Jedro

Osebe, glede katerih je skladno z 72. členom ZDR dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, po katerem je pogodbena volja strank v pogodbi o zaposlitvi omejena s kogentinimi minimalnimi delovnopravnimi normami, so le poslovodne osebe in prokuristi. Ker tožnik ni bil niti poslovodna oseba niti prokurist, ampak delavec s posebnimi pooblastili, pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v njegovi pogodbi o zaposlitvi ne bi smele biti urejene drugače, kot to določa ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neto znesek v višini 11.125,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2008 dalje do plačila ter na tako izplačan neto znesek obračunati in plačati prispevke in davke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Obrestni zahtevek za čas od 22.4.2008 do vključno 13.5.2008 je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.277,41 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da je prvostopno sodišče zahtevku ugodilo, ker je ocenilo, da je določilo 18. člena pogodbe o zaposlitvi treba razlagati tako, da je s tem členom dogovorjeno, da je mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedati iz kateregakoli razloga in da razloga ni treba navesti, s tem, da le v primeru odpovedi pogodbe zaradi nezakonitega ali nestrokovnega dela vodja prodaje nima pravice do izplačila enkratnega nadomestila,v vseh drugih primerih odpovedi pogodbe pa je upravičen do izplačila enkratnega nadomestila. Tožena stranka s takšnim razlogovanjem ne soglaša. Izpodbijana sodba po mnenju pritožnice nima jasne in nedvoumne obrazložitve, kako je sodišče opravilo razlago določb sporne pogodbe in katera metoda razlage je pripeljala sodišče do izpodbijanega zaključka. Tožena stranka sicer soglaša z izhodišči oziroma pravnimi podlagami za razlago prava, ki jih je sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe, vendar meni, da se sodišče teh pravil pri sporni razlagi ni držalo, zato je prišlo na napačne uporabe materialnega prava. Sodišče se tako ni opredelilo do okoliščine, da se je ta pogodba sklicevala na 72. člen ZDR in v zvezi s tem ni ugotovilo, da se navedena določba nanaša le na poslovodne delavce in prokuriste, kar tožnik evidentno ni bil in če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo ugotoviti, da uporaba 72. člena ZDR v tem primeru ne more priti v poštev. Ureditev v 18. členu pogodbe o zaposlitvi je bila tako v nasprotju z kogentnimi določbami ZDR. Nejasno in nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščino, da tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni navedla, katera pogodba o zaposlitvi se odpoveduje. Kot je razumeti, naj bi sodišče prišlo do zaključka, da je tožena stranka to navedbo namenoma izpustila, ker se je zavedala dvojnosti pogodbe o zaposlitvi in iz nje izhajajočih posledic, zato v pogodbi ni navedla, katero pogodbo odpoveduje, dejansko pa je ravnala tako, kot da odpoveduje delovno razmerje. Tožena stranka se takšnemu razlogovanju sodišča čudi. Prvič je povsem jasno, da tožnik ni imel veljavno sklenjenih več pogodb o zaposlitvi. Ves čas postopka je bilo nesporno, da je imel le eno sklenjeno pogodbo in sicer tisto z dne 18.8.2004. Zato v odpovedi res ni bilo treba navajati datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi, katera se odpoveduje. Zaradi tega odpoved ni bila nezakonita, da ne govorimo o tem, da je tožnik sploh ni izpodbijal. Podredno, za primer, če tudi pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo določbe 72. člena ZDR na zgoraj navedeni način, pa kot rečeno, tudi ne soglaša z interpretacijo določbe 18. člena pogodbe o zaposlitvi, kot jo je opravilo prvostopno sodišče. Sodišče je očitno upoštevalo, da 18. člen sporne pogodbe ureja vse vrste prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar po razumevanju tožene stranke 18. člen ni niti približno uredil vseh primerov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj ne govori o nobeni redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to določa ZDR. Povsem razumna bi bila zato le razlaga, da sta stranki skušali v 18. členu urediti le primere razrešitve oziroma odpoklica, smiselno, kot če bi šlo za poslovodnega delavca, saj je razlog za takšno določilo povsem jasen in logičen. Šlo je zato, da sta stranki predvideli možnost, da tožnik ne bi bil več vodja prodaje, čim bi se direktor tako odločil, ne da bi moral o tem pojasnjevati razloge, saj je takšna solucija v gospodarskih družbah povsem smiselna. Iz dikcije 1. odstavka 18. člena pogodbe je tudi razvidno, da sta stranki imeli v mislih ne le odpoklic, temveč tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prenehanja pogodbe o zaposlitvi. To je razbrati iz okoliščine, da je v tekstu določeno, da se v sklepu o razrešitvi opredeli tudi datum odpovedi oziroma odpovedni rok. Tožnik je na takšno možnost pristal, saj je pogodbo podpisal. Glede na navedeno tožena stranka vztraja, da čeprav bi bilo določilo 1. in 2. odstavka 18. člena pogodbe o zaposlitvi skladno s kogentnimi določbami ZDR, bi ga ne mogli uporabiti za konkretni primer, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ni šlo za odpoved pogodbe brez navedbe razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlog in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ne vpliva na pravilno pravno presojo odločitve.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17.5.1995 imel sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da je bila v času trajanja delovnega razmerja, dne 18.8.2004 sklenjena pogodba o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, za opravljanje dela „vodje prodaje“ z določenim mandatom od 1.9.2004 do 31.8.2009. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka tožniku dne 21.4.2008 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (zaradi ukinitve delovnega mesta vodje prodaje), zaradi česar je tožniku dne 9.6.2008, torej pred iztekom mandata, prenehalo delovno razmerje. Tudi ni sporno, da tožnik redne odpovedi z dne 21.4.2008 ni izpodbijal in da je bila tožniku izplačana odpravnina po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Sporno med strankama pa je vprašanje pravne razlage 18. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 glede pravice tožnika do izplačila enkratnega nadomestila v višini šestih bruto plač. Ta člen določa, da je generalni direktor upravičen pogodbo vodji prodaje odpovedati v vsakem primeru, brez navedbe razloga, na podlagi sklepa o razrešitvi, v katerem se opredeli tudi datum odpovedi in odpovedni rok (1. odstavek). V primeru odpovedi po citiranem 1. odstavku tega člena prejme vodja prodaje enkratno nadomestilo v višini šestkratne bruto mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih dvanajstih mesecih (2. odstavek). Če vodja prodaje krši to pogodbo z nezakonitim in nestrokovnim delom in mu družba iz teh razlogov odpove pogodbo, ni upravičen do plačila, določenega v drugem odstavku tega člena (3. odstavek). Glede na dikcijo navedene določbe tožnik zatrjuje, da mu pogodba ni bila odpovedana oziroma ni bil razrešen iz razlogov, navedenih v 3. odstavku 18. člena, zaradi nezakonitega in nestrokovnega dela, zaradi česar ima pravico do plačila enkratnega nadomestila. Nasprotno pa tožena stranka trdi, da ni izkazan dejanski stan iz 1. in 2. odstavka 18. člena pogodbe, ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana brez navedbe razloga na podlagi sklepa o razrešitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da gre pri sporni pogodbi za pogodbo o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, sklenjeni na podlagi 72. člena ZDR, kar pomeni, da ima ta pogodba pravno naravo pogodbe o zaposlitvi s poslovodnim delavcem. Ker je za takšne pogodbe značilno, da lahko stranki drugače uredita posamezne pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, je po stališču sodišča prve stopnje tudi zapis v 1. odstavku 18. člena pogodbe, da je „generalni direktor upravičen pogodbo vodji prodaje odpovedati v vsakem primeru brez navedbe razloga, na podlagi sklepa o razrešitvi“ pravilen, saj sta stranki s podpisom pogodbe bili očitno soglasni, da ima generalni direktor pravico, da si po svoji osebni oceni izbira vodstveni kader in če v času trajanja mandata oceni, da sodelovanje z izbranimi osebami na vodstvenem nivoju ni več možno sodelovati, jim lahko kadarkoli odpove takšno sodelovanje. Navedeni zapis po ugotovitvi sodišča pomeni tako le širšo opredelitev odpovednih razlogov in je zakonit, saj ima pogodba podlago v 72. členu ZDR. Ob nadaljnji ugotovitvi, da za sklep o razrešitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi obličnost ni predpisana, zaradi česar je razrešitev lahko ali pisna ali ustna ali z drugimi ravnanji, iz katerih izhaja prenehanje funkcije, saj dokler se izvršujejo dela, zaradi katerih je bila individualna pogodba sklenjena, je jasno, da ni bilo razrešitve, je sodišče zaključilo, da sporni določbi 2. in 3. odstavka 18. člena pomenita, da le v primeru odpovedi pogodbe zaradi nezakonitega in nestrokovnega dela „vodja prodaje“ nima pravice do izplačila enkratnega nadomestila, v vseh drugih primerih odpovedi pogodbe (z navedenim ali brez navedenega razloga) z istočasno formalno ali le z dejansko razrešitvijo, pa je upravičen do izplačila enkratnega nadomestila. Ker je tožena stranka tožniku dne 22.4.2008, to je pred 31.8.2009, ko bi mu potekel mandat na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, odpovedala pogodbo zaradi ukinitve delovnega mesta vodje prodaje in ne iz razloga nezakonitega in nestrokovnega dela, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka tožniku po določbi 2. odstavka 18. člena pogodbe o zaposlitvi dolžna plačati enkratno nadomestilo šestih mesečnih plač v vtoževani višini 11.125,62 EUR, katere višina med strankama ni sporna.

Stališče sodišča prve stopnje, da gre pri pogodbi o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi z dne 18.8.2004 za pogodbo, sklenjeno na podlagi 72. člena ZDR, ki ima pravno naravo pogodbe o zaposlitvi s poslovodnim delavcem, je materialnopravno zmotno. Osebe, glede katerih je v skladu z 72. členom ZDR dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, da je svobodna pogodbena volja strank v pogodbi o zaposlitvi omejena s kogentnimi minimalnimi delovnopravnimi normami, so le poslovodne osebe in prokuristi, na kar pravilno opozarja pritožba. Katere osebe imajo ta status, pa urejajo predpisi s področja statusnega prava in sicer za področje gospodarstva ZGD. Določba 72. člena ZDR se torej ne nanaša tudi na delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kot to velja za konkretni primer. Zaradi tega je zaključek sodišča prve stopnje, da je zapis v 1. odstavku 18. člena, da je „generalni direktor upravičen pogodbo vodji prodaje odpovedati v vsakem primeru, brez navedbe razloga“ pravno zmoten. Tožnik torej ni bil poslovodna oseba, zato stranki ne glede na soglasje volj v sporni pogodbi, pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ne bi smele urediti drugače, kot to določa ZDR. Tožniku bi zato lahko pogodba o zaposlitvi prenehala le na enega izmed načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenega v 75. členu ZDR, nikakor pa ne na način, kot je opredeljen v 1. odstavku 18. člena sporne pogodbe, zaradi česar je potrebno ugotoviti, da je ta določba nezakonita.

Ne glede na navedeno, pa je potrebno ugotoviti, da predmet spora ni presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le vprašanje pravne razlage 18. člena glede pravice tožnika do plačila enkratnega nadomestila v višini šestih bruto plač, kar naj bi predstavljajo nekakšno odškodnino, dogovorjeno med strankama za primer razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pred rokom, do katerega je bila sklenjena. Ker takega dogovora zakon ne prepoveduje, 2. odstavek 7. člena ZDR pa izrecno določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon, obstajala pa je tudi volja obeh strank za sklenitev takega dogovora, je potrebno ugotoviti, da je tožnik upravičen do vtoževanega zneska. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s pravno razlago sodišča prve stopnje, da 2. in 3. odstavek 18. člena pogodbe pomenita, da le v primeru odpovedi pogodbe zaradi nezakonitega ali nestrokovnega dela vodja prodaje nima pravice do izplačila enkratnega nadomestila, v vseh drugih primerih odpovedi pogodbe, z istočasno formalno ali le z dejansko razrešitvijo, pa je upravičen do izplačila enkratnega nadomestila. Ker med strankama ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana pred potekom roka, zaradi katerega je bila sklenjena in da mu tudi ni bila odpovedana zaradi nezakonitega ali nestrokovnega dela pa to pomeni, da je tožnik upravičen do pogodbeno dogovorjenega enkratnega izplačila zneska v višini, kot to določa 2. odstavek 18. člena pogodbe o zaposlitvi.

Upoštevaje navedeno in ne glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje pravno napačno tolmačilo 72. člen ZDR, je potrebno ugotoviti, da ta okoliščina ni bistvena in ne vpliva na pravilno pravno presojo odločitve sodišča v zvezi z izplačilom enkratnega nadomestila tožniku, kot odmeno za razvezo pogodbe o zaposlitvi pred potekom mandata, za katerega je bila sklenjena.

Ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvenega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo in se do njih ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).