Jedro

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz njene obrazložitve ni mogoče razbrati, kako je upravni organ določil višino odobrenih sredstev oz. kako je pri izračunu upošteval na terenu ugotovljene nepravilnosti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33113-87/2008 z dne 24. 11. 2009 v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR z 20 % DDV v roku 15 dni po prejemu te sodbe brez obrestno, po izteku navedenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33113-87/2008/8 z dne 22. 12. 2008 in sicer v višini 3.840,94 EUR, del zahtevka v višini 4.943,06 EUR pa je zavrnila. V obrazložitvi odločbe Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju ARSKTRP) navaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 22. 12. 2008 priznana pravica do sredstev v višini 8.784,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 122-povečanje gospodarske vrednosti gozdov za leto 2008, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007 – 2013 za leto 2008 (Ur. list RS, št. 99/2008, v nadaljevanju javni razpis). Javni razpis je bil objavljen na podlagi Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (Ur. list RS, št. 73/2008, v nadaljevanju uredba). Dne 6. 10. 2009 je tožnik vložil zahtevek za izplačilo sredstev v višini, kot je bila določena v odločbi o pravici do sredstev. Tožena stranka pa je ugotovila, da je utemeljen zahtevek le v višini 6.312,47 EUR. Razliko v vrednosti 2.471,53 EUR je zavrnila zaradi ugotovitve službe za kontrolo, ki je dne 12. 11. 2009 opravila terenski ogled. Na terenu je bilo ugotovljeno, da je pri rekonstrukciji gozdne vlake št. 09084-6 deponija za več kot polovico manjša od načrtovane, pri gozdni vlaki št. 09084-4 te sploh ni, rekonstrukcija vlake št. 09084-5 pa je krajša od načrtovane. Prav tako je zahtevek zavrnila tudi zaradi presežene najvišje priznane vrednosti po javnem razpisu pri vlakah št. 09084-2, 09084-4, 09087-6, 09087-7 in 09087-8. Z upoštevanjem sankcije po 30. in 31. členu Uredbe komisije št. 1975/2006 se tako zavrne del zahtevka v vrednosti 4.943,06 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija v delu, v katerem je zavrnila njegov zahtevek za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev iz naslova ukrepa povečanja gospodarske vrednosti gozdov za leto 2008. Odločbo izpodbija zaradi kršitve pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega sanja ter posledično zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je v zadevi podana bistvena kršitev določb postopka, saj je odločba v svojih razlogih popolnoma nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Iz odločbe niso jasni razlogi, zakaj je tožena stranka zavrnila del zahtevka, ter na podlagi katere določbe uredbe je prišla do takšnega zneska. Razloge za svojo odločitev pa bi morala tožena stranka navesti v odločbi, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve tako ni jasno, kako je tožena stranka najprej prišla do zneska 6.312,47 EUR in tako do razlike v višini 2.471,53 EUR. Prav tako tudi ni jasno, ali se zahtevek zavrača zaradi presežene najvišje priznane vrednosti po javnem razpisu, ali zaradi nepopolno izvedene rekonstrukcije, ali iz razlogov sankcij po 30. in 31. členu uredbe. Po ugotovitvah tožnika pa 30. člen uredbe sploh ne določa nobenih sankcij. Sicer pa tudi samo sklicevanje na člene v odločbi brez njihove konkretizacije ne predstavlja jasnih razlogov. Ne glede na to pa je tožena stranka tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje. Dne 12. 11. 2009 je bil opravljen kontrolni pregled na kraju samem, kjer so bile ugotovljene pomanjkljivosti pri ureditvi gozdnih vlak št. 09084-6, št. 09084-4 in št. 09084-5. V zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi pa se je tožnik dogovoril s kontrolorko, da bo ugotovljene pomanjkljivosti odpravil v mesecu decembru, kar je tudi dejansko storil pod nadzorom Zavoda za gozdove. Po opravljenih dodatnih delih je tožnik ARSKTRP poslal tudi fotografije o izvedenih delih. V telefonskem pogovoru mu je kontrolorka tudi obljubila, da bodo sredstva po opravljenih dodatnih delih v celoti izplačana, vendar pa je tožena stranka izdala odločbo, s katero mu je neutemeljeno odtrgala znesek 4.963,06 EUR. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za izplačilo zneska v višini 4.943,06 EUR odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja z ugovorom tožnika, da izpodbijana odločba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

V skladu z določbo 56. člena Zakona o kmetijstvu (Ur. list RS, št. 45/2008, ZKme-1) stranke pri ARSKTRP vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Če zahtevek izpolnjuje pogoje iz javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin račun. Pri tem nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno. V primeru, da zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

Odločba je v skladu s pravno teorijo konkretni, individualni, posamični upravni akt, ki se nanaša na določeno upravno zadevo ter je z njo meritorno odločeno o zahtevku stranke. Odločba je torej akt organa, iz katerega se da sklepati na njegovo odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni zadevi. Odločba mora zato obsegati obvezne sestavine kot to določa 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 22/2005- UPB-1, ZUP). Med drugim mora biti odločba tudi obrazložena, kot je to predpisano v 214. člen ZUP (razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev). V skladu z navedeno določbo mora obrazložitev odločbe vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov. Iz navedenega mora biti razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari. Organ je tudi dolžan razložiti, zakaj ni upošteval navedb in predlogov, ki jih je dala stranka. Nadalje mora obrazložitev vsebovati navedbo in tolmačenje materialnih predpisov oz. posameznih določb teh predpisov, ki so bili podlaga za odločitev, ter pravno presojo in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitivu odločbe. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, pa tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe.

V konkretnem primeru iz obrazložitve odločbe ni razvidno, kako je tožena stranka določila višino odobrenih sredstev v znesku 6.312,47 EUR. V obrazložitvi se sklicuje le na nepravilnosti ugotovljene ob terenskem ogledu, pri čemer pa ni jasno, kako je te nepravilnosti denarno ovrednotila pri izračunu priznanega zneska. Prav tako iz obrazložitve ni razvidno ali je dodatno znižanje priznanega zneska posledica presežene najvišje priznane vrednosti po javnem razpisu ali zaradi upoštevanja sankcij po 30. in 31. členu Uredbe komisije št. 1975/2006. Sodišče sicer ugotavlja, da se v spisu nahajata specifikacija uveljavljanih stroškov ter poročilo o utemeljenosti porabe sredstev, vendar pa navedeni listini nista sestavni del odločbe, zato z njima ni mogoče nadomestiti pomanjkljive obrazložitve v izpodbijani odločbi. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za odločitev, namreč morajo biti navedeni v odločbi. Ker izpodbijana odločba takšne obrazložitve ne vsebuje, ni mogoče preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja niti zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo take odločbe.

V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori, da je odpravil ugotovljene pomanjkljivosti pri ureditvi gozdnih vlak, zaradi česar je upravičen do sredstev, pa sodišče pojasnjuje, da mora vlagatelj izpolnitev pogojev za izplačilo sredstev izkazati že ob vložitvi vloge. V skladu z določbo 56. člena ZKme-1 namreč ARSKTRP odobri in izplača sredstva, če vloga izpolnjuje (že ob vložitvi) pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Navedeno pa agencija ugotavlja v skladu z določbo 86. člena uredbe z administrativno kontrolo in nadzorom iz 114. člena uredbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru kršila pravila postopka ter je to vplivalo na zakonitost odločitve, je tožbi ugodilo ter odpravilo odločbo v izpodbijanem delu na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev obrazložiti v skladu z določbami ZUP.

Sodišče je tudi ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila v obravnavanem primeru zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, je v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika upravičen do stroškov v višini 350,00 EUR.