Jedro

Ker posojilna pogodba v skladu s 50. členom OZ nima učinka med pogodbenima strankama, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 2.424,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Graja ugotovitev sodišča, da med strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba in da tožnik toženki ni izročil 2.200,00 EUR. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je toženka potrdila prejem posojenega zneska. V primeru prisile bi se od toženke pričakovalo, da ga prijavi policiji in da pogodbe ne podpiše. Toženka ni zatrjevala, da je do sklenitve pogodbe prišlo zaradi nedopustne grožnje, iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi tožnik sklenitev posojilne pogodbe izsilil. Pravdni stranki nista zatrjevali, da je tožniku nastala škoda iz naslova manjka blaga, in sodišče ne bi smelo ugotavljati obstoja škode, ki je nastala pri opravljanju toženkinega dela. Ker toženka ni uveljavljala ničnosti posojilne pogodbe niti ni izpodbijala njene veljavnosti, je sodišče to presojalo brez podlage. Napačno je navedlo, da je s sklenitvijo fiktivne posojilne pogodbe tožnik poskušal povrniti škodo, za katero naj bi bila odgovorna toženka. Obstoj morebitne terjatve iz naslova manjka blaga je za predmetni pravdni postopek nepomemben. Toženka ni bila zaposlena pri tožniku, zato mu ni mogla nastati škoda. Sodišče je nekritično sledilo navedbam in izpovedbi toženke. Priča S. H. ni verodostojna priča. Ker ni bil prisoten niti pri podpisu pogodbe niti pri izročitvi denarja, ni mogel vedeti, ali je tožnik toženki denar dejansko izročil. Njegovo pričanje je bilo usklajeno s toženko, do česar se sodišče ni opredelilo. H. tudi ni mogel vedeti, ali je dejansko nastala škoda zaradi manjka blaga, saj ni opravljal popisa blaga v družbi V., d.o.o. Iz predloženega izpisa kratkih tekstovnih sporočil izhaja, da se je toženka zavedala tožnikove terjatve in skušala svoj dolg poravnati s pobotanjem. Sodišče je napačno analiziralo kratka tekstovna sporočila in se usmerilo zgolj na eno izmed njih, ki ga je vzelo iz konteksta. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju. Zaslišanje priče H. je bilo predlagano prepozno.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izročil toženki 2.200,00 EUR po posojilni pogodbi z dne 15. 4. 2012. Zaključilo je, da je želel doseči poplačilo terjatve, ki jo je od toženke uveljavljal zaradi njene odgovornosti za manjkajoče blago v trgovini M. Neobstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankam je ugotovilo na podlagi toženkine izpovedbe, izpovedbe S. H. ter izpiska SMS komunikacije med pravdnima strankama.

6. V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi dokaze, ki so potrebni za utemeljitev njenih navedb. Toženka je pravočasno predlagala zaslišanje priče S. H. na prvem naroku za glavno obravnavo in je nasprotna pritožbena navedba neutemeljena.

7. Toženka je v odgovoru na tožbo podala trditve o navideznosti posojilne pogodbe z dne 15. 4. 2012. Navedla je, da zneska 2.200,00 EUR ni nikoli prejela. Dokument je podpisala pod prisilo, ker se je ob zaprtju trgovine, katere poslovodkinja je bila, ugotovil primanjkljaj blaga. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se strinja z ugotovitvijo, da tožnik ni izročil toženki 2.200,00 EUR. Toženkine navedbe glede navideznosti posojilnega razmerja so konsistentne in logične. Sklepanje o navideznosti posojilne pogodbe je v okoliščinah konkretnega primera podprto tudi s tožnikovo izpovedbo, saj je dopustil možnost, da naj bi toženka manjkajočo robo v trgovini M. pokrivala z zadevnim posojilom. Posledično je verodostojna tudi izpovedba S. H. o njegovi seznanjenosti z dejstvom manjkajočega blaga v trgovini M. in s tožnikovimi zahtevami, da toženka povrne nastalo škodo. Ni utemeljeno pritožbeno grajanje verodostojnosti S. H., ki je med drugim izpovedal, da do tožnika ne goji nobene zamere, da zadevo v zvezi z manjkajočim blagom dobro pozna in da toženka na njegovo izpovedbo ni vplivala. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do celotnega zaslišanja S. H. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka prepričljivo in preverljivo obrazložilo, da tožnik ni dokazal, da bi toženki izročil denar, kar je bistveni element posojilnega razmerja. Pritožbena navedba o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja tako ni utemeljena. Ker posojilna pogodba z dne 15. 4. 2012 (priloga A 2) v skladu s 50. členom OZ nima učinka med pogodbenima strankama, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.(1) Tožnik tudi zmotno navaja, da je sodišče brez podlage v zahtevku presojalo veljavnost posojilne pogodbe in da je bil zahtevek zavrnjen zaradi ugotovitve, da je toženka sklenila pogodbo zaradi prisile.

9. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene.(2) Poslovni izpiski iz sodnega/poslovnega registra gospodarskih družb V., d.o.o., in D., d.o.o., s katerimi je tožnik dokazoval, da ni zakoniti zastopnik ali družbenik gospodarske družbe V., d.o.o., za ugotavljanje navideznosti posojilne pogodbe oziroma za dokazovanje obstoja posojilnega razmerja med pravdnima strankama v okoliščinah konkretnega primera niso relevantni dokazi. Enako velja za predložena tekstovna sporočila, saj iz njih ni mogoče napraviti sklepa o obstoju posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Posledično so nerelevantne pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do celotne vsebine vloženih kratkih tekstovnih sporočil in da se je usmerilo zgolj na eno izmed njih, ki ga je vzelo iz konteksta.

10. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba le pavšalno uveljavlja, ni utemeljen. Razlogi sodišča so jasni, razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Pritožba uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se kršitev iz 15. točke nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo, česar pritožba ne opiše konkretizirano, je tudi navedeni očitek neutemeljen.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločanje o toženkinih pritožbenih stroških je odpadlo, saj jih ni priglasila.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 426/2010, II Ips 450/2009. Op. št. (2): Sklep št. Up-107/96 z dne 25. 9. 1996.