Jedro

Dejstvo, da je bil (drugo) toženec v času od meseca julija 1993 do 31.12.1994, ki ga je ZGD nalagal družbam za uskladitev z ZGD skupaj s tretjetožencem družbenik družbe, ki je aktivno izvrševal družbeniška upravičenja kljub temu,da je bil sicer direktor družbe tretjetoženec, saj je imel neomejena pooblastila za zastopanje družbe, 14.3.1995 pa iz družbe tudi ni izstopil iz razlogov, ki bi bili povezani z nasprotovanjem njegovim aktivnostim za morebitno usklajevanje z ZGD, potrjuje zaključek, da drugotoženec položaja "pasivnega družbenika", kot tega opredeljuje ustavno sodišče, ni uspel dokazati, zato pa se odgovornosti po čl. 580/6 ZGD tudi ne razbremeniti.

Izrek

Pritožbi drugotoženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je bilo drugotožencu J. J. naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7,487.664,00 SIT od 01.01.2002 dalje do plačila spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zoper drugotoženca v tem obrestnem delu kot neutemeljen zavrne.

Nadaljnja pritožba drugotoženca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem obsodilnem delu odločitve zoper drugotoženca.

Drugotoženec J. J. sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.06.2006 razsodilo, da sta drugotoženec J. J. in tretjetoženec J. V. dolžna tožeči stranki plačati 7,487.664,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.08.2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 438.832,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženca M. B., s katerim je tožeča stranka zahtevala tudi (solidarno z ostalima tožencema) plačilo zneska 7,487.664,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2000 dalje, zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da prvotožencu povrne pravdne stroške v znesku 409.820,00 SIT s pripadki.

Zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na razmerje tožeče stranke in drugotoženca (saj so toženci glede na solidarno odgovornost družbenikov za dolgove družbe navadni sosporniki), torej zoper obsodilni del sodbe zoper drugotoženca, se je pravočasno pritožil drugotoženec. V pritožbi je zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugotoženca zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške drugotoženca. V pritožbi je navajal, da sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku tožnika zoper drugotoženca kljub sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-135/77 (?) z dne 09.10.2002 pri svoji odločitvi te odločbe ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotoženec v letu 1995 prenehal biti družbenik družbe R. d.o.o., zato ni možno, da bi odgovarjal za domnevne obveznosti te družbe kot aktivni družbenik. Za presojanje “aktivnosti” družbenika je bistveno, da je ta ob izbrisu družbe njen družbenik, pri čemer je po citirani odločb Ustavnega sodišča RS bistveno stališče, da izstop družbenika iz družbe učinkuje že pred vpisom v sodni register in neodvisno od njega ter že s samo volje družbenika. Zato pa drugotoženec zaradi izstopa iz družbe ni mogel aktivno delovati v družbi in ni mogel vplivati na poslovanje družbe ter se ne more šteti za “aktivnega družbenika”, ki bi odgovarjal za obveznosti izbrisane družbe. Očitki sodišča prve stopnje drugotožencu, da je aktivno sodeloval pri dogovarjanju o poplačilu dolga in da bi moral poskrbeti za uskladitev izbrisane družbe z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) je v nasprotju z dokazi. Drugotoženec je izpovedal, da je v razgovorih s tožečo stranko sodeloval po navodilu tretjetoženca. Glede na to, da je bila družba R. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra na podlagi 35. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), čl. 583 (?) ZGD pa je prenehal veljati že 23.07.1999, očitek sodišča o neuskladitvi z določbami ZGD nima zveze z izbrisom družbe. Sodišče prve stopnje je tako z opredelitvijo drugotoženca kot “aktivnega družbenika” zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče pa je tudi zmotno ocenilo, da vtoževana terjatev tožnika ni zastarana, ker je štelo, da je do odpoklica terjatve prišlo šele 06.10.2000. Že iz posojilne pogodbe z dne 01.02.1993 je razvidno, da je šlo za kratkoročno posojilo. Tožeča stranka je tudi sama priznala, da je že pred datumom odpoklica poskušala doseči povrnitev posojila. Domnevni preklic je bil dne 06.10.2000 posredovan po izpovedbi zakonite zastopnice tožeče stranke zgolj zaradi tega, ker se je iztekal rok za uveljavljanje terjatve zoper družbenika družbe R. d.o.o. Zato je terjatev v celoti zastarana. Sodišče prve stopnje je zmotno drugotožencu naložilo plačilo zneska, ki presega znesek 2,968.141,71 SIT, kolikor izhaja iz same pogodbe o odstopu z dne 31.12.1996. Iz pogodbe o odstopu terjatve namreč ni razvidna kakršnakoli povezava te pogodbe s posojilno pogodbo. Zato pa je na podlagi te pogodbe o odstopu terjatve tožeča stranka upravičena le do 2,967.141,71 SIT in nič več. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s prenešeno terjatvijo zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predloženi obračuni obresti izkazujejo izračun obresti. Sodišče prve stopnje sicer tudi ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006. Zapadle obresti so že zdavnaj presegle glavnico 1,000.000,00 SIT. Zato pa sodišče prve stopnje ne bi smelo tožeči stranki prisoditi vtoževane glavnice, pa tudi ne zakonskih zamudnih obresti od te glavnice. Drugotoženec je sicer prosil za taksno oprostitev, o čemer pa sodišče ni odločalo. Zato pa je zagrešilo tudi kršitev določb ZPP.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetnem postopku je tožeča stranka kot cesionar, na katerega je bila dne 31.12.1996 prenesena terjatev družbe E. d.o.o. L. do družbe R. d.o.o. C. iz naslova neporavnanih obveznosti iz posojilne pogodbe z dne 01.02.1993, od tožencev kot ustanoviteljev in družbenikov družbe R. d.o.o. zahtevala izpolnitev teh neporavnanih obveznosti družbe R. d.o.o. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila gospodarska družba R. d.o.o., G. ..., C. izbrisana iz sodnega registra ter je tako kot pravna oseba prenehala obstajati, s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 02.08.2000 na podlagi I. odst. 35. čl. ZFPPod (Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99), to pa zato, ker se družba ni uskladila z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94, 20/98, 84/98, 6/99, 45/01). Ob izbrisu družbe iz sodnega registra leta 2000 pa so v sodnem registru bili vpisani kot družbeniki te družbe vsi trije toženci.

V zvezi s trditvami drugotoženca, da kljub vpisu v sodnem registru ob izbrisu družbe iz sodnega registra ni bil “aktivni družbenik” v smislu, kot je tega opredelilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-135/00 z dne 09.10.2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002), je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je predlagal drugotoženec (to je internega sklepa št. ... z dne 14.03.1995 in izpovedbe samega drugotoženca) ugotovilo, da je drugotoženec 14.03.1995 izstopil iz družbe R. d.o.o. kot družbenik in s tem prenehal biti družbenik te družbe tako, da je ostal takrat kot edini družbenik te družbe le še tretjetoženec, drugotoženec pa je sicer kot v družbi zaposlena oseba po naročilu tretjetoženca kot edinega družbenika in direktorja sodeloval kot predstavnik družbe pri dogovarjanju s predstavniki tožeče stranke o možnem načinu poplačila dolga družbe R. vse do prenehanja poslovanja družbe zaradi njenega izbrisa (še v mesecu septembru 2000). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je drugotoženec od leta 1993 do izstopa iz družbe 14.03.1995 bil družbenik družbe z neomejenim pooblastilom za zastopanje družbe, torej z enakimi pooblastili zastopanja kot jih je imel tretjetoženec kot direktor te družbe, na podlagi takšnih ugotovitev pa zaključilo, da bi zato lahko oz. moral drugotoženec poskrbeti tudi za to, da bi se družba do 31.12.1994, ko je potekel zakonski rok za uskladitev družbe z določbami ZGD, uskladila z ZGD. Na podlagi zgornjih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je drugotoženca šteti kot aktivnega družbenika družbe R. d.o.o., s tem pa je njegova odgovornost za dolgove te družbe do tožeče stranke glede na določbe ZGD in citirano ustavno odločbo podana.

Ob zgornjih dejanskih ugotovitvah (ki jih pritožnik pritožbeno niti ne izpodbija) je materialnopravno zmotno pritožnikovo pritožbeno zatrjevanje o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o obstoju njegove odgovornosti kot “aktivnega družbenika”, v smislu citirane odločbe Ustavnega sodišča in določil čl. 580/6 ZGD (in ne 583 ZGD, kot to pritožbeno zmotno zatrjuje pritožnik), ker ta ni podana.

ZGD je v določbi I. in II. odst. 580 čl. naložilo družbam, ustanovljenim na podlagi določb prejšnjega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 in naslednjih) uskladitev z določbami ZGD, to pa v z ZGD določenem zakonskem roku in sicer (po podaljšanju) do 31.12.1994. ZGD je v določbi V. in VI. odst. 580 čl. določil tudi sankcije za opustitev takšne uskladitve. In sicer v V. odst. likvidacijo družbe po uradni dolžnosti, v VI. odst. pa osebno in neomejeno odgovornost družbenikov za obveznosti družbe. ZFPPod je posegel v ureditev, kot jo je določal čl. 580 ZGD le tako, da je posegel v ureditev sankcije, ki jo je določal V. odst. 580 čl. ZGD in sicer (I. in II. odst. 37. čl. ZFPPod in I. odst. 39. čl. ZFPPod) je za družbe, ki se kljub zakonsko določenem roku niso uskladile z ZGD, določil, da se te izbrišejo iz sodnega registra brez likvidacije po uradni dolžnosti (pri čemer se za izbris smiselno uporabljajo določbe 3. Poglavja ZFPPod), v zvezi s tem pa je (v I. odst. 39. čl. ZFPPod) določil tudi, da z dnem uveljavitve ZFPPod preneha veljati V odst. 580 čl. ZGD. V določbo VI odst. 580 čl. ZGD pa ZFPPod ni posegel. Zato pa je tudi po uveljavitvi ZFPPod še naprej ta določba predstavljala podlago za osebno in neomejeno odgovornost družbenikov za obveznosti družb, ki se niso uskladitev z ZGD in obveznost katerih je nastopila že s samim potekom roka, določenega z ZGD in neodvisno od samega postopka izbrisa družbe po določbah ZFPPod (ki je sledil šele naknadno). V zvezi s to določbo (VI odst. 580 čl. ZGD) je zato Ustavno sodišče z zgoraj citirano odločbo o presojanju njene usklajenosti z ustavo tudi odločilo, da takšna odgovornost družbenikov ni neustrezna za tiste družbenike, ki so lahko imeli vpliv na poslovanje družbe in zlasti tudi na to, da se bo družba pravočasno uskladila z določbami ZGD, torej za takšne družbenika, ki jim je mogoče pripisati premalo skrbno ravnanje v izpolnjevanju družbeniških obveznosti v zvezi z uskladitvijo družbe z ZGD (in pri družbah z omejeno odgovornostjo, kakršna je bila tudi družba R. d.o.o., je njeno upravljanje temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov). Ustavno sodišče pa je zaradi neustavnosti navedeno določbo razveljavilo v tistem delu, kolikor se nanaša na takoimenovane neprave oz. pasivne družbenike, ki niso mogli vplivati oz. imeti vpliva na uskladitev družbe, zahtevane z ZGD, pri čemer je dokazno breme za dokaz takšnega položaja družbenika naložilo dolžniku oz. družbeniku.

Iz zgornjih ugotovitev tako izhaja, da samo dejstvo, da drugotoženec ob izbrisu družbe R. d.o.o. iz sodnega registra na podlagi ZFPPod leta 2000 ni bil družbenik, ne dokazuje neobstoja odgovornosti drugotoženca kot družbenika na podlagi VI odst. 580 čl. ZGD. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil drugotoženec v času od meseca julija 1993, ko je začel veljati ZGD in ki je določil dolžnost uskladitve z ZGD, pa vse do izteka zakonskega roka, to je do 31.12.1994, ki ga je ZGD nalagal družbam za uskladitev z določbami ZGD, skupaj s tretjetožencem družbenik te družbe, ki je aktivno izvrševal družbeniška upravičenja, kljub temu da je bil sicer direktor (poslovodja) družbe tretjetoženec, saj je imel neomejena pooblastila za zastopanje družbe, 14.03.1995 pa iz družbe tudi ni izstopil zaradi razlogov, ki bi bili povezani z nasprotovanjem njegovim aktivnostim za morebitno usklajevanje z ZGD, izhaja kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugotoženec položaja “pasivnega družbenika”, kot tega opredeljuje Ustavno sodišče RS v cit. odločbi, ni uspel dokazati, zato pa se odgovornosti po čl. 580/VI ZGD tudi ne razbremeniti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisa vsebine posojilne pogodbe z dne 01.02.1993 in izkazanih vročitev pisnega “odpoklica posojila” z dne 06.10.2000 prepričljivo ugotovilo, da je bil rok vračila posojila določljivo določen (v skladu z določbo 562/II ZOR) “ na odpoklic s tem, da mora posojilojemalec vrniti odpoklicani del posojila v roku dveh dni po odpoklicu”, takšen odpoklic pa je (ob siceršnjih vse do meseca septembra 2000 izvrševanih dogovarjanjih o načinu oz. možnostih zagotovitve vračila posojila predstavnika tožeče stranke in firme R. d.o.o.) tožeča stranka opravila 06.10.2000, medtem ko je tožbo za poravnavo teh neizpolnjenih pogodbenih obveznosti vložila 04.08.2001. Na podlagi takšnih ugotovitev so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o neutemeljenosti drugotoženčevega ugovora zastaranosti terjatve. Glede na dogovorjen način in s tem rok vračila, je tožnikova pravica terjati izpolnitev neporavnanih obveznosti nastopila šele po vročitvi odpoklica in po preteku dvodnevnega roka, zato pa glede na triletni zastaralni rok, ki ga za tovrstne pogodbe določa I. odst. 374. čl. ZOR, terjatev ob vložitvi tožbe ni bila zastarana. Glede na jasnost pogodbenih določil o načinu in roku vračila so pravno nepomembne pritožbeno poudarjene okoliščine o prizadevanjih tožeče stranke na vrnitev posojila že pred dejanskim odpoklicem in nagibov, iz katerih je tožeča stranka odpoklic dejansko opravila. Pritožbene trditve o zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o nezastaranosti terjatve so tako neutemeljene.

ZOR za pogodbe o odstopu terjatev ne predpisuje nobene obličnosti. Zato okoliščina, da v predloženi pisni pogodbi o odstopu ni bilo izrecno zapisane oz. omenjene posojilne pogodbe, iz katere terjatev bi naj bila prenesena iz cedenta na cesionarja, še ne pomeni, da s cesijsko pogodbo celotna terjatev iz posojilne pogodbe ni bila prenešena. Sodišče prve stopnje je v sami pogodbi o odstopu terjatve in ugotovitvah, da so po letu 1996, ko je bila sklenjena cesijska pogodba, pa vse do leta 2000 med tožečo stranko in firmo R. d.o.o. ter drugotožencem kot njenim predstavnikom, potekala dogovarjanja samo o načinu poravnave dolga iz posojilne pogodbe (pri čemer obstoj in višina dolga ni bil sporen) glede na finančne nezmožnosti družbe R., imelo dovolj dokazne podlage za prepričljiv zaključek, da je bila tožeči stranki cedirana celotna še nepoplačana terjatev posojilodajalca iz posojilne pogodbe z dne 01.02.1993, torej glavnica skupaj z dogovorjenimi pripadki in ne le v pogodbi o odstopu terjatve zapisan znesek. V zapisu same pisne posojilne pogodbe in izkazanih obračunih (prilogah A4 in A9) pa je sodišče prve stopnje imelo tudi dovolj dokazne podlage za prepričljivost zaključka, da iztoževan znesek predstavlja neizpolnjene obveznosti posojilojemalke iz posojilne pogodbe in višini katere je sicer drugotoženec nasprotoval samo s pavšalnimi trditvami, da ugovarja terjatvi po višini. Pritožbene trditve pritožnika se tako tudi v tem delu izkažejo kot neutemeljene.

Taksna oprostitev ali neoprostitev drugotoženca ni z ničemer povezana z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje o glavni stvari. Zato pa neodločitev o takšnem predlogu drugotoženca na zakonitost in pravilnost pritožbeno izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ni mogla vplivati in pritožbeni očitek o podanosti kršitve iz I. odst. 339. čl. ZPP ni utemeljen.

Utemeljena pa so pritožbena sklicevanja pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 in na v tej odločbi sprejelo odločitev o razveljavitvi čl. 1060 OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ (kar je tudi predmetno) in ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Z navedeno odločbo je tako Ustavno sodišče razveljavilo prehodno določbo čl. 1060 OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti (pogodbene ali zakonske in za pogodbene obresti) iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja ZOR, ki pravila, kot tega določa čl. 376 OZ (da obresti nehajo teči, ko vsota zapadli, pa neplačanih obresti doseže glavnico) ni določal. Glede na takšno odločitev Ustavnega sodišča in napotila, ki jih je to sodišče sprejelo v zvezi z izvajanjem te odločbe, se tako v konkretnem primeru, kjer so sicer nedvomno že zapadle neplačane obresti od glavničnega zneska na dan 01.01.2002 presegle glavnico, za obdobje od 01.01.2002 uporablja določba čl. 376 OZ (odločitev Ustavnega sodišča namreč učinkuje na vsa nepravnomočno rešena pravna razmerja – čl. 44 Zakona o ustavnem sodišču). Zato pa tožeča stranka od 01.01.2002 dalje ni več upravičena do sicer po sodišču prve stopnje prisojenih zamudnih obresti in je v tem delu pritožba pritožnika utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi pritožnika v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, kjer je drugotožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7,487.664,00 SIT od 01.01.2002 dalje do plačila, na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v tem delu kot neutemeljenega zavrnilo. Preostalo pritožbo pritožnika pa je pritožbeno sodišče zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem obsodilnem delu odločitve zoper drugotoženca. V odločitev sodišča v preostalih delih sodbe (torej v odločitve sodišča zoper prvo in tretjetoženca) pritožbeno sodišče zaradi pravnomočnosti (ker se v zvezi s temi ni pritožil nihče od ostalih strank) ni smelo posegati.

Pritožnik je uspel z neznatnim delom svoje pritožbe, zato je pritožbeno sodišče v zvezi z njegovimi pritožbenimi stroški odločilo, da te pritožnik nosi sam (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP). Zaradi neznatnosti posega pritožbenega sodišča v odločitev sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje v izrek o stroških iz razmerja tožeče stranke in drugotoženca ni posegalo.