Jedro

Dejanski prevzem delavcev k drugemu delodajalcu se šteje kot podlaga za priznanje enakih pravic (upoštevanje delovne dobe pri obeh delodajalcih za izračun odpravnine), kot če delavec ne bi spremenil zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici izplača odpravnino v znesku 2.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2007 dalje do plačila (prvi odstavek izreka) in ji povrne stroške postopka v znesku 1.091,96 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za prevzem delavcev v smislu določbe 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Zaradi navedenega bi tožnica morala na G. nasloviti zahtevek za plačilo odpravnine za delovno dobo, opravljeno pri G.. Ob prenehanju obstoja podjetja (družbe E. d.o.o.) je toženka izpolnila svojo obveznost za izplačilo odpravnine. Pri tem je toženka ravnala v skladu z veljavnim 73. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in tožnici pravilno obračunalo odpravnino. Družba E. d.o.o. je bila ustanovljena v letu 1991 in je tožnico zaposlila potem, ko ji je delovno razmerje pri G. prenehalo. Družba E. d.o.o. ni vedela, da tožnica pri prejšnjem delodajalcu ni dobila izplačane odpravnine, prav tako je G. ni opozorila, da mora prevzeti delavce, med njimi tudi tožnico. Toženka (pritožba pri tem očitno misli na družbo E. d.o.o.) se je sama odločila, koga bo zaposlila, kar tudi kaže na to, da v tej zadevi ni šlo za prevzem v smislu določbe 15. člena ZTPDR. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožničin zahtevek za plačilo razlike v odpravnini zavrnilo, takšno odločitev je potrdilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 956/2008 z dne 28. 1. 2009. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnice in s sklepom VIII Ips 366/2009 z dne 22. 2. 2011 razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba formalno uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pritožbene navedbe o tem, da družba E. d.o.o. ni bila opozorjena, da mora prevzeti tožnico in druge delavce ter da se je sama odločila, koga bo zaposlila, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotovitve sodišča prve stopnje o dejstvih, ki so podlaga za stališče, da je pri zaposlitvi tožnice v družbi E. d.o.o. šlo za prevzem delavca, so sicer res izredno skromne. Vendar pa navedeno ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe. V 3. alineji 358. člena ZPP je namreč določeno, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, ki so v spisu, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Dejstva, od katerih je odvisna odločitev, ali je šlo za prevzem, so se v tem sporu dokazovala z listinami. Sodišče je dokaze s temi listinami izvajalo, stranke so se o njih imele možnost izreči, celo več, sodišče prve stopnje se je do teh dokazov opredelilo v sodbi, ki je bila razveljavljena na podlagi revizije tožnice. Očitno je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da zadošča, da se je do teh dejstev pravilno opredelilo (nato pa zmotno uporabilo materialno pravo), v sodbi, ki je bila razveljavljena v revizijskem postopku in da je pravilnosti teh ugotovitev pritrdilo tudi revizijsko sodišče. Pritožbena navedba, da družba E. d.o.o. nikoli ni bila opozorjena, da mora prevzeti tožnico in druge delavce in da se je sama odločila, koga bo zaposlila, je v nasprotju z listinami v spisu. Iz pogodbe o opravljanju gostinskih storitev, ki sta jo sklenili G. in družba E. d.o.o. (priloga C/1) izhaja, da se je prevzemnik, to je družba E. d.o.o. obvezala, da bo s 1. 2. 1991 prevzela – sprejela v redno delovno razmerje za nedoločen čas delavke internega bifeja, ki so v delovnem razmerju pri G. na dan 31. 1. 1991. Iz takšne pogodbene določbe povsem jasno izhaja, da je G. gostinsko dejavnost prenesla na družbo E. d.o.o., ki je prevzela tako dejavnost kot zaposlene. Da je šlo v resnici za prevzem, je razvidno tudi iz določbe drugega odstavka 6. člena navedene pogodbe o tem, da se G. obvezuje, da bo do 31. 12. 1991 refundirala bruto osebne dohodke za prevzete delavke v višini osebnega dohodka, izplačanega za januar 1991, ki se povečuje v skladu z rastjo osebnih dohodkov delavcev G.. V spisu je tudi obračun plač družbe E. d.o.o. za čas od februarja 1991 do junija 1991 (priloga C/3), na podlagi katerega je G. opravila refundacijo. Na teh obračunih je navedena tudi tožnica.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je šlo pri tožničinem prenehanju zaposlitve pri G. in nadaljevanju zaposlitve pri družbi E. d.o.o. za prevzem v smislu določbe 15. člena ZTPDR. Ta je namreč določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Res je sicer, da v tem sporu takšen splošen akt ni bil predložen, vendar so bili pogoji prevzema določeni v citirani pogodbi o opravljanju gostinskih storitev. Res je sicer, da v času prevzema tožnice še ni veljala Splošna kolektivna pogodbo za gospodarstvo iz leta 1994 (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93). Ta je v prvem odstavku 11. člena kot enega od pogojev za prevzem na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu v smislu določbe 15. člena ZTPDR določala, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Že revizijsko sodišče je opozorilo na sodno prakso, ki je ob upoštevanju načela enakega obravnavanja, tudi dejanski prevzem delavcev štela kot podlago za priznanje enakih pravic, torej priznanje delovne dobe, kot če delavec ne bi spremenil zaposlitve. Ob ugotovitvi, da je pri zaposlitvi tožnice pri družbi E. d.o.o. šlo za prevzem delavca in da tožnica o prenehanju delovnega razmerja pri G. ni dobila izplačane odpravnine, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki (ta je edini družbenik iz sodnega registra izbrisane družbe E. d.o.o.) naložilo, da tožnici izplača razliko v odpravnini, ki upošteva tudi delovno dobo, ki jo je tožnica dosegla pri G.. V skladu z zahtevkom je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od prisojene razlike o odpravnini dosodilo od 19. 2. 2007, to je od plačilnega dne prvega naslednjega meseca po prenehanju delovnega razmerja tožnice (tožnici je delovno razmerje pri družbi E. d.o.o. prenehalo 11. 1. 2007).

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnica razliko v odpravnini lahko zahtevala kvečjemu od G.. Ob prevzemu na delu v smislu določbe 15. člena ZTPDR delodajalec prenosnik ni bil dolžan zagotavljati odpravnine, ki sicer gre presežnim delavcem, saj prevzetemu delavcu delovno razmerje ni prenehalo. Ravno zaradi navedenega je bila v 11. člen SKPG vnesena določba, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. V takšni določbi je implicitno vsebovana obveznost delodajalca prevzemnika, da ob kasnejšem prenehanju delovnega razmerja takšnemu delavcu izplača odpravnino glede na celotno delovno dobo pri prenosniku in prevzemniku.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Ti so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.