Jedro

V smislu 2. odstavka 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja le, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in da ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. To pomeni, da je dolžnikov dolžnik s svojim pravnim sredstvom omejen le na tiste ugovore, ki se tičejo neposredno njega. Pritožba je pravno sredstvo dolžnika. Na njem in ne na dolžnikovem dolžniku je, da ugovarja pravilnost izreka sklepa o izvršbi v smislu 151. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je Davčni urad Ljubljana sklenil, da se dolžniku A. d.o.o. opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti v skupnem znesku 12.778,25 EUR, pri čemer so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 4295-0439/2010-2 z dne 13. 4. 2010 in DT 4295-0439/2010-3 z dne 23. 3. 2010 in so sestavni del sklepa. Sklenil je tudi, da se davčna izvršba opravi z rubežem dela dolžnikovih terjatev v znesku 12.778,25 EUR, ki jih ima do B. d.o.o. po treh računih, ki jih tudi navede. Dolžniku še prepoveduje razpolaganje s terjatvijo do zarubljenega zneska dolžnikovemu dolžniku, družbi B. d.o.o. pa nalaga, da plača zarubljeni znesek dolga na plačilne predračune davčnega organa. V obrazložitvi pojasnjuje, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v seznamu izvršilnih naslovov. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Iz dokumentacije davčnega organa je razvidno, da obstoja terjatev, ki jo ima dolžnik do B. d.o.o. v skupnem znesku 12.778,25 EUR na podlagi odprtih terjatev z dne 8. 4. 2010. V nadaljevanju se sklicuje na 152. člen ZDavP-2, ter njegov 173. in 93. člen. Omenja tudi Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06 v nadaljevanju Pravilnik).

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-29-334/2010-2 z dne 30. 11. 2010 ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljen zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na 143., 151. in 172. - 174. člen ZDavP-2. Pri tem ugotavlja, da prvostopni organ v izreku izpodbijanega sklepa pri posameznem računu res ni navedel, kolikšen naj bi bil znesek terjatve po tem računu. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je dolžničina dolžnica dolžna več kot 12.778,25 EUR, torej znesek, katerega plačilo je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom naložil. Po podatkih spisa je bila namreč dolžničina dolžnica še dne 9. 4. 2010 dolžna davčni dolžnici 25.966,40 EUR. Slednje je sama priznala v dopisu z dne 8. 4. 2010. Prav tako v ugovoru dolžničina dolžnica ne ugovarja temu, da je dolžna na račun davčnega dolžnika poravnati omenjeni znesek. Sporno namreč je, na kakšen način je dolžničina dolžnica omenjeno terjatev dolžna poravnati. V nadaljevanju drugostopni organ obrazlaga določbe 311. in naslednjih členov Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 v nadaljevanju OZ) iz razloga, ker dolžničina dolžnica v ugovoru navaja, da se je z davčno dolžnico ustno dogovorila pred pričetkom posla, da kot plačilo izključno pride v poštev medsebojna kompenzacija. Iz naročila, ki ga je priložila dolžničina dolžnica na poziv prvostopnega organa z dne 24. 3. 2010 izhaja, da je dolžničina dolžnica sama v naročilu št. 119-DR/1010 z dne 21. 8. 2009 kot način plačila navedla valuto 60 dni oz. kompenzacijo. V navedenem naročilu pa ni izključena uporaba določb OZ glede kompenzacije. Pritožbeni organ tako v nadaljevanju ugotavlja, da iz navedb dolžničine dolžnice ne izhaja, da bi imela takšne terjatve do davčne dolžnice, ki bi jih bilo mogoče pobotati in da bi bila hkrati podana izjava o pobotu oz. da bi bile takšne terjatve v času, ko ji je bil izpodbijani sklep vročen, že tudi zapadle. Po določbah OZ, pa morajo biti terjatve med drugim zapadle, kar v danem primeru dolžničina dolžnica ne zatrjuje. Zarubljeni znesek tako ni bil poravnan, saj dolžničina dolžnica ni izkazala, da bi bilo drugače. Tudi iz navedb dolžničine dolžnice ne izhaja, da bi bili računi zavrnjeni. To pa pomeni, da so ugotovljene terjatve. Po 1. odstavku 144. člena ZDavP je namreč določeno, da je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica zadostna pravna podlaga, da je lahko prvostopni organ na podlagi razpoložljive poslovne dokumentacije za izvršbo davkov davčne dolžnice posegel na terjatve, ki jih ima do družbe B. d.o.o. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep v celoti nezakonit in nepravilen. Davčni organ je zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zmotno je uporabil materialno pravo ter absolutno bistveno kršil določilo upravnega in davčnega postopka. Že na naročilnici tožeče stranke je bilo kot plačilo navedena valuta 60 dni oz. kompenzacija. Med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. pa je bilo ustno dogovorjeno izključno plačilo z medsebojno 100 % kompenzacijo oz. protidobavo materiala ali storitve. Tudi družba A. d.o.o. v morebitnem sodnem postopku zoper tožnika ne bi uspela s kakršnim koli zahtevkom na plačilo. Ta družba namreč nima do tožeče stranke nikakršne terjatve na kakršnem koli plačilu v denarju. Ima od tožeče stranke zgolj možnost zahtevati realizacijo dogovorjene kompenzacije, to je protidobave v blagu ali storitvah. Poleg tega so bile pri izdaji sklepa o davčni izvršbi storjene nepravilnosti. Na podlagi 3. točke 151. člena ZDavP-2 mora izrek sklepa vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. V izreku sklepa je samo navedeno, da so obveznosti, razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, ki naj bi bil sestavni del sklepa. Morebitnega seznama po sklepu, ki ga je prejela tožeča stranka ni bilo priloženega. Iz seznama izvršilnih naslovov in skladno z zakonom bi moral biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti, ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Vse omenjeno pa v sklepu ni navedeno. Seznamu niti ni bilo priloženega sklepu in tako tožeča stranka ne more pravilnost izvršilnega naslova niti preveriti. Sam pritožbeni organ je v obrazložitvi odločbe ugotovil, da prvostopni organ v izreku izpodbijanega sklepa pri posameznih računih ni navedel, kolikšen naj bi bil znesek terjatve po tem. Že zaradi vsega tega je sklep o davčni izvršbi v celoti nezakonit. Tožeča stranka je vložila ugovor zoper sklep o davčni izvršbi in izkazala najmanj enega od ugovornih razlogov iz 2. odstavka 174. člena ZDavP-2. Davčni organ bi zato moral ugovoru tožeče stranke že od vsega začetka v celoti ugoditi.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje Davčnemu uradu Ljubljana. Povrne naj tudi nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev odločbe oz. sklepa.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V smislu 2. odstavka 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja le, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in da ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. To pa pomeni, da je dolžnikov dolžnik s svojim pravnim sredstvom omejen le na tiste ugovore, ki se tičejo neposredno njega. Pritožba je pravno sredstvo dolžnika. Na njem in ne dolžnikovem dolžniku je, da ugovarja pravilnost izreka sklepa o izvršbi v smislu 151. člena ZDavP-2. Zato sodišče ugovorov, ki presegajo dopustne ugovorne razloge iz 2. odstavka 174. člena ZDavP-2, v postopku ugovora davčnega dolžnika, ni presojala, saj so irelevantni. Tudi po mnenju sodišča pa je šlo v danem primeru za terjatve, ki so se, ob upoštevanju ugotovljenih dejstev in določil OZ o kompenzaciji ter 144. členu ZDavP-2, lahko zarubile.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa. Zato da ne bi prišlo do ponavljanja se nanje sklicuje v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.