Jedro

Določba 3. odstavka 84. člena ZJU ne more biti sama po sebi razlog za pridobitev naziva, prav tako ne morejo predstavljati pravne podlage za imenovanje v naziv ugotovitve inšpekcijskih organov, kakor tudi ne morebitna sprememba sistemizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Župana Občine Izola št. 123-26/90 z dne 1.12.2009 se odpravi in se zadeva vrne Županu Občine Izola v ponoven postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožnici stroške tega postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Župan Občine Izola je z odločbo št. 123-26/90 z dne 1.12.2009 na podlagi 1. odstavka 33. člena in 3. odstavka 84. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07, 65/08 - ZJU) odločil, da se A.A. z dnem 1.12.2009 imenuje v uradniški naziv prvega kariernega razreda tretje stopnje – notranji revizor podsekretar. V obrazložitvi povzema dosedanje postopke, ki temeljijo na ugotovitvi inšpektorice za sistem javnih uslužbencev, ki je v inšpekcijskem nadzoru ugotovila, da je bilo delovno mesto notranji revizor podsekretar s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Občine Izola z dne 27.11.2008 sistemizirano v nasprotju z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih ter da tožeča stranka nima pravilne odločbe o imenovanju v naziv notranji revizor - podsekretar. Na predlog inšpektorice je župan delovno mesto notranje revizorke pravilno sistemiziral in tožečo stranko na podlagi 77.a člena ZJU skladno s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi z dne 21.8.2009, z dnem 26.8.2009 imenoval v uradniški naziv notranji revizor podsekretar. Ker je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. 10051-913/2009/3 z dne 18.11.2009 na pritožbo tožnice razveljavila ugotovitveni odločbi št. 123-26/90 z dne 29.10.2007 in št. 123-26/1990 z dne 20.4.2009 ter odločbo št. 123-26/90 z dne 26.8.2009, ji zato župan izdaja novo odločbo o imenovanju v naziv notranji revizor – podsekretar brez sklicevanja na 77.a člen ZJU in s pravim domačim naslovom.

Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS je s sklepom št. 10051-1143/2009/2 z dne 13.1.2010 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je pritožba sicer naslovljena kot pritožba zoper izpodbijano odločbo, vendar se po svoji vsebini nanaša na sklep tožene stranke z dne 18.11.2009, in sicer na del, s katerim je bila po uradni dolžnosti razveljavljena odločba Župana Občine Izola z dne 20.4.2009. V citiranem sklepu je bilo tudi že pojasnjeno, da se imenovanje v nov uradniški naziv izvede zgolj na podlagi odločbe o imenovanju v naziv in ne z nekakšno prevedbo brez ustrezne pravne podlage. Ker je sklep z dne 18.11.2009 postal z vročitvijo dokončen, bi bilo potrebno sedaj obravnavano pritožbo tožnice sicer zavreči, a ker je bila pritožba kot redno pravno sredstvo zoper izpodbijano odločbo z dne 1.12.2009 dovoljena, je tožena stranka vseeno sklenila, da pritožbo po 3. odstavku 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrne.

Tožnica izpodbija odločbo Župana občine Izola, s katero je bila na delovnem mestu „notranji revizor podsekretar“ imenovana v naziv „notranji revizor podsekretar“, in navaja, da je bilo pri njeni izdaji upoštevano stališče inšpektorice, da je potrebno na delovnem mestu, ki se lahko opravlja v več nazivih, javnega uslužbenca imenovati v najnižjega izmed možnih nazivov, kar pa je napačno. Takšno stališče namreč nima opore v veljavnih predpisih. V katerega izmed nazivov imenovati delavce, ZJU določa le za primere, ko se delo na posameznem delovnem mestu lahko opravlja v več nazivih, ne pa tudi, ko sistemizacija določa, da se opravlja le v enem ali dveh nazivih, kot je to v konkretnem primeru. Sklicuje se na določbo 79. člena ZJU in 55. člen Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih, ki določata izjemo, po kateri se lahko sistemizira delovno mesto tako, da se opravlja le v enem ali dveh nazivih, oziroma celo v enem, najvišjem izmed možnih nazivov za posamezno delovno mesto. Zakonodajalec je tako omogočil, da se delavce, na najbolj zahtevnih delovnih mestih, uvrsti v višji plačni razred in se s tem izogne večletnemu napredovanju v nazive ali plačne razrede. Tako imajo najbolj usposobljeni kadri sploh interes za zaposlovanje na delovnih mestih v javnem sektorju. Iz Kataloga delovnih mest je razvidno, da se delovno mesto notranji revizor - podsekretar lahko opravlja v dveh nazivih notranji revizor - sekretar in notranji revizor - podsekretar. Zato so ugotovitve inšpektorice, da bi morala biti tožnica za imenovanje v naziv notranji revizor - sekretar zaposlena na delovnem mestu notranji revizor - sekretar (kjer je notranji revizor sekretar nižji naziv, drugi naziv pa je notranji revizor višji sekretar) očitno napačne. Ker se delovno mesto notranji revizor - podsekretar tudi po spremembi sistemizacije še vedno lahko opravlja v nazivu notranji revizor - sekretar in ker tožnica pred in po spremembi sistemizacije izpolnjuje vse pogoje za imenovanje v naziv notranji revizor - sekretar, meni, da je to edini naziv, ki ji pripada. Zato je neutemeljeno njeno ponovno imenovanje v nižji naziv. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13.1.2010 odpravi, tožnico pa imenuje v naziv notranji revizor sekretar. Hkrati predlaga, da toženi stranki naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe in navaja, da nimajo nobene podlage tožbene trditve, da bi delovno mesto moralo biti sistemizirano zgolj v najvišjem možnem nazivu. Nikoli niti ni bilo sporno, da se po 5. odstavku 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/2003; v nadaljevanju: Uredba) lahko naloge na delovnih mestih revizorjev sistemizirajo v dveh ali enem nazivu. Vendar pa edini naziv na delovnem mestu notranji revizor - podsekretar ne more biti notranji revizor - sekretar, če bi bil določen le en naziv bi to lahko bil le notranji revizor -podsekretar, v dveh nazivih pa notranji revizor - podsekretar in notranji revizor - sekretar. S svojimi navedbami posredno izpodbija splošni akt delodajalca, za kar nima nobene pravne podlage. Tožnica tudi zmotno meni, da je bila z ugotovitveno odločbo z dne 20.4.2009 imenovana v naziv notranji revizor - sekretar. Uradniški naziv se namreč v skladu s 3. odstavkom 84. člena ZJU pridobi z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva. Tega pa se ne da storiti z ugotovitveno odločbo, tožnica niti ni bila z nobenim drugim aktom imenovana v naziv notranji revizor - sekretar, da bi se to lahko ugotovilo z ugotovitvenim sklepom. Tudi prevedba enega uradniškega naziva po ZJU v drug naziv po ZJU ni možna in zanjo ni bilo nobene pravne podlage.

Tožbi je bilo treba ugoditi iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je bila tožnici izdana odločba o imenovanju v naziv „notranji revizor - podsekretar“. Tožnica v tožbi navaja, da je bila imenovana v napačen naziv, saj pri istem delovnem mestu „notranji revizor - podsekretar“ izpolnjuje vse pogoje za imenovanje v naziv „notranji revizor – sekretar“.

Sodišče navedenih tožbenih ugovorov ni moglo presojati, saj je izpodbijana odločba tako pomanjkljiva, da njen preizkus ni možen. Izpodbijana odločba se v uvodu sicer sklicuje na določbo 3. odstavka 84. člena ZJU, ki določa, da se uradnik imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva, vendar pa navedena določba ne more predstavljati pravne podlage za sprejeto odločitev. Odločba, kot jo predvideva citirana določba ZJU, mora imeti vse sestavine upravne odločbe, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08, 8/10 – ZUP), torej tudi obrazložitev v skladu z določbo 214. člena ZUP, in med drugim obsegati tudi navedbo pravnih predpisov, na katere se opira, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku. Ne more pa biti navedena določba 3. odstavka 84. člena ZJU sama po sebi razlog za pridobitev naziva, prav tako ne morejo predstavljati pravne podlage za imenovanje v naziv ugotovitve inšpekcijskih organov, kakor tudi ne morebitna sprememba sistemizacije, na kar opozarja že tožena stranka v odgovoru na tožbo. Upravni organ prve stopnje bo moral zato v ponovnem postopku tožnico imenovati v uradniški naziv na podlagi določbe 2. odstavka 84. člena ZJU, ki določa, da se naziv pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali z napredovanjem v višji naziv, pri tem pa postopati tako kot določa ZJU, in ob upoštevanju sistemizacije konkretnega delovnega mesta, za imenovanje v naziv navesti v obrazložitvi odločbe vse pravnorelevantne okoliščine, ki so podlaga za uporabo te določbe, saj le takšna odločba v skladu z načelom zakonitosti in pravne varnosti omogoča učinkovit preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

Ker je sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). Pristojni organ bo moral v ponovnem postopku v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 izdati novo odločbo v 30 dneh od dneva, ko je prejel sodbo sodišča. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče samo odloči o njenem imenovanju v naziv, vendar njenemu predlogu ni sledilo, saj v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1 za tovrstno odločanje sodišča. Tožeča stranka je s tožbo predlagala, da sodišče toženi stranki naloži plačilo njenih stroškov upravnega spora. Sodišče je na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 njenemu predlogu ugodilo in višino stroškov odmerilo v skladu z določbo 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tako, da je tožnici, ki jo zastopa odvetnik, priznalo 350,00 EUR. Rok 15 dni za izpolnitev obveznosti je določen na podlagi 2. odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, prvi dan po preteku tega roka pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti.