Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom št. ... z dne 18. 12. 2007, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota A., med drugim ugotovil, da je odločba gradbene inšpektorice z dne 3. 3. 2006, s katero je bilo tožeči stranki odrejeno, da mora odstraniti jeklen reklami pano ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, postala izvršljiva dne 11. 5. 2006, dne 18. 10. 2007 pa tudi pravnomočna in se dovoljuje njena izvršba. V obrazložitvi sklepa je med drugim navedeno, da je tožeča stranka vložila pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo (izvršilni naslov) ter nato tožbo na Upravno sodišče, ki pa je s sodbo opr. št. U ... z dne 18. 10. 2007 tožbo zavrnilo. Inšpekcijska odločba je tako postala dne 18. 10. 2007 pravnomočna, izvršljiva pa je postala že dva meseca po vročitvi, to je dne 11. 5. 2006, ko je potekel že odrejeni rok za odstranitev nelegalnega reklamnega panoja. Pri kontrolnem inšpekcijskem pregledu dne 5. 12. 2007 je bilo ugotovljeno, da pano še vedno stoji in je tudi osvetljen, kar pomeni, da je tudi priključen na električno omrežje. Ker tožeča stranka ni izvršila odrejenih obveznosti po inšpekcijski odločbi, se na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovoljuje izvršba ter določi način izvršbe (izvršba po drugih osebah - 297. člen ZUP).

Tožeča stranka je vložila zoper navedeni sklep o dovolitvi izvršbe tožbo, v kateri med drugim navaja, da izpodbija upravni akt prvostopenjskega organa zaradi kršitve materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in samo odloči o zahtevku. Z izpodbijanim sklepom je bila namreč ugotovljena izvršljivost in pravnomočnost inšpekcijske odločbe ter določen način izvršbe, v kolikor tožeča stranka ne bo sama izvršila odrejenih dejanj. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila, a je tožena stranka z odločbo z dne 25. 1. 2008 pritožbo zavrnila. Tožena stranka je med razlogi navedla, da vloženo pravno sredstvo (revizija) ne spremeni dejstva, da je odločba z dne 3. 3. 2006 pravnomočna, zaradi česar je izpodbijani sklep izdan pravilno in zakonito. Kot neutemeljene je zavrnila tudi pritožbene ugovore, da bi izvršitev inšpekcijske odločbe anulirala pravico tožeče stranke do odloga izvršbe. Tožeča stranka še pojasnjuje, da je hkrati z vložitvijo pritožbe dne 20. 3. 2006 vložila tudi predlog za odlog izvršbe, na podlagi katerega je prvostopenjski organ izdal sklep z dne 23. 3. 3006, s katerim je odločil, da se izvršba 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 3. 3. 2006 odloži do odločitve o pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo. Dalje tožeča stranka ugovarja ugotovljeni pravnomočnosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter poudarja, da pravnomočnost inšpekcijske odločbe z dne 3. 3. 2006 še ni nastopila. Sklep pa je nezakonit po mnenju tožeče stranke tudi zato, ker gre za nesorazmeren ukrep. V predmetni zadevi bi namesto odrejene odstranitve reklamnega panoja bil bolj primeren izrek denarne kazni. Izpodbijani sklep tudi ne navaja razlogov za odrejeni ukrep, to je izvršbo po drugih osebah, prav tako niso pojasnjeni razlogi, zakaj ni bila odrejena denarna kazen.

Tožeča stranka je skupaj s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagala, da sodišče zadrži izvršitev inšpekcijske odločbe z dne 3. 3. 2006 do odločitve o tožbi zoper izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe z dne 18. 12. 2007. Med razlogi je navedla, da bi z izvršitvijo inšpekcijske odločbe z dne 3. 3. 2006, ki v konkretnem primeru predstavlja izvršilni naslov, bilo tožeči stranki v pomembnem delu onemogočeno opravljanje njene gospodarske dejavnosti, saj se izvršilni naslov nanaša na izredno atraktivno oziroma tržno zanimivo oglaševalno površino, ki je ves čas zasedena oziroma oddana za dlje časa v naprej. S tem bi ji bila povzročena nenadomestljiva škoda. Ker tožeča stranka nebi mogla spoštovati prevzetih obveznosti, bi to lahko privedlo tudi do velike odškodninske odgovornosti v razmerju do njenih pogodbenikov. Po mnenju tožeče stranke je pogoj težko popravljive škode po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu izpolnjen. V zvezi s tem se sklicuje še na sklepa prvostopenjskega organa z dne 23. 3. 2006 in 24. 10. 2006, v katerih obrazložitvah naj bi bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka z izvršitvijo odločbe z dne 3. 3. 2006 utrpela nenadomestljivo škodo. Tožeča stranka še poudarja, da sporni pano ne moti nikogar, na tem mestu je že dlje časa in tudi javni oziroma občinski interesi in koristi v ničemer ne bodo ogroženi, če se izvršitev inšpekcijske odločbe odloži. K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče uvodoma ugotavlja, da v tem upravnem sporu tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe. Iz določbe 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) izhaja, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. V obravnavani zadevi pa je, kot že navedeno, predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe, ki ga je prvostopenjski organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdal na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) ter z njim ugotovil, da je odločba, ki naj se izvrši (odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. ... z dne 3. 3. 2006), postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva (11. 5. 2006) ter določil tudi način izvršbe.

Iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V konkretni zadevi pa tožeča stranka izpodbija sklep, ki ni naveden v 2. odstavku 5. člena ZUS-1. Sodišče je tako ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrglo (tako stališče je v podobni zadevi zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008).

K 2. točki izreka: Glede na to, da je sodišče odločilo, da v konkretni zadevi upravni spor ni dopusten, saj je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep, ki se v upravnem sporu ne more izpodbijati in je zato tožbo zavrglo, je posledično zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe je namreč obstoj tožbe. Odločanje o začasni odredbi je tako možno le, če tožba, v zvezi s katero se zahteva izdaja začasne odredbe, uspešno prestane predhodni preizkus.

Ker je sodišče zavrglo tožbo, je bilo treba zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj glede na zavrženo tožbo ni pogojev oziroma niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.