Jedro

Ob ohranjenih spominskih elementih je pogodbenik kupoprodajne pogodbe ob njenem sklepanju poslovno sposoben, čeprav se je njegovo psihično stanje od predhodnih dogovorov do sklenitve pogodbe poslabšalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila toženka kot kupec in pok. Š.P. kot prodajalec za nepremičnino parc. št. 2196. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov po 1. odstavku 385. člena ZPP in predlogom na njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, sicer pa na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do dopolnitve mnenja izvedenca dr. M., da pokojni prodajalec v času, ko je sklepal pogodbo, ni mogel razumeti, kakšen učinek bo ta pogodba imela v njegovi premoženjski sferi. Tako je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je pokojnik dojemal pomen bistvenih elementov sporne pogodbe, nezadostno obrazložena, s tem pa je podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker pa je za pravno veljavno sklenitev pogodbe potrebna popolna poslovna sposobnost, je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (1. odstavek 56. člena ZOR). Navedena zakonska določba je zaradi uporabe v obravnavanem primeru terjala na nižjih stopnjah ob trditvah pravdnih strank ugotavljanje potrebnih dejstev dejanske podlage ter nato ustrezne dejanske zaključke. Ocena mnenja izvedencev psihiatrične stroke je sodišču prve stopnje narekovala sklepanje, da je ob podpisu pogodbe pokojni Š.P. vedel, kakšen pravni posel sklepa, ker "je šlo za dejanje, ki zadeva pretežno spominske elemente njegovega funkcioniranja." Ker vendarle ni mogel razumeti, kakšen učinek bo imela pogodba v njegovi premoženjski sferi, je bilo ocenjeno, da je bil osnovni namen posla ohranjen, ker je bila nepremičnina prodana z iztržkom po realni ceni - čezmernega prikrajšanja torej ni bilo.

Omenjene dejanske ugotovitve so seveda imele za posledico ugotovitev o obstoju pokojnikove poslovne sposobnosti ob sklepanju pogodbe dne 18.11.1987. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje povzelo v razlogih izpodbijane sodbe; zato ne drži revizijski očitek, da je "napravilo drugačno razlago izvedenskega mnenja". Ustrezna obrazložitev se v tej smeri v izpodbijani sodbi izrecno sklicuje na prvostopno razlago izvedenskih mnenj. Ker pa se je sodišče prve stopnje po povedanem določno opredelilo tudi do dejanske ugotovitve, da pokojni "ni mogel razumeti, kakšen učinek bo imela pogodba v njegovi premoženjski sferi", ob takšnem stanju odločitvi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da je nezadostno obrazložena, ali da je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ker pa je ugotovljeno, da je bila sporna pogodba tudi po presoji poslovne sposobnosti pokojnika pravno veljavno sklenjena, izpodbijani sodbi ni mogoče utemeljeno očitati revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Osrednjega pomena za pravilno uporabo materialnega prava je v tem primeru prav dokazna ocena dejstev dejanske podlage. Navedeni oceni pa, kot rečeno, ni mogoče očitati, da bi bila sprejeta izven konteksta izvedenih dokazov ali morda v nasprotju z njihovo vsebino.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (ev. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).