Jedro

Revizijske trditve o drugačni vrednosti toženkinega posebnega premoženja, o neobstoju njenega soglasja za odmero njeni sestri za odpoved nujnemu deležu in o drugačnem času posojil pomenijo v revizijski fazi postopka nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Med trajanjem zakonske zveze je tožnik sredstva svojega posebnega premoženja vlagal v zaščiteno kmetijo, ki je bila toženkino posebno premoženje. Po prenehanju življenjske skupnosti je vložil tožbo z obligacijskim zahtevkom. Sodišče prve stopnje mu je v drugem sojenju prisodilo 3,518.258,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (torej 31.3.1992) in jih naložilo v plačilo toženki, presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani prisodilni del prvostopenjske sodbe.

Toženka je (po razveljavitvi sklepa o izvršljivosti prvostopenjske sodbe) vložila pravočasno revizijo proti drugostopenjski sodbi, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri ugotavljanju vrednosti toženkinega posebnega premoženja sodišči nista upoštevali pasive, saj je bila zapuščina obremenjena s terjatvami upnikov, upoštevati pa bi bilo treba tudi pogrebne stroške. Toženka navaja zneske iz sklepa o dedovanju in ocenjuje, da je bila vrednost tega premoženja zmanjšana za približno 20%. V nadaljevanju vztraja pri svojem stališču, da je treba upoštevati odpoved njene sestre dedovanju v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, da dogovora o izplačilu nujnega deleža v zapuščinskem postopku ni bilo in da zato tožnikova izročitev parcel toženkini sestri pomeni njegovo darilo, ne pa izpolnitve toženkine obveznosti plačati nujni delež. Vrednost posojil F. in J. Č. pravdnima strankama temelji na njunih neprepričljivih izpovedih, zato je tudi v tem delu materialno pravo napačno uporabljeno. Toženka opozarja na posamezne dele izpovedi obeh prič, zatrjuje neskladje teh delov izpovedi in iz tega sama izpelje zaključek, da so bila nekatera posojila dana pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank oziroma tudi po njenem prenehanju, zaradi česar v tem delu ni nobene toženkine obveznosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej revizijski zadevi na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) uporabilo prejšnji Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77; UL SFRJ, št. 4/77 in nasl.), ker je prvostopenjsko sodišče sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega ZPP.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti nepravnomočni prvostopenjski sodbi. Med omejitve sodijo tudi razlogi, ki se lahko uveljavljajo z revizijo. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 (enako določa tudi tretji odstavek 370. člena ZPP) ni mogoče uveljavljati. Zato so revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre pretežni del revizije prav v tej nedovoljeni smeri. Toženkin ugovor o manjši vrednosti podedovane zaščitene kmetije kot njenega posebnega premoženja zaradi neupoštevanja pasive zapuščine in sklicevanje na podatke iz sklepa o dedovanju se prvič pojavi šele v reviziji, saj toženka nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tej smeri ni uveljavljala niti v pritožbi, še manj pa v postopku na prvi stopnji, v katerem bi tožnik v primeru pravočasnega ugovora imel možnost tudi odgovoriti (in npr. opozoriti na zelo bližnja datuma smrti toženkinega očeta in začetka skupnega življenja pravdnih strank ter s tem povezanega skupnega vračanja dolgov). Kolikšna je bila vrednost zaščitene kmetije, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi s pomočjo izvedenca, podatki o tem znesku pa so dejanske narave in zato v revizijskem postopku neizpodbojni.

Dejanske narave so nadalje tudi ugotovitve obeh sodišč, da se je toženkina sestra v zapuščinskem postopku sicer odpovedala uveljavljanju nujnega deleža, vendar zaradi dogovora, s katerim je bila soglasna tudi toženka, da ji bo tožnik v zameno podaril nepremičnine iz svojega posebnega premoženja. To je tudi storil z darilno pogodbo, v kateri je pojasnjen prav ta motiv darila. Dokazna ocena o toženkinem soglasju temelji med drugim tudi na toženkini izpovedi ob prvem zaslišanju. Ugotovitev o obstoju toženkinega soglasja oziroma dogovora je zaradi njene narave v revizijskem postopku neizpodbojna.

Obe sodišči sta na podlagi ocene izvedenih dokazov oziroma potrditve te ocene ugotovili, da sta priči Č. pravdnima strankama za njune tekoče potrebe (in tudi nakup avtomobila) več let posojali denar v skupni vrednosti 30.000 DEM. Tožnik je to posojilo vrnil s podaritvijo parcel, ki so bile njegovo posebno premoženje. Toženkin ugovor vrednosti prejetih posojil je bil v pritožbenem postopku le pavšalen, kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče. Toženka ta ugovor reviziji podrobneje razlaga z navajanjem le iztrganih delov izpovedi zakoncev Č. in s svojimi lastnimi nadaljnjimi izpeljavami o času posameznih posojil. Tako utemeljitev pomeni izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč, s tem pa tudi nedovoljeno izpodbijanje dejanske ugotovitve o vrednosti posojil v skupnem znesku 30.000 DEM.

Pritožbeno sodišče je med drugim pojasnilo, da je tožnik zaradi vlaganj svojega posebnega premoženja v toženkini zaščiteno kmetijo ostal praktično brez vsega, toženkina kmetija pa je (upoštevaje tudi vrednost nabavljenih kmetijskih strojev) ohranila vsaj približno enako vrednost. Zaradi razveze zakonske zveze je odpadla podlaga za tožnikova vlaganja v toženkino posebno premoženje. Tožnik je prikrajšan, toženka pa obogatena, ker ji ni bilo treba vlagati lastnih sredstev za ohranitev kmetije. Zato sta sodišči svojo odločitev materialnopravno pravilno oprli na določbo četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, UL SFRJ, št. 29/78 in nasl.) ter določbi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1) o skupnem in posebnem premoženju zakoncev. Ker so posojila za pridobitev skupnega premoženja (osebni avtomobil) in za tekoče potrebe družine obveznosti, ki obremenjujejo oba zakonca, je bila materialnopravno pravilno uporabljena tudi določba četrtega odstavka 56. člena ZZDR, po kateri lahko zakonec, ki je poravnal tak dolg, od drugega zakonca terja povračilo v skladu z deleži na skupnem premoženju.

Revizijsko sodišče je toženkino revizijo na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo, ker je uveljavljani revizijski razlog neutemeljen in ker v postopku tudi ni prišlo do uradno upoštevanih procesnih kršitev. Odločitev o zavrnitvi revizije zajema tudi odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških.