Jedro

Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba upnika zoper I., III. in IV. točko izreka se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške postopka v zvezi z upnikovo pritožbo.

III. Pritožbi dolžnika zoper II. točko izreka se ugodi in se sklep v tem delu spremeni tako, da se ugovoru tudi v preostalem ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi v 1. alineji I. točke izreka tudi glede zneska glavnice 11.092,39 EUR in v 2. alineji I. točke izreka ter se predlog za izvršbo zavrne.

IV. Upnik mora dolžniku povrniti stroške njegove pritožbe v višini 423,66 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, stroške svojega odgovora na dolžnikovo pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika z dne 2. 3. 2023 delno ugodi in se sklep o izvršbi, opr. št. 44/2023 z dne 21. 2. 2023, v 1. alineji I. točke izreka razveljavi za znesek glavnice v višini 19.961,40 EUR (I. točka izreka sklepa), da se v preostalem delu ugovor dolžnika z dne 2. 3. 2023 zavrne (II. točka izreka sklepa), da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 88,63 EUR stroškov tega ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka sklepa) in da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor dolžnika z dne 7. 6. 2023 (IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper I., III. in IV. točko izreka se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu napačno ugotovilo, da naj pritožnik ne bi izkazal, da se obveznost plačila v višini 20.500,00 EUR, ki izhaja iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, opr. št. I Pg 87/2002 z dne 2. 6. 2022 nanaša le na zneske, ki jih je stečajni dolžnik izvedel na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu in naj s tem ne bi izkazal, da obravnavana terjatev, ki je bila pritožniku priznana v stečajnem postopku, opr. št. St 00/2019, temelji na izvršilnem naslovu. Pritožnik je v odgovoru na ugovor dolžnika z dne 7. 6. 2023 in v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2024 obrazloženo pojasnil ter izkazal, da je bil del obročnih plačil glavnega dolžnika, A. d.o.o. na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu, ki je v predmetnem postopku izvršilni naslov in s katero je dolžnik v zavarovanje terjatve zastavil poslovni delež v družbi B. d.o.o., izvršen v obdobju izpodbojnosti, saj je bil nad glavnim dolžnikom dne 27. 12. 2019 začet stečajni postopek, opr. št. St 00/2019. Obročna plačila iz naslova vračila posojila po Pogodbi o kratkoročnem posojilu in naslova plačila obresti po Pogodbi o kratkoročnem posojilu, ki so bila izvedena v obdobju izpodbojnosti, so bila predmet izpodbijanja v pravdnem postopku, ki je bil začet s tožbo stečajne upraviteljice, opr. št. I Pg 87/2020. Našteje plačila, glede katerih je naslovnemu sodišču v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2024 obrazloženo pojasnil, da so bila predmet izpodbijanja, v dokaz česar je priložil Prijavo pogojnih terjatev in prijavo ločitvene pravice z dne 24. 2. 2021, s katero je izkazal, da so bili navedeni zneski predmet tožbe stečajne upraviteljice zaradi izpodbijanj pravnih dejanj stečajnega dolžnika, opr. št. I Pg 87/2020. Pritožnik je v predlogu za izvršbo z dne 7. 2. 2023 pojasnil, da je v skladu z 59. členom v zvezi s tretjim odstavkom 278. člena ZFPPIPP terjatev, ki je bila predmet tožbe stečajne upraviteljice, opr. št. I Pg 87/2020, prijavil v stečajni postopek, opr. št. St 00/2019 kot pogojno terjatev. Prijavo pogojnih terjatev v stečajni postopek in prijavo ločitvene pravice z dne 24. 2. 2021 je pritožnik naslovnemu sodišču priložil k dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2024. Pritožnik je izkazal, da je v stečajni postopek, opr. št. St 00/2019 prijavil pogojno terjatev, ki je predstavljala skupni znesek pogojnih terjatev pritožnika do stečajnega dolžnika na različnih pravnih podlagah, sklenjenih med stečajnim dolžnikom in pritožnikom, med drugim tudi po Pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 20. 2. 2015. Kljub temu, da je bila v stečajni postopek prijavljena pogojna terjatev v skupnem znesku na podlagi več pravnih temeljev (pravnih poslov), je pritožnik sodišču obrazloženo utemeljil ter izkazal, da je bila v stečajni postopek prijavljena terjatev, ki jo je imel pritožnik do glavnega dolžnika na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu v skupni višini 146.365,31 EUR. Pritožnik je sodišču poleg Prijave pogojnih terjatev in prijave ločitvene pravice z dne 24. 2. 2021 priložil tudi konto kartico pritožnika, iz katere izhaja, da je glavni dolžnik na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu, pritožniku v letu 2019 nakazal zneske v skupni višini 146.365,31 EUR, ki jih je pritožnik prijavil v stečajni postopek opr. št. St 00/2019 kot pogojno terjatev, in je bila tudi predmet izpodbijanja v pravdnem postopku, začetem s tožbo stečajne upraviteljice, ker so bila plačila izvedena v izpodbojnem obdobju pred začetkom stečajnega postopka. S tem je izkazano, da je stečajna upraviteljica s tožbo, opr. št. I Pg 87/2020 izpodbijala plačila, izvršena po Pogodbi o kratkoročnem posojilu, ki je v konkretnem primeru izvršilni naslov. V stečajni postopek pogojno prijavljena terjatev pritožnika je bila v stečajnem postopku priznana v višini, kot jo je določilo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v pravdnem postopku, ki se vodi pod opr. št. Pg 87/2020, in izhaja iz Sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, opr. št. St 00/2019 s 1. dodatnim končnim seznamom preizkušenih terjatev, ki je sestavni del sklepa, ki ga je pritožnik priložil dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2024. Pravdni postopek, opr. št. I Pg 87/2020 se je pravnomočno končal s sodno poravnavo z dne 2. 6. 2022, na podlagi katere je pritožniku ostala neporavnana terjatev v višini 20.500,00 EUR, ki jo je pritožnik po sodni poravnavi moral plačati stečajnemu dolžniku. Terjatev upnika (tukaj pritožnika) do stečajnega dolžnika je s tem znova nastala. Priznanje terjatev v stečajnem postopku ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi (prim. VSM sklep I Cpg 108/2015, VSM sklep I Cpg 22/2015). Pritožnik je izkazal, da terjatev v višini 19.961,40 EUR (terjatev v znesku 20.500,00 EUR zmanjšana za 2,63%, kolikor je bila v stečajnem postopku poplačana) predstavlja terjatev pritožnika do glavnega dolžnika po Pogodbi o kratkoročnem posojilu, ki se je na podlagi postopka zaradi izpodbijanja pravnih dejanj oziroma delnih plačil stečajnega dolžnika po Pogodbi o kratkoročnem posojilu, opr. št. I Pg 87/2020 in v tem pravdnem postopku pravnomočno sklenjene sodne poravnave znova vzpostavila in v tem znesku v stečajnem postopku ni bila poplačana. Kot izhaja iz Konto kartice pritožnika z dne 29. 5. 2024, ki jo je pritožnik priložil dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2024, ki predstavlja izračun terjatve po Pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 20. 2. 2015, pritožnik neplačano terjatev v znesku 19.961,40 EUR do glavnega dolžnika knjiži na konto kartici in jo vodi kot neplačan dolg glavnega dolžnika na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 20. 2. 2015. Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb in dokazov pritožnika v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2024, s katerim je pritožnik izkazal, da terjatev v višini 19.961,40 EUR temelji na Pogodbi o kratkoročnem posojilu, ki je v predmetnem postopku izvršilni naslov. S tem je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, ki je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, in 6. člena EKČP do poštenega sojenja. Sodišče je nepravilno štelo, da bi pritožnik obstoj terjatve v višini 19.961,40 EUR lahko izkazal zgolj s predložitvijo tožbe stečajne upraviteljice. Tožba in nadaljnje vloge, vložene v pravdnem postopku predstavljajo zgolj izmenjavo stališč posameznih pravdnih strank. Tudi sam glavni dolžnik je s sklenitvijo sodne poravnave priznal obstoj terjatve v znesku 20.500,00 EUR, ki je bila prijavljena v stečajni postopek. Sodišče je napačno odločilo, da naj ne bi bila podana primerna opredelitev obveznosti dolžnika ob upoštevanju, da se sodišče do vseh navedb pritožnika ni opredelilo in ni izvedlo bistvenih dokazov za ugotovitev, da terjatev 19.961,40 EUR izvira iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu. Napačna je tudi odločitev sodišča glede stroškov v III. in IV. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj je sodišče neutemeljeno razveljavilo sklep o izvršbi v 1. alineji I. točke izreka za znesek glavnice v višini 19.961,40 EUR. Sodišče se ni opredelilo, zakaj upniku ni priznalo stroškov odgovora na ugovor dolžnika oziroma zakaj je sodišče štelo, da naj predmetni stroški ne bi bili potrebni stroški izvršbe. Ker je pritožnik z odgovorom na ugovor dolžnika uspešno zagotovil varstvo svoje pravice do izplačila terjatve v višini 11.092,39 EUR, glede katerega je sodišče odločilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen in se oprlo na navedbe in dokaze pritožnika iz odgovora na ugovor dolžnika, so bili stroški pritožnika za odgovor na ugovor dolžnika potrebni stroški v predmetnem postopku. Sklep tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

5. Upnik je odgovoril na dolžnikovo pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

O upnikovi pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je upnik zoper dolžnika kot zastavitelja vložil predlog za izvršbo na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu, sklenjen v neposredno izvršljivem notarskem zapisu opr. št. SV 143/15 z dne 20. 2. 2015 zaradi izterjave glavnice v višini 31.743,79 EUR (od česar je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo za znesek 31.053,79 EUR, saj ni priznalo odvetniških stroškov iz stečajnega postopka v višini 690,00 EUR). V predlogu za izvršbo je navedel, da znesek 11.392,00 EUR izhaja iz naslova pogodbenih obresti od glavnice terjatve, ki so se natekle do začetka stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom St 00/2019, ki je bila upniku v stečajem postopku priznana v celoti, poplačana pa le v znesku 299,61 EUR. Poleg te terjatve pa naj bi upnika na podlagi izvršilnega naslova imel še neplačano terjatev v znesku 19.961,40 EUR, ki je nastala kot posledica izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, podlaga za nastanek te terjatve pa je sodna poravnava I Pg 87/2020 z dne 2. 6. 2022, s katero je bil končan postopek zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki so predstavljala obročna plačila terjatve iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu (izvedena po začetku stečajnega postopka). Upnik je navedel, da je terjatev v znesku 20.500,00 EUR na podlagi 59. člena ZFPPIPP v povezavi s tretjim odstavkom 278. člena ZFPPIPP v stečajni postopek prijavil kot pogojno terjatev, ostala pa je neporavnana v znesku 19.961,40 EUR.

8. Tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP določa, da če je zaradi izpodbitega pravnega dejanja prenehala terjatev osebe, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, do stečajnega dolžnika, ta terjatev znova nastane in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov, če je prijavljena v roku iz tretjega ali četrtega odstavka 59. člena tega zakona.

9.Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika glede omenjenega zneska "novonastale terjatve" ugodilo z bistvenimi razlogi, da upnik ni izkazal, da ponovno nastala terjatev v stečajnem postopku, izvira samo iz konkretne posojilne pogodbe, saj med upnikom in dolžnikom ni bilo sporno dejstvo, da je upnik družbi A. d.o.o., v preteklosti namenil več posojil po različnih pravnih temeljih (tj. posojilnih pogodbah). Da naj bi sporna terjatev predstavljala terjatev prav na podlagi Posojilne pogodbe je upnik med drugim izkazoval s pozivom stečajne upraviteljice pred izpodbojno tožbo, vendar je ta že "Zadevi" poziva navedla, da se ta nanaša na plačilo prejetih zneskov iz naslova "posojilnih pogodb" (uporabila je torej množino), nato pa v vsebini poziva nekonkretizirano navedla zgolj, da je stečajni dolžnik v letu 2019 upniku plačal na podlagi "posojilne pogodbe" in obračunanih obresti skupni znesek v višini 205.793,89 EUR. Prav tako sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da tudi iz sodne poravnave, opr. št. I Pg 87/2020 z dne 2. 6. 2022, v nobenem delu ne izhaja, da so bila predmet izpodbijanja tega pravdnega postopka zgolj pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki so se nanašala na Pogodbo o kratkoročnem posojilu z dne 20. 2. 2015. Ravno nasprotno sodišče po drugi strani ugotavlja, da je iz upnikove prijave pogojnih terjatev v stečajni postopek in prijave ločitvene pravice z dne 24. 2. 2021 razvidno, da je stečajna upraviteljica zoper stečajnega dolžnika res vložila tožbo zaradi izpodbijanja njegovih pravnih dejanj, vendar pa so ta izvirala iz različnih pravnih temeljev.

10.Upnik nasprotno tem razlogom meni, da je izkazal, da "novonastala" terjatev izvira iz izvršnega naslova, tj. Pogodbe o kratkoročnem posojilu, sklenjene v neposredno izvršljivi notarskem zapisu, ter da mu je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do vseh dokazil, ki jih je priložil dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 29. 5. 2024, kršilo pravico do izjave.

11.Navedenim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala (to določa prej citirani tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev že glede na besedilo tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, Pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava I Pg 87/2020 pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.

12.Po povedanem je upnik svojo terjatev, ki jo v tem postopku izterjuje le do zastavnega dolžnika, napačno utemeljeval in izkazoval glede na vpliv stečajnega postopka in z njim povezanega postopka na podlagi izpodbojne tožbe na terjatev do stečajnega dolžnika (kot tako jo je opredelil tudi v konto z dne 29. 5. 2024, kjer kot "dokument" navaja sodno poravnavo in izplačilo iz stečajne mase), četudi je sicer zatrjeval, da predlog za izvršbo vlaga na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V predlogu je tako šlo za mešanje različnih podlag terjatev v dveh različnih pravnih razmerjih. Glede na navedeno višje sodišče ocenjuje, da je upnikov predlog neodpravljivo nesklepčen. Iz trditvene podlage namreč ne izhaja utemeljenost pritožnikovega zahtevka, pri tem pa nesklepčnosti predloga ni mogoče opraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega zahtevka.

13.Ker je kot rečeno nesklepčnost upnikovega predloga za izvršbo neodpravljiva, pritožnikov predlog za izvršbo že iz tega razloga ni bil utemeljen, pritožba pa po presoji višjega sodišča že iz teh razlogov ni utemeljena in je sodišče prve stopnje že zaradi navedenega pravilno ugodilo dolžnikovemu ugovoru v s strani upnika izpodbijanem delu. Višjemu sodišču se glede na navedeno ni bilo treba opredeljevati o upnikovih pritožbenih navedbah v zvezi s tem, da je izkazal, da "novonastala" terjatev izvira prav iz relevantne Pogodbe o kratkoročnem posojilu v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, oziroma ne drži, da naj bi mu z neopredelitvijo o dokazilih, s katerimi je upnik navedeno želel dokazovati, kršilo pravico do izjave, saj je ugotavljanje le-tega v danem postopku pravno nepomembno.

14.Višje sodišče dodaja, da zastavni dolžnik jamči za terjatev v višini, kot izhaja iz izvršilnega naslova in je vpisana v sodni register, ne glede na stečaj glavnega dolžnika. Nastanek zastavne pravice namreč povzroči, da za isto obveznost (hkrati) odgovarjata dve osebi, in sicer glavni dolžnik za zavarovano obveznost neomejeno, zastavni dolžnik, ki ni hkrati glavni dolžnik, pa omejeno do višine, do katere je terjatev mogoče poplačati iz vrednosti poslovnega deleža, obremenjenega z zastavno pravico za terjatev glavnega dolžnika. Zastavni dolžnik je tako porok z omejeno odgovornostjo za obveznost glavnega dolžnika (glej dr. Nina Plavšak, Učinek prenehanja glavnega dolžnika na hipoteko za tujo obveznost, Pravna praksa, št. 22, leto 2012, str. 22, prim. tudi sklepa VSL II Ip 3765/2017 in VSL I Ip 509/2023). Tako torej kot stečaj glavnega dolžnika ne učinkuje na obveznost poroka, tudi ne vpliva na obveznost zastavnega dolžnika, ki ni hkrati glavni dolžnik (prim. še 1022 člen Obligacijskega zakonika in načelno pravno mnenje Vrhovega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 6. 2013).

15.Pritožba upnika po pojasnjenem glede I. točke izreka ni utemeljena, ker je višje sodišče, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, ugodilo dolžnikovi pritožbi zoper II. točko izreka sklepa, pa je glede na vse navedeno neutemeljena tudi upnikova pritožba zoper III. in IV. točko izreka sklepa, saj je po odločitvi o dolžnikovi pritožbi dolžnik v ugovornem postopku v celoti uspel. Glede na navedeno se višjemu sodišču ni bilo treba opredeljevati niti o upnikovih pritožbenih navedbah glede stroškovne odločitve, saj ni več podan delen uspeh upnika v ugovornem postopku.

16.Neutemeljeno upnikovo pritožbo je višje sodišče zato, in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v I., III. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O dolžnikovi pritožbi

17.Pritožba je utemeljena.

18.Višje sodišče kot primarno sicer ne pritrjuje pritožbenim razlogom, da naj bi dolžnik z e-sporočilom stečajne upraviteljice izkazal, da je terjatev, ki jo upnik izterjuje, v celoti poplačana. Pritrjuje namreč razlogom sodišča prve stopnje, da niti iz njegovega sporočila stečajni upraviteljici niti iz njenega odgovora zastavnemu dolžniku ni mogoče zanesljivo ugotoviti temelja terjatve, katere poplačilo je stečajna upraviteljica potrdila v s strani dolžnika priloženem e-sporočilu. Zaslišanja računovodkinje C. C. dolžnik ni predlagal, niti ni predložil kakšne njene izjave o poplačilu. Da naj bi med glavnim dolžnikom in upnikom obstajala le ena terjatev v višini 500.000,00 EUR ter da je le za to terjatev zastavil svoja poslovna deleža, dolžnik prvič (in tudi sicer pavšalno, saj ne pove višine drugih dolgov glavnega dolžnika do upnika, v zvezi s tem pa tudi ne predlaga nobenih dokazov) navaja šele v obravnavani pritožbi, pri čemer pa z ničemer ne upraviči, zakaj tega ni mogel storiti že v ugovornem postopku, zato gre v tem delu za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O interesu stečajne upraviteljice za pošiljanje odgovora dolžniku po elektronski pošti ni mogoče špekulirati oziroma s tem ni mogoč izkaz poplačila dolga. Res pa so sicer dokazna sredstva enakovredna, vendar pa navedeno seveda še ne pomeni, da je vsak dokaz vedno tudi uspešen.

19.Neutemeljene tudi niso pritožbene navedbe, da v stečajnem postopku ne bi bila izbrisana zastavna pravica na letalu glavnega dolžnika, če upnikova terjatev ne bi bila v celoti poplačana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je letalo stečajnega dolžnika v stečajnem postopku predstavljalo premoženje posebne razdelitvene mase in je bilo obremenjeno z več zastavnimi pravicami, pri čemer je imela družba DUTB d.d. svojo terjatev zavarovano z ločitveno pravico prvega vrstnega reda, njena terjatev pa je bila višja od zneska posebne razdelitvene mase (tj. kupnine od prodaje obravnavanega letala). Navedeno namreč izhaja iz Končnega načrta razdelitve posebne stečajne mase z dne 3. 12. 2020. Iz 1. točke le-tega je razvidno, da je imela DUTB d.d. kot ločitvena upnica naletalu zastavno pravico s prvim vrstnim redom, in sicer za zavarovanje terjatve v višini 1.972.710,52 EUR in tudi, da je imel upnik na letalu zastavno pravico za terjatev v višini 941.392,00 EUR, ki mu je bila priznana pod zaporedno št. 1 posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 22. 7. 2020. V 2. točki Končnega načrta je razvidno tudi, da je znesek kupnine, dosežen s prodajo letala, znašal 700.00,00 EUR, ter nadalje, da se je pri razdelitvi posebne razdelitvene mase upoštevala le terjatev upnika prvega vrstnega reda, tj. DUTB d.d. (6. tč. Končnega načrta), ki je bila poplačana v deležu 31,24 % (7. tč. Končnega načrta). Višje sodišče tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da upnikova terjatev ni bila poplačana niti iz (posebne) stečajne mase, nasprotni pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Ker je bilo letalo v stečajnem postopku prodano, pa je bila posledično na njem izbrisana zastavna pravica, saj kupec v stečajnem postopku kupljeno premoženje pridobi bremen prosto (primerjaj prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP).

20.Tudi v zvezi s priznanjem terjatve 11.392,00 EUR v stečajnem postopku višje sodišče sicer pritrjuje upniku in razlogom sodišča prve stopnje, da gre za res iudicata, vendar ponovno le v razmerju do glavnega, stečajnega dolžnika in ne zastavnega dolžnika. Takšna terjatev se nato poplačuje v stečajnem postopku, na samo terjatev do zastavnega dolžnika pa ne vpliva. Njegovo jamstvo je omejeno le v smislu, da odgovarja le z zastavljenim premoženjem in do višine njegove vrednosti, za katero je to premoženje v izvršilnem postopku unovčeno.

21.Upnik je torej tudi v tem delu materialnopravno napačno utemeljeval svojo terjatev do zastavnega dolžnika glede na njeno višino, priznano v stečajnem postopku, ter gre tudi v tem delu zato za neodpravljivo nesklepčnost predloga za izvršbo.

22.Kolikor bi bilo upnikovo predložitev konto kartice z dne 10. 1. 2020 k predlogu za izvršbo šteti za dokazovanje terjatve, kot zoper zastavnega dolžnika izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pa je pritrditi dolžniku, da iz nje niti ni razvidno, na katero posojilo se nanaša in da bi šlo le za sporno posojilo, saj je na njej navedeno le "Kratkoročna posojila" in več vrst dokumentov. Drži tudi, da iz navedene kartice nikjer ne izhaja, da bi terjani znesek predstavljal pogodbene zamudne obresti, saj je znesek 11.392,00 EUR naveden le kot končni Saldo, ki ni specificiran glede na vrsto obveznosti (npr. kot glavnica, pogodbene obresti, zamude obresti, stroški ipd.), sama konto kartica pa vsebuje tudi začetni dolg in vračila posojila ter plačila obresti. Enako velja tudi za kontno kartico z dne 29. 5. 2024, le da je tokrat v njej upnik zapisal, da gre le za "kratkoročno posojilo", ki pa še vedno ni identificirano. Skladno z usklajeno sodno prakso pa mora upnik, ki predlaga izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, izterjevana terjatev pa se ne ujema z višino terjatve po tem zapisu, le-to natančno specificirati.

23.Glede na povedano višje sodišče dolžnikovo pritožbo presoja za utemeljeno, zato ji je ugodilo in sklep v II. točki spremenilo tako, da je ugovoru tudi v preostalem ugodilo, sklep o izvršbi pa razveljavilo v 1. alineji I. točke izreka tudi glede zneska glavnice 11.092,39 EUR in v 2. alineji I. točke izreka ter predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka

24.Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške svoje pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na upnikovo pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25.Dolžnik je uspel s svojo pritožbo, upnik pa z odgovorom na dolžnikovo pritožbo ni uspel. Višje sodišče je zato odločilo, da upnik sam krije stroške svojega odgovora na dolžnikovo pritožbo, dolžniku pa mora povrniti njegove pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer glede na vrednost izpodbijanega dela 11.092,39 EUR. Dolžniku je višje sodišče priznalo 400 točk nagrade za pritožbo po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife, 8 točk za izdatke po 11. členu OT, saj v dejanskem znesku 10,00 EUR niso izkazani, 22% DDV in 125,00 EUR sodne takse, skupaj 423,66 EUR. Stroški posveta s stranko so že zajeti v nagradi za sestavo pritožbe, zato jih višje sodišče dolžniku ni priznalo.

-------------------------------

(1) Dr. Nina Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 665.

(2) VSL sklepi I Cpg, 638/2013, VSL Sodba II Cpg 430/2017, VSL Sodba I Cpg 278/2017, VDS Sklep Pdp 660/2002.