Jedro

Dejstvo, da delavci na isti dolžnosti (delovnem mestu) prejemajo različno plačo, še ni v nasprotju z načelom enakosti oz. s principom enakega plačila za enako delo. Razlika v plači je lahko posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja delo na dolžnosti (delovnem mestu).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I in III izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki za čas od 18. 12. 2003 do 23. 6. 2006 obračuna bruto razliko v plači, odvede davke in prispevke ter ji izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila in sicer za čas od 18. 12. 2003 do 2. 10. 2005 med plačo z upoštevanjem količnika 2,10 in plačo s količnikom 3,60, za čas od 3. 10. 2005 do 23. 6. 2006 pa med plačo z upoštevanjem količnika 2,40 in plačo s količnikom 3,60 (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več: da se odločba št. ... z dne 8. 4. 2009 v prvi točki spremeni, tako da se tožnika razporedi v 39. plačni razred s pripadajočim dodatkom za delovno dobo ter dodatkom za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let od 1. 3. 2009 dalje, da se toženi stranki naloži za čas od 1. 3. 2009 obračun bruto razlike v plači, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlike v plači med dejansko izplačano plačo z upoštevanjem 32. plačnega razreda in plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati z upoštevanjem 39. plačnega razreda z dodatkom za delovno dobo in dodatkom za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike v plači do plačila ter da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki za čas od 24. 6. 2006 do 31. 7. 2008 obračuna razliko v plači med plačo z upoštevanjem količnika 2,40 in plačo s količnikom 3,60 s pripadajočimi dodatki, odvede davke in prispevke ter ji izplača neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne razlike v plači do plačila (točka II izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper točki II in III navedene sodbe se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od 24. 6. 2006 ni upravičena do razlike v plači, ker je formalno razporejena na delovno mesto oz. dolžnost letalski tehnik III. Sodelavci na tej dolžnosti prejemajo višjo plačo. Presoja sodišča prve stopnje je pravno zmotna, v nasprotju z ugotovitvami in razlogi v izpodbijani sodbi, pa tudi neskladna s dosedanjo sodno prakso (odloča opr. št. I Pd 514/2008, odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 746/2011). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v celotnem vtoževanem obdobju opravlja enako delo, v letu 2006 je bila na dolžnost, na kateri dela, tudi formalno razporejena. Tožena stranka je imela dolžnosti letalskih tehnikov (od I do IV) v formaciji kljub enakim opisom nalog različno vrednotene. Tožnik je bil po formaciji za enake naloge, kot jih je opravljal drug delavec s plačo s količnikom 3,60 na podlagi 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.), slabše plačan. Sklep, s katerim je Vlada RS določila višji količnik, se nanaša na posamezne dolžnosti. To pomeni, da bi tožena stranka lahko na takšne, bolje plačane dolžnosti razporedila le določeno število delavcev, ostale pa bi morala razporediti na druge dolžnosti, ki se bistveno razlikujejo po nalogah in odgovornostih. Tožena stranka je različno vrednotenje dolžnosti utemeljevala s sklicevanjem na čas, ko se je posamezni delavec pri njej zaposlil: če je bil delavec na dolžnost letalski tehnik III razporejen do leta 2004, je bil upravičen do plače s količnikom 3,60, če pa je bil razporejen kasneje, pa s količnikom 2,40, enako kot tožnik. Razlikovanje glede na čas zaposlitve oz. razporeditve na dolžnost je nepravilno. Za eno dolžnost (letalski tehnik III) bi morala biti plača enotna, razen če bi tožena stranka jasno dokazala, zakaj je treba delavce oz. njihovo delo različno vrednotiti. V nasprotnem primeru gre za kršitve temeljnih pravic delavcev in načela enakega plačila za enako delo. Tožeča stranka je bila z dne 24. 6. 2006 sicer formalno razporejena na dolžnost letalski tehnik III, vendar pa je v primerjavi s sodelavci prejemala bistveno nižjo plačo. Zgolj formalna razporeditev na dolžnost tožene stranke ne opraviči, da bi tožeči stranki priznala in izplačevala nižjo plačo kot ostalim delavcem, razporejenim na isto dolžnost. Tožeča stranka je bila ob prevedbi nezakonito uvrščena v 32. plačni razred, sodelavci, ki so razporejeni na isto dolžnost in so predhodno prejemali plačo s količnikom 3,60, pa so bili uvrščeni v 39. plačni razred. Pri prevedbi ni šlo za prenos napredovanj, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, saj pri količniku po 65. členu ZDDO niso bila dodana napredovanja. Tožena stranka bi bila zato dolžna vse delavce na isti dolžnosti prevesti v isti plačni razred, to je v 39. plačni razred.

Tožena stranka se pritožuje zoper točko I izreka (in posledično zoper točko III izreka, v kateri je vsebovana odločitev o stroških postopka) sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni (in tožbeni zahtevek zavrne) oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje za obdobje, v katerem je tožnik opravljal drugo dolžnost (letalski tehnik III), kot je bila tista, na katero je bil razporejen, ni pravilno določilo količnika za določitev plače. Tožnik za čas od 28. 12. 2003 (pravilno: 18. 12. 2003) do 23. 6. 2006 ne more biti upravičen do višje plače, kot jo prejema po 23. 6. 2006 (ko je formalno razporejen na dolžnost letalski tehnik III). Do tega dne je opravljal delo in naloge letalskega tehnika III pod nadzorom, brez licence in ne da bi opravil Šolo za .... Vse pogoje za samostojno delo je tožnik izpolnil po 23. 6. 2006, zato ga je tožena stranka tudi imenovala na dolžnost letalski tehnik III in mu določila osnovni količnik v višini 2,40. Njegovo delo na tej dolžnosti bi lahko ovrednotila po 65. členu ZDDO, le če bi imela prosto dolžnost, za katero bi bila plača po citiranem členu ZDDO določena. Vendar takšne proste dolžnosti ni imela. Zato tožniku ne more pripadati višja plača (stališče v odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1622/2004). Če delodajalec nima prostega delovnega mesta, na delovno mesto delavca ne more razporediti, prav tako pa tudi ni dolžan sprejemati nove sistemizacije in dodajati novih delovnih mest. Če delovno mesto ni prosto, se delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi, ne more pa se mu priznati višje plače. Nadalje je treba pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo višje plače upoštevati, da tožeča stranka zoper ukaze o razporeditvi ni ugovarjala, tako da njen tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga ni utemeljen (stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi opr. št. VIII Ips 159/2005). Razporejanje delodajalca temelji na njegovih potrebah in na dejstvu, da so delovna mesta nezasedena, česar sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Tožeči stranki se lahko prizna razliko v plači le do plače, kot bi bila določena za naziv po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.). Formacijska dolžnost letalski tehnik III se opravlja v nazivu vodnik, kar je po ZJU in Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba, Uradni list RS, št. 58/03 in nadalj.) naziv 15. stopnje, za katerega bi bila tožeča stranka upravičena do količnika 2,30. Višjega količnika sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati, pri odločitvi je zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem pa je zanemarilo pomen naziva. Tudi če je tožeča stranka v spornem obdobju dejansko opravljala višje vrednoteno delo, ji višji količnik, kot je določen na podlagi ZJU in Uredbe, ne more pripadati. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil tožnik razporejen v Šolo za ... za obdobje od 3. 10. 2005 do 23. 6. 2006, v tem obdobju je prejemal plačo po količniku, kot je določen za dolžnost kandidat za podčastnika, v višini 2,40. Za višjo plačo ni pravne podlage, saj za dolžnost, na katero je bila tožeča stranka razporejena in na kateri je delala, višji količnik ni določen, glede na to, da je bila tožeča stranka na šolanju, pa v tem obdobju tudi ni mogla opravljati dela letalskega tehnika.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi delno zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepravilno oz. nepopolno ugodilo in tožbenemu zahtevku najmanj preuranjeno delno ugodilo.

Tožeča stranka je bila z ukazom z dne 22. 9. 2003 (priloga B1) imenovana na dolžnost kandidat za vojaka I v organizacijski enoti Generalštab .... Na podlagi odločbe z dne 26. 9. 2003 (priloga B2) je prejemala plačo s količnikom 2,10. Z ukazom z dne 6. 10. 2004 (priloga B3) je bila od 10. 10. 2004 imenovana na dolžnost radiorelejec z nazivom vojak I. Izdana ji je bila odločba z dne 4. 12. 2004 (priloga B4) glede plače s količnikom 2,10. Z ukazom z dne 30. 9. 2005 (priloga B5) je bila tožeča stranka zaradi izobraževanja v Šoli za ... začasno razporejena na dolžnost kandidat za podčastnika, izdana ji je bila odločba z dne 30. 11. 2005 (priloga B6) glede plače s količnikom 2,40. Z ukazom z dne 19. 4. 2006 (priloga B7) se je šolanje podaljšalo do 20. 10. 2006, izdana je bila odločba z dne 13. 6. 2006 (priloga B8). Z ukazom z dne 4. 7. 2006 (priloga B9) je bila po zaključku šolanja tožeča stranka imenovana na dolžnost letalski tehnik III v naziv vodnik, od 24. 6. 2006 ji je bila določena plača s količnikom 2,40 - odločba z dne 9. 8. 2006 (priloga B10). S sklepom z dne 2. 11. 2007 (priloga B11) je napredovala za dva plačna razreda, tako da je bila plača določena s količnikom 2,65. Za čas, ki ga pokrivajo zgoraj navedeni ukazi oz. odločbe o plači, ki so vsi postali dokončni in pravnomočni, tožeča stranka uveljavlja čisto denarno terjatev na podlagi dejanskega dela. Zatrjuje, da je dejansko opravljala delo na dolžnosti letalski tehnik III, zato bi morala prejemati plačo, kot je določena za to dolžnost (to je plačo s količnikom 3,60, kot je bila določena s sklepom Vlade RS na podlagi 65. člena ZDDO).

O pritožbi tožeče stranke: Za odločitev o pritožbi tožeče stranke je bistveno dejstvo, da je bila z ukazom z dne 4. 7. 2006 za čas od 24. 6. 2006 imenovana na dolžnost letalski tehnik III in ji je bila glede na formacijo št. … (priloga 42) določena plača s količnikom 2,40. Opravljala je delo na tej dolžnosti. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je delavec upravičen do razlike v plači glede na dejansko delo v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Od 24. 6. 2006 tožeča stranka ne opravlja več dela druge dolžnosti, ampak dolžnosti, na katero je razporejena. Že iz tega razloga zahtevek tožeče stranke za plačilo po dejanskem delu za čas po 24. 6. 2006 ni utemeljen.

V zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 746/2011, na katero se sklicuje tožeča stranka, je šlo za nekoliko drugačno situacijo: tožeča stranka, prav tako zaposlena v Slovenski vojski, je bila celotno vtoževano obdobje razporejena na dolžnosti, na katerih ni opravljala dela (letalski tehnik - pripravnik, radiorelejec, specialist radiorejelec). Dejansko je opravljala delo na drugi dolžnosti (letalski tehnik III) enako kot sodelavci, ki so bili na to dolžnost tudi formalno razporejeni. Poleg tega je imela tožeča stranka enako izobrazbo kot sodelavci - imela je licenco A in B, ki sta potrebni za letenje. V konkretni zadevi pa je bila tožeča stranka od 24. 6. 2006 formalno razporejena na dolžnost, na kateri je delala (letalski tehnik III).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na načelo enakosti oz. na dejstvo, da (nekateri) delavci, ki so razporejeni na dolžnost letalski tehnik III prejemajo višjo plačo, to je plačo s količnikom po 65. členu ZDDO (3,60). Prvi odstavek 65. člena ZDDO določa, da za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifično strokovno znanje ali posebno izurjenost, in za delovna mesta, ki jih je nujno treba zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, Vlada RS izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu. To pooblastilo oz. možnost je le izjema, torej se ne more širiti, četudi so bila predvidena le nekatera mesta znotraj določene dolžnosti. Za to dolžnost (letalski tehnik III), na kateri je tožeča stranka dejansko delala in za katero je posledično upravičena do plače, je v formaciji tožene stranke št. ... določen tako količnik 2,40 kot količnik 3,60, kot je bil določen s sklepom Vlade RS z dne 29. 9. 2004 (priloga B13). Kot so pojasnile priče, ki jih je zaslišalo sodišče prve stopnje (predvsem priča A.A.), je do razlikovanja prihajalo, ker so delavci, razporejeni na dolžnost, ki je bila ovrednotena z višjim količnikom, pred letom 2004 prejeli količnik 3,60, nato pa so delavci, razporejeni na isto dolžnost in z enakim delom, prejeli količnik 2,40. V novo formacijo so delavci, ki so imeli po stari formaciji določen količnik 3,60, ta količnik prenesli. Kot je izpovedala tožeča stranka in kot je povzeto v obrazložitvi izpodbijane sodbe, so na dolžnosti letalski tehnik III delavci A.B., A.C., A.D., A.E., A.F. in A.G.. Vsi, razen A.F. prejemajo plačo po količniku 2,40, le A.F. ima plačo s količnikom 3,60. Glede na takšno izpovedbo ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da (vsi?) sodelavci prejemajo za isto delo višjo plačo. Sicer pa samo dejstvo, da delavci na isti dolžnosti (istem delovnem mestu) prejemajo različno plačo, še ni v nasprotju z načelom enakosti oz. s principom enakega plačila za enako delo. Razlika v plači je lahko posledica različnih okoliščin, tudi tega, koliko časa določen delavec že opravlja dela na delovnem mestu/dolžnosti.

Tožeči stranki je bila ob razporeditvi na dolžnost tehnik letalec III zakonito določena plača s količnikom 2,40. Ta plača oz. plača s količnikom 2,65, ki jo je tožeča stranka pridobila zaradi dveh napredovanj, je bila zakonito prevedena v skladu z določbama 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in spremembe) ter v skladu z ostalimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi in sicer z odločbo tožene stranke z dne 8. 4. 2009 (priloga A13). Na podlagi navedene odločbe je bila tožeča stranka zakonito razporejena v 32. plačni razred. Glede prevedbe plače pri sodelavcih pritožba sicer utemeljeno opozarja, da ni resnična ugotovitev sodišča prve stopnje, da so imeli sodelavci višjo prevedeno plačo zaradi napredovanj, ampak je bila to posledica dejstva, da so imeli predhodno določen višji količnik na podlagi 65. člena ZDDO. Kljub temu pa tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati plače 39. plačnega razreda, saj glede na prej določen količnik 2,65 plača ni mogla biti prevedena v ta plačni razred, ampak je bila, kot že povedano, zakonito prevedena v 32. plačni razred.

Ker v tem delu niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo s strani tožeče stranke izpodbijani del (zavrnilni del) sodbe sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke: Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja tako imenovano čisto denarno terjatev, za katero delavcu ni treba predhodno izvesti postopka varstva pravic pri delodajalcu. Dopustno je neposredno sodno varstvo, glede utemeljenosti tožbenega zahtevka pa ni bistveno, ali (da) so ukazi o imenovanju na dolžnost in odločbe, s katerimi je določena plača, dokončni in pravnomočni. Zahtevek po dejanskem delu se postavi in presoja mimo teh določb, glede na delo, ki ga delavec opravlja, in glede na plačo, ki je za takšno delo določena oz. kot jo prejemajo delavci, ki takšno delo opravljajo. Iz tega razloga so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že, zato ker je bila plača tožeče stranke v spornem obdobju določena z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (od količnika 2,40) za čas od 24. 6. 2006 (utemeljeno) zavrnilo, ko je torej pravilno presodilo, da tožeča stranka za čas, ko je bila razporejena na dolžnost letalski tehnik III do višje plače (plače po količniku 3,60, ki je bil določen na podlagi 65. člena ZDDO) ni upravičena, hkrati pa ji je za čas do 23. 6. 2006 prisodilo takšno, višjo plačo po dejanskem delu, je odločilo nekoliko v nasprotju. Tožeča stranka za čas, ko je formalno razporejena na dolžnost letalski tehnik III in zakonito prejema plačo po količniku 2,40, ne more biti upravičena do nižje plače, kot jo je prej prejemala po dejanskem delu na isti dolžnosti. Plača bi morala biti enaka, vsaj če sledimo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že vse od zaposlitve v Slovenski vojski oz. od 18. 12. 2003 opravljala enako delo, to je delo na dolžnosti letalski tehnik III. S tem, ko je sodišče prve stopnje prisodilo višji količnik (od količnika 2,40, kot je določen v formaciji in kot je bil zakonito določen toženi stranki za obdobje od 24. 6. 2006), je zmotno uporabilo materialno pravo.

Poleg tega je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je prezrlo, kot utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke, da se je tožeča stranka ob zaposlitvi pri toženi stranki najprej izobraževala oz. šolala. Vsaj za čas, ko je bila tožeča stranka v Šoli za ..., je neprepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka opravljala delo dolžnosti letalski tehnik III, neprepričljiva pa je tudi za čas pred tem, saj tožeča stranka dela na tej dolžnosti še ni mogla in smela samostojno opravljati.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo izpovedbe tožeče stranke in prič A.A., A.H. in A.I.. Na podlagi ocene teh izpovedb in vpogleda v delovne naloge (priloga B3) je ugotovilo, da so resnične trditve tožeče stranke, da je celotno sporno obdobje dejansko opravljala delo dolžnosti letalski tehnik. S takšnim dokaznim zaključkom pritožbeno sodišče ne soglaša. Opozarja, da je tožeča stranka izpovedala (kot je navedeno v obrazložitvi sodišča prve stopnje), da je bila po zaposlitvi pri toženi stranki najprej pripravnik oz. kandidat za vojaka, usposabljala pa se je v vojašnici ... (sedaj vojašnica ...) in v ..., po končanem izobraževanju so jo poslali v letalsko bazo na ..., kjer je najprej delala kot letalski tehnik pripravnik. Licenco je pridobila leta 2006, ko je začela samostojno in brez nadzora opravljati delo. Na podlagi takšne izpovedi, ki so jo, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, potrdile tudi preostale zaslišane priče, je sodišče prve stopnje sicer utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka ni opravljala dela dolžnosti radiorelejec (na katero je bila razporejen), je pa - po oceni pritožbenega sodišča - preuranjeno in zmotno zaključilo, da je tožeča stranka opravljala delo dolžnosti letalski tehnik III oz. da je opravljala enako delo kot delavci, ki so bili na to dolžnost razporejeni. Tudi sodišče prve stopnje je zapisalo, da je tožeča stranka delo dolžnosti letalski tehnik III opravljala najprej nesamostojno, samostojno pa šele po pridobitvi licence (kar je bilo v letu 2006, ko je bila na to dolžnost tudi formalno razporejena).

Neživljenjski je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka od prvega dne, ko se je zaposlila v Slovenski vojski, oz. od 18. 12. 2003, upravičena do količnika za določitev plače, kot ga je za nekatere dolžnosti, ki so posebnega pomena, določila s sklepom Vlada RS na podlagi 65. člena ZDDO. V tem času se je tožeča stranka še usposabljala in dela niti ni opravljala samostojno, prejemala pa naj bi enako plačo kot delavci, ki so bili na to dolžnost (letalski tehnik III) razporejeni že dalj časa. Zaključek, da je tožeča stranka vse od 18. 12. 2003 opravljala delo dolžnosti letalski tehnik III, je po oceni pritožbenega sodišča najmanj preuranjen oz. zmoten.

Glede na vse navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 355. členu ZPP ugodilni del sodbe in posledično odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno dokazno oceniti izpovedbe prič, predvsem pa izpovedbo tožeče stranke glede dela, ki ga je opravljala pri toženi stranki. Pri tem bo moralo upoštevati, da nesamostojno delo (brez licence) ne predstavlja dela na določeni dolžnosti, v vsakem primeru pa se ob dejanskem delu lahko prisodi le plača po začetnem/osnovnem količniku določene dolžnosti (za dolžnost letalski tehnik III je to količnik 2,40). Delavec ne more s plačilom po dejanskem delu prejeti višje plače, kot bi mu šla, če bi bil na delovno mesto/dolžnost, na kateri dela, tudi formalno razporejen.

V konkretnem primeru so upoštevaje 355. člen ZPP podane okoliščine, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka. V dosedanjem postopku je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno ugotovilo, da je tožeča stranka celotno sporno obdobje opravljala enako delo, to je delo dolžnosti letalski tehnik III (tudi zaradi delno zmotne materialno pravne presoje). Dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo oz. se do nelogičnosti v izpovedbah tožeče stranke in prič ni opredelilo. Tako bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi to pomanjkljivost želelo samo odpraviti, ponoviti že izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek. Dejansko stanje, ki je bistveno za odločitev, bi ugotavljalo pritožbeno sodišče, kar bi strankama odvzelo možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

o pritožbenih stroških: Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.