Jedro

Izvršba pavnomočne sodne odločbe sama po sebi sicer ne predstavlja pravno zavarovane škode, vendar je, glede na opisane okoliščine (velik znesek, sedež upnika...) v konkretnem primeru izkazana verjetnost, da bi dolžnik, v primeru uspešne revizije, z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 02.11.2000 s sklepom odločilo, da se izvršba dovoljena s sklepom o izvršbi, opr. št. Ig 2000/05843 z dne 10.07.2000 odloži do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji dolžnika. Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe ZIZ. Navedel je, da je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da obstaja nevarnost, da bo dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. V osmih letih in pol od zapadlosti terjatve je izposloval pravnomočno sodbo, ki dolžniku nalaga, naj plača tisto, kar bi moral plačati že februarja 1992. Vložena revizija pomeni le zavlačevanje. Bonitetno poročilo za dolžnika kaže, da je imel meseca maja 2000 v povprečju na računu le dva milijona tolarjev, terjatev upnika pa presega enainštirideset milijonov tolarjev. Uspešnost izvršbe je zato vprašljiva. Plačilo dolgovanega zneska tudi ne more predstavljati škode za dolžnika. Plačilo obveznosti po sodbi je dolžnikova dolžnost, ki ne more predstavljati škode. Realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ni škoda, ki bi bila po 1. odst. 71. člena ZIZ predvidena za odlog izvršbe. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, v čem sodišče prve stopnje vidi verjetnost nastanka takšne škode. Vse kar v zvezi z verjetnostjo v izpodbijanem sklepu ugotavlja sodišče prve stopnje so bodoča negotova dejstva. Poleg tega je negotova tudi revizija dolžnika, saj v pretežni meri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki ni revizijski razlog. Če je sodišče prve stopnje že štelo, da so podani razlogi za odlog, pa bi moralo dolžniku vsaj naložiti, da položi varščino. S pologom dolžnik ne bi utrpel nobene škode. Predlagal je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje in priglasil stroške, ki so mu s pritožbo nastali. Pritožba ni utemeljena. Sodišče sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v primeru, če je dolžnik zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo in je poleg tega izkazal za verjetno, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo (glej 1. točko 1. odst. 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Za odlog izvršbe morata biti izpolnjena oba pogoja. Dolžnik je predlogu za odlog izvršbe priložil fotokopijo na Vrhovno sodišče vložene revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 122/99 z dne 22.02.2000. S tem je prvi pogoj za odlog izvršbe izpolnjen. Odločitev o utemeljenosti vložene revizije pa gre prepustiti Vrhovnemu sodišču. Upnik pritožbo gradi tudi na sklepu, da izvršba pravnomočne sodne odločbe sama po sebi ne more predstavljati tiste škode, pred katero dolžnika varuje 71. člen ZIZ. Pri tem pa upnik prezre, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki kažejo na verjetnost nastanka škode. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo, da gre za velik znesek, ki potrditvah upnika presega enainštirideset milijonov tolarjev. Upnikova ugotovitev, da ima dolžnik na računu le povprečno dva milijona tolarjev, kaže na to, da bi izvršba lahko povzročila zastoj v poslovanju dolžnika. Zastoj v poslovanju pa je okoliščina, ki lahko pripelje do nastanka škode. Upnik sodišču tudi ni predložil dokazov o tem, da bo v primeru, če dolžnik z revizijo uspe, sposoben vrniti izterjani znesek. Morebitno nasprotno izvršbo pa bi otežilo tudi dejstvo, da je upnik pravna oseba, ki ima sedež v tujini. Izvršba pavnomočne sodne odločbe sama po sebi sicer ne predstavlja pravno zavarovane škode, vendar je, glede na opisane okoliščine, v konkretnem primeru izkazana verjetnost, da bi dolžnik, v primeru uspešne revizije z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvršbo do odločitve o reviziji odložilo. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi glede kršitev, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na to, da upnik s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi stroške, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo (prim. 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).