Jedro

Institut odloga oziroma obročnega plačila sodne takse zajema primere, ko stranka zgolj trenutno, torej v roku, ki ji ga je sodišče naložilo, da plača sodno takso, ne more plačati sodne takse, jo pa bo nedvomno lahko plačala po izteku tega roka zaradi posebnih okoliščin. Trditveno in dokazno breme o razlogih za odlog ali obročno plačilo sodne takse je v celoti na stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks z dne 29. 10. 2015 zavrnilo.

2. Sklep izpodbija dolžnik in navaja, da sodišče ni upoštevalo možnosti odloga ali obročnega plačila sodne takse in je zato odločitev nedopustna, saj sta odlog in obročno plačilo sodne takse tudi taksna oprostitev. Sodišče bi moralo v predlogu za taksno oprostitev odločati v skladu s 168. členom Zakona o pravdnem postopku, prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah ter v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015. Nenazadnje pa bi sodišče moralo upoštevati pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje tako, da bi moralo upoštevati dejanski lastni povprečni mesečni dohodek dolžnika in ne kondicionalni dohodek. Ravno v tem je smisel taksne oprostitve, da se dolžniku olajša izpolnitev plačila sodne takse. Predlaga, da se sklep razveljavi oziroma spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami). Na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ je bilo o pritožbi odločeno po sodnici posameznici.

5. Oprostitev plačila sodne takse je namenjena tistim, pri katerih se po kriterijih ZST-1 ugotovi, da bi bilo plačilo sodne takse tako obremenjujoče za stranko, da bi lahko resno ogrozilo njeno poslovanje oziroma preživetje. Institut odloga oziroma obročnega plačila sodne takse pa zajema primere, ko stranka zgolj trenutno, torej v roku, ki ji ga je sodišče naložilo, da plača sodno takso, ne more plačati sodne takse, jo pa bo nedvomno lahko plačala po izteku tega roka zaradi posebnih okoliščin. Zato je tudi dolžnost stranke, ko trdi, da bi bilo lahko plačilo sodne takse odloženo oziroma bi ji bilo omogočeno obročno plačilo, da konkretno navede tiste okoliščine, ki nakazujejo na to, da trenutno plačila sodne takse ne zmore (npr. v roku osmih dni od prejema plačilnega naloga), za te okoliščine pa tudi predloži svoje premoženjske podatke in jih dokazuje z drugimi morebitnimi listinskimi dokazili. Trditveno in dokazno breme o razlogih za odlog ali obročno plačilo sodne takse je tako v celoti na stranki v skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Iz spisa izhaja, da je dolžnik hkrati z ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedel, da prosi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, ker zadnjih nekaj let živi pod nenehnimi izvršbami, ki so posledica podobnih protipravnih ravnanj drugih državnih organov tako, da se komaj preživlja od zneska 552,00 EUR redne pokojnine. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da dolžnik niti ni zatrjeval, koliko izvršilnih postopkov poteka proti njemu, še manj pa teh trditev ni dokazoval. Tudi dolžnikova trditev o tem, da prejema redno le 552,00 EUR redne pokojnine, ni z ničemer podprta oziroma za to trditev niso bili predloženi nobeni dokazi, saj je dolžnik v izpolnjeni izjavi o svojem premoženjskem stanju navedel le, da prejema pokojnino v višini 909,19 EUR, njegova žena pa pokojnino v znesku 750,00 EUR. Nadalje je navedel, da je solastnik stanovanja v vrednosti 160.000,00 EUR ter osebnega vozila v vrednosti 3.000,00 EUR. V rubriki „opombe“ dolžnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovale, da prejema pokojnino v nižjem znesku, kot jo je navedel v izpolnjeni izjavi o premoženjskem stanju niti ni navajal nobenih okoliščin v zvezi z zatrjevanimi izvršilnimi postopki, ki ga po njegovih trditvah finančno obremenjujejo. Glede na pojasnjeno dokazno breme je torej na stranki, da v izjavi o premoženjskem stanju navede vse potrebne podatke v skladu z navodili za izpolnjevanje izjave o premoženjskem stanju, v rubriki „opombe“ ali pa v predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse navede tiste okoliščine, ki so potrebne za natančnejše razumevanje materialnega oziroma premoženjskega stanja vlagatelja. Ker dolžnik niti v predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse niti v izjavi o premoženjskem stanju ni podal dodatnih pojasnil in navedb v zvezi s svojim premoženjskim stanjem, to pomeni, da niti ni zatrjeval okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko presodilo drugače. Sodišče pa vedno odloča v mejah postavljenega zahtevka in o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse odloča izključno na podlagi navedb, ki jih navaja stranka ter podatkov o premoženjskem stanju stranke, ki jih stranka navede v priloženi izjavi o premoženjskem stanju ali jih izkazuje z drugimi listinami.

7. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-191/2014 z dne 12. 2. 2015, na katero se sklicuje dolžnik v pritožbi, pa je bila v konkretnem primeru upoštevana. Dolžnik v pritožbi niti ne zatrjuje, iz katerih razlogov sodišče prve stopnje omenjene ustavne odločbe ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je po omenjeni ustavni odločbi lahko stranka kot fizična oseba oproščena plačila sodne takse v celoti tudi v primeru, če ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela ter ob nadaljnjem pogoju, če bi bila s plačilom tudi delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Z izpodbijanim sklepom je tako sodišče prve stopnje v skladu s podatki o premoženjskem stanju dolžnika, ki jih je navedel sam v izjavi o premoženjskem stanju pravilno ugotovilo, da pogoj iz prvega odstavka 11. člena ZST-1 ni izpolnjen, saj mesečni dohodek dolžnika presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po drugem odstavku 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, pri čemer ta od 1. 7. 2015 dalje znaša 270,82 EUR oziroma dvakratnik 541,64 EUR. Ker je dolžnik v izjavi o svojem premoženjskem stanju navedel, da prejema pokojnino v mesečnem znesku 909,19 EUR (pri tem pa ni navajal niti dokazoval trditev o tem, da prejema nižjo pokojnino zaradi različnih izvršilnih postopkov) je jasno, da z navedenim zneskom je zmožen plačati sodno takso za ugovor v višini 55,00 EUR. Stranko je namreč mogoče plačila sodnih taks oprostiti le ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev, če pa teh pogojev ne izpolnjuje, zahtevano plačilo sodne takse glede na povedano ne pomeni nesorazmernega oteževanja in kršitve pravice do dostopa do sodišča, kot jo smiselno zatrjuje dolžnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks, je tako pravilna in zakonita.

8. Z zavrnitvijo predloga dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks pa je zajet tudi njegov predlog za obročno plačilo sodne takse oziroma odlog plačila sodne takse, saj dolžnik trditvenemu in dokaznemu bremenu glede tistih okoliščin, ki nakazujejo na to, da trenutno ne more plačati sodne takse, ni izpolnjen.

9. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.