Jedro

Na podlagi tožniku na ustnem zaslišanju postavljenih vprašanj in njegovih odgovorov izhaja, da tožnik ni poznal bistvenih podatkov o ustanovitvi svoje gospodarske družbe, ki je v njegovi 100% lasti, ki je bila ustanovljena 25. 3. 2013, niti ni vedel, da njegova družba nima svojih poslovnih prostorov in da še ne posluje, prav tako pa ni vedel, da ima njegova družba odprt svoj poslovni račun, kot tudi ne, da ima na istem naslovu kot njegova družba po podatkih AJPES registriranih svoj sedež skupno 223 podjetij, tožnik pa je na posebno vprašanje na ustnem zaslišanju nepravilno odgovoril, da je na naslovu sedeža njegovega podjetja C. zgolj njegovo podjetje, ki je edino na tem naslovu, čeprav je tožena stranka, kot rečeno ugotovila, da ima na navedenem naslovu registrirane sedeže skupaj 223 podjetij. Tožnik tudi ni vedel, kje bo poslovalo njegovo podjetje, niti ni poznal davčne stopnje v RS in davčne zakonodaje RS, prav tako ni vedel, katero sodišče je pristojno v primeru delovnega spora. Prav tako je napačno navedel, da sta v njegovem podjetju dva družbenika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala na podlagi vloge družbe A. d.o.o., z dne 5. 7. 2013, zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). Pri svoji odločitvi se opira na določbo 5. alineje 1. odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), po kateri se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Predmetni vlogi, ki jo je za tožnika vložil na podlagi 37. člena ZTuj-1 B.B., zastopnik družbe A. d.o.o., je priložil tožnikovo fotografijo, overjeno kopijo potnega lista, zavarovalno polico, pogodbo o zaposlitvi, dovoljenje za zaposlitev tujca, potrdili o nekaznovanju s prevodom, izpisek iz AJPES o družbi A. d.o.o., naknadno pa je predložil še pooblastilo tožnika z dne 23. 10. 2013. Tožena stranka ugotavlja, da iz predloženega dovoljenja za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe z dne 20. 5. 2013, z veljavnostjo od 20. 5. 2013 do 19. 5. 2014, izhaja, da bo tožnik opravljal delo v rednem delovnem razmerju za polni delovni čas na delovnem mestu pomožni delavec v trgovini s sadjem na sedežu delodajalca, na terenu; za navedeno delovno mesto sta omenjena družba in tožnik dne 20. 5. 2013 tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi; glede na to, da je tožnik pridobil delovno dovoljenje za zaposlitev kot tujec brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu družbe, je tožena stranka na podlagi vpogleda podatkov uradne evidence AJPES še ugotovila, da je navedeno družbo dne 25. 3. 2013 ustanovil C.C., ki je edini družbenik, za direktorja pa je bil imenovan B.B., sedež družbe pa je registriran na naslovu C. Tožena stranka je ob prejemu vloge ugotovila, da je bila le-ta vložena po upravičeni osebi iz 6. odstavka 37. člena ZTuj-2, kot tudi, da je v skladu s 1. odstavkom 54. člena ZTuj-2 za izdajo zaprošenega dovoljenja pristojna tožena, stranka glede na nameravani kraj prebivanja tožnika na območju UE Krško. Ker pa je podvomila v namen prebivanja tožnika v RS, je na podlagi 33. in 34. člena ZUP dne 12. 7. 2013 zaprosila za pravno pomoč pristojno veleposlaništvo, da opravi zaslišanje tožnika v zvezi z ustanovitvijo družbe in njenim dejanskim namenom bivanja v RS. Tožnik se je na vabilo veleposlaništva odzval, zapisnik o njegovem zaslišanju z dne 25. 10. 2013 pa je veleposlaništvo posredovalo toženi stranki dne 29. 10. 2013. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da se je tožnik na ustnem zaslišanju 25. 10. 2013 kot stranka izjasnil o vprašanjih v zvezi s podjetjem, pogodbo o zaposlitvi, delom, stanovanjem, šoli in sorodnikih, na osnovi njegovih izjav pa v nadaljevanju navaja tako ugotovljena dejstva, in sicer: - da sta z B.B. družbenika, stranka pa je lastnik; - da stranka ni vedela, katero sodišče je pristojno v primeru delovnega spora; - da stranka ni vedela, da ima njegovo podjetje odprt račun; - da je stranka zatrdila, da je njegovo podjetje edino na naslovu C.; - da stranka ne pozna davčne zakonodaje in davčne stopnje v RS; - da bo stranka plačevala za stanovanje skoraj toliko kot bo zaslužila; - da ima stranka tudi druge prihodke, od katerih bo živela; - da je stranka za direktorja izbrala B.B., ker živi v RS; - da stranka ne ve, kje bo poslovalo njegovo podjetje ter da stranka v zvezi z navedenimi ugotovitvami, za katere je stranka izrecno imela posebej še možnost podaje pripomb, ni imela kaj dodati. Na podlagi tožnikovih izjav, ko je bil zaslišan kot stranka v postopku in jih je tožena stranka primerjala s podatki iz predloženih dokazil, in sicer pogodbe o zaposlitvi ter dovoljenja za zaposlitev tujca ter podatki iz uradnih evidenc, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne pozna podatkov o ustanovitvi družbe, ki je bila ustanovljena 25. 3. 2013, da družba še ne posluje, da še nima svojih poslovnih prostorov, na naslovu družbe pa ima po podatkih AJPES registriranih svoj sedež skupno 223 podjetij, direktor B.B. pa opravlja istovrstno dejavnost kot samostojni podjetnik, vse navedeno pa tožene stranke ni prepričalo, da namerava tožnik prebivati v RS v skladu z izdanim dovoljenjem za prebivanje. Tožena stranka je namreč zavzela stališče, da je tožnik s svojimi delno fiktivnimi ravnanji ustanovil družbo A. d.o.o. s pomočjo tretjih oseb z namenom pridobitve dovoljenja za zaposlitev tujca brez kontrole trga, kot osebe s 100 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe in posledično pravico do zaposlitve in bivanja v RS, kar mu sicer glede na ekonomsko situacijo in stopnjo brezposelnosti trenutno veljavna zakonodaja na področju zaposlovanja ne bi omogočala, zlasti ob upoštevanju podatka iz delovnega dovoljenja in pogodbe o zaposlitvi, da bo opravljal dela kot pomožni delavec v trgovini s sadjem. Navedeno po mnenju tožene stranke predstavlja utemeljeno domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, kar je v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj razlog za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita in arbitrarna ter da je tožena stranka kršila pravila upravnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila materialno pravo. Meni, da je podan razlog bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, češ da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je razlog za odpravo izpodbijanega akta. Toženi stranki očita, da je odločila nezakonito in arbitrarno ter s tem posegla v tožnikove z Ustavo zajamčene človekove pravice in svoboščine iz 14. in 22. člena Ustave, ki predstavljata temeljni določili nepristranskega in poštenega postopka. Toženi stranki očita, da ga ni seznanila o nobenem izmed odločilnih razlogov za izpodbijano odločitev, četudi domneva, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, sloni na dejstvu nepoznavanja podatkov o ustanovitvi družbe ter da ima na poslovnem naslovu družbe registriran sedež skupno kar 223 gospodarskih družb po evidencah Poslovnega registra. Po mnenju tožnika bi morala domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, temeljiti na dejstvu, da je bilo morda v postopku ugotovljeno, da tujec predstavlja nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS, ne pa v dejstvu nepoznavanja slovenske zakonodaje. Tožnik izpostavlja, da je res edini družbenik in poslovodni organ družbe A. d.o.o., ki slednja izvaja dejavnost trgovine na debelo in drobno s sadjem. Da tožnik ni vedel odgovora na vprašanja, ki se tičejo pravne ureditve RS, je lahko sicer res, saj je tujec, ki nima pravne izobrazbe, vendar meni, da je za delo v trgovini poznavanje zakonodaje omejeno na poznavanje v zvezi s samim delom, vendar ne glede na navedeno tožnik zaradi izpolnjevanja davčnih in drugih obveznosti poišče pomoč osebe, ki razpolaga s potrebnim znanjem, zato meni, da mu je potrebno dati priložnost, ne pa njegovo prošnjo zavrniti brez tehtnih razlogov oziroma arbitrarno. Nadalje meni, da iz podanih vprašanj ni mogoče zaključiti, da zato ker tožnik kot tujec ne ve, katero sodišče je pristojno v primeru delovnega spora in ne ve, da ima njegovo podjetje odprt račun ter ne pozna davčne zakonodaje, da se tožnik ne bo podredil pravnemu redu RS ter tako odločitev označuje za najmanj preuranjeno. Glede zakonske domneve iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 meni, da gre neopredeljiv besedni pojem, ki jo je potrebno razlagati v zvezi z vsemi dejanskimi okoliščinami konkretnega primera, vendar v njegovem primeru odločitev ni bila presojena, pač pa na pavšalni ravni zavrnjena ter jo označuje kot arbitrarno in nezakonito. Nadalje meni, da ni mogoče od tujca, ki pride v Slovenijo zaradi opravljanja nekvalificiranega dela, pričakovati poznavanja slovenske zakonodaje oziroma teoretičnega poznavanja pravnega reda v RS. Kot dokazno osiromašeno navedbo označuje navedbo tožene stranke, da na poslovnem naslovu družbe v lasti tožnika obstaja 223 poslovnih naslovov drugih podjetij, saj tožnik tega ni mogel preveriti po javno dostopnih podatkih AJPES. Iz navedenega po njegovem mnenju izvira zaključek, da pravno pomembnega dejstva, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni mogoče preveriti, zato uveljavlja kršitev absolutne narave iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Prav tako meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, češ da tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in dokazih pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP. Tožnik še navaja, da je bil v postopku pred upravnim organom zaslišan, vendar mu upravni organ nezakonito ni izročil zapisnika, niti ga ni seznanil z ugotovljenimi dejstvi pred izdajo same odločbe, da bi imel tožnik možnost podati svoje nestrinjanje, ter tako ravnanje označuje kot nezakonito. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, oziroma podrejeno, da o zadevi samo odloči tako, da tožniku izda dovoljenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, povečanih za DDV, vse v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje, da je bila tako kot vse upravne enote v zadnjih petih letih seznanjena z depešami diplomatsko-konzularnega predstavništva iz Prištine o zlorabi slovenskih dovoljenj za prebivanje tujcev, predvsem kosovskih državljanov, in sicer pri ustanavljanju kapitalske gospodarske družbe, za katere se lahko pridobi dve delovni dovoljenji brez kontrole trga dela, temu posledično sledi izdaja dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, s katerimi nato odpotujejo v druge države pogodbenice Schengenskega sporazuma, kot so Švica, Avstrija in Nemčija, kjer nato nezakonito prebivajo, delajo na črno, zaprošajo za azil in podobno. Hkrati je tožena stranka pri svojem delu navedene sistematične zlorabe v navedenih postopkih že zaznala pri svojem konkretnem delu ter pri vodenju postopkov razveljavitev že izdanih dovoljenj na podlagi obvestil o zlorabah, ki so jih ugotovili pristojni tuji in nacionalni organi, v zvezi z navedeno problematiko pa je odločalo tudi že Upravno sodišče v sodbi I U 1790/2011 in I U 1695/2011. V zvezi z obravnavano zadevo še navaja, da je zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika v RS in preverjanju okoliščin ustanovitve njegove družbe zaradi suma, da je bila družba A. d.o.o. ustanovljena z namenom pridobitve dovoljenja za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela, ki pripada družbeniku z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe in pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje v RS, zaprosila za pravno pomoč pristojno Veleposlaništvo RS v Prištini ter da je iz zapisnika o zaslišanju tožnika razvidno, da je bil po seznanitvi z določili Zakona o tujcih zaslišan glede okoliščin ustanovitve in delovanja omenjene družbe, pogodbe o zaposlitvi, delu, stanovanju, šoli in sorodnikih, nato pa so mu bile zaradi zagotavljanja načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP) v zvezi s 146. členom ZUP ob spoštovanju načela ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP), posebej predstavljene ugotovitve in dana možnost, da se o njih tudi opredeli. Njegova izjava, da je dal denar na roke sorodniku in direktorju družbe, ki živi v RS, ugotovljena razhajanja med izjavami tožnika in resničnimi podatki o družbi, da sta družbenika oba z B.B., da sta oba zaposlena v družbi, čeprav je direktor zaposlen in prijavljen v zdravstveno zavarovanje v lasten s.p., da ne ve, da ima družba odprt račun, da je zatrdil, da ima na naslovu sedeža družbe sedež le njegova družba ter da ne ve, kakšen promet lahko pričakuje in da ne pozna osnove davčne delovne zakonodaje države, kjer je ustanovil lastno podjetje ter izjave tožnika o namenu prebivanja v RS, ki ne izkazujejo, da bo opravljal delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi in za delodajalca, s katerim je sklenil pogodbo, kot to določa 6. odstavek 4. člena Zakona o zaposlovanju tujcev, ter da družba še nima sklenjenih pogodb in poslov, da družba nima nobenih poslovnih prostorov za opravljanje dejavnosti, da se ne ve, kje bo podjetje poslovalo in da bo tožnik bival pri stanodajalcu, kjer bo plačeval za stroške skoraj toliko kot bo zaslužil ter da ima tudi druge prihodke, od katerih bo živel, pa so odločilno pretehtale pri presoji tožene stranke, da je zadostno izkazan utemeljen sum, da je tožnik ustanovil tako imenovano slamnato podjetje s pomočjo tretjih oseb z namenom pridobitve dovoljenja brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe in posledično pravice do zaposlitve in bivanja v RS ter da v RS ne bo opravljal dela, za katerega mu je bilo izdano delovno dovoljenje. Zaradi vseh navedenih razlogov je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2014 v zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo očita, da je tožena stranka s to vlogo skušala dejansko ugotovitve dopolniti in podkrepiti glede na tožbene ugovore ter tako ravnanje tožene stranke označuje za nezakonito in nemoralno. Sodišču predlaga, da razloge za odločitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, presoja v luči tožbenih navedb ter zato navedb iz vloge tožene stranke z dne 24. 1. 2014 ne upošteva, razen kolikor niso zajete že v sami izpodbijani odločbi. Z vlogo z dne 6. 10. 2014 pa tožnik prosi, da odloči o zadevi v čim krajšem možnem času.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi 37. člena v času odločanja veljavnega ZTuj-2, za kar gre v obravnavanem primeru, se tujcu izda, če kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje po 33. členu ZTuj-2. Dodatno pa mora izpolnjevati tudi pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje, kot tudi pogoj, da ni podan nobeden izmed razlogov za zavrnitev po 1. odstavku 55. člena ZTuj-2. Splošni pogoji za izdajo dovoljenja so določeni v 1., 2., 3. in 4. odstavku 33. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji lahko v določenih primerih vloži tudi druga fizična ali pravna oseba. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. ZTuj-2 v 5. alineji 1. odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev, ki so določeni v 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki jih organ tudi veže na ustrezno pravno podlago. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je obrazložitev nezakonita in arbitrarna. Sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledi obrazložitvi tožene stranke in se nanjo v celoti sklicuje.

Sodišče glede na tožbene navedbe le še dodaja, da na podlagi tožniku na ustnem zaslišanju pred Veleposlaništvom RS v Prištini postavljenih vprašanj in njegovih odgovorov izhaja, da tožnik ni poznal bistvenih podatkov o ustanovitvi svoje gospodarske družbe, ki je v njegovi 100% lasti, ki je bila ustanovljena 25. 3. 2013, niti ni vedel, da njegova družba nima svojih poslovnih prostorov in da še ne posluje, prav tako pa ni vedel, da ima njegova družba odprt svoj poslovni račun, kot tudi ne, da ima na istem naslovu kot njegova družba po podatkih AJPES registriranih svoj sedež skupno 223 podjetij, tožnik pa je na posebno vprašanje na ustnem zaslišanju nepravilno odgovoril, da je na naslovu sedeža njegovega podjetja C., zgolj njegovo podjetje, ki je edino na tem naslovu, čeprav je tožena stranka, kot rečeno ugotovila, da ima na navedenem naslovu registrirane sedeže skupaj 223 podjetij. Tožnik tudi ni vedel, kje bo poslovalo njegovo podjetje, niti ni poznal davčne stopnje v RS in davčne zakonodaje RS, prav tako ni vedel, katero sodišče je pristojno v primeru delovnega spora. Prav tako je napačno navedel, da sta v njegovem podjetju dva družbenika, češ da je poleg tožnika družbenik tudi B.B.; napačno pa tožnik navaja še v tožbi (na str. 3 v 1. odstavku), ko trdi, da je tožnik poslovodni organ družbe A. d.o.o., saj drugače izhaja iz podatkov v predloženem upravnem spisu in tudi iz njegovih navedb na ustnem zaslišanju dne 25. 10. 2013, da je poslovodni organ navedene družbe direktor B.B. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena ter dovolj obsežno, natančno in prepričljivo obrazložena z razlogi, ki so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa.

Sodišče tudi ne more slediti tožbenim trditvam, da tožnik ni bil zaslišan pred upravnim organom, ker so protispisne. Tožnik je namreč zapisnik njegovega ustnega zaslišanja z dne 25. 10. 2013 lastnoročno brez pripomb podpisal, kar pomeni, da se je z vsebino zapisanega strinjal. Zato ni utemeljen ugovor bistvene kršitve določb postopka.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, med drugim tudi, če sodišče tožbo zavrne.