Jedro

Zamuda s plačilom zavarovalnine, kadar cenzor zavarovalnice zmotno (prenizko) oceni obseg škode.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i (glede zavrnjenega zahtevka po plačilu zamudnih obresti od glavnice za čas od 24.3.1996 do 18.12.1998 - 2. odstavek točke I izreka izpodbijane sodbe) in v delu, kjer je bilo odločeno o pravdnih stroških, in se v tem obsegu zadeva v r n e sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. 2. O stroških za pritožbo tožeče stranke bo odločeno s končno odločbo. 3. Pritožba tožene stranke se z a v r ž e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 821.258,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19.12.1998, in ji povrniti pravdne stroške. Zavrnilo pa je zahtevek po plačilu zamudnih obresti od glavnice za čas od 24.3.1996 do 18.12.1998.Glavnica predstavlja zavarovalnino iz sklenjenega življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila in jo izpodbijala v zavrnilnem delu glede zakonitih zamudnih obresti za čas od 7.1.1996 oz. od 24.3.1996 do 18.12.1998 in glede pravdnih stroškov, ki niso bili priznani. Najpomembnejše pravno vprašanje je, kdo nosi riziko zmote cenzorja tožene stranke. Po splošnih pogojih mora tožena stranka izplačati zavarovalnino v 14 dneh po tem, ko je prejela dokaze o svoji obveznosti. Dnevno odškodnino bi tožena stranka morala plačati v 14 dneh po zaključku zdravljenja, torej v konkretnem primeru do 6.1.1996. Stopnja invalidnosti pa se po splošnih pogojih določi tri mesece po končanem zdravljenju, torej je plačilo zapadlo v treh mesecih po 23.12.1995, to je dne 23.3.1996. Od tega dne je tožena stranka v zamudi. V tem času je tožena stranka že imela mnenje svojega zdravnika cenzorja in s tem vse možnosti, da ugotovi pravilni odstotek trajne invalidnosti. Tožena stranka mora nositi riziko, če njen izpolnitveni pomočnik naredi napako v svoji oceni. Sodišče prve stopnje pa je s svojo razlago neutemeljeno dalo prednost toženi stranki proti tožnikom, ki bi morali v pravdi dolga leta čakati na izplačilo zavarovalnine povsem brezobrestno,čeprav je dajatev fiksirana po polici in splošnih pogojih tožene stranke. Sodišče je glede teka zamudnih obresti torej zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnici tudi ni priznalo vseh pravdnih stroškov, ki bi jih moralo. Zato pritožba predlaga spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Pritožila se je tudi tožena stranka in izpodbijala sklep o stroških. Sodišče prve stopnje ne bi smelo o stroških odločati na podlagi uspeha v pravdi, temveč na podlagi zaključka, da z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Zato tožeči stranki ne grejo stroški za konferenco s stranko, pregled spisa, poročilo substitutu in za poročilo stranki. Predlaga spremembo sklepa. Odgovorov na pritožbo ni bilo. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke se zavrže kot prepozna. K pritožbi tožeče stranke: Tožena stranka se je v 1.točki 14.člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb zavezala k plačilu zavarovalnine v 14 dneh po tem, ko prejme dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti. To je v skladu z vsebino določbe 919.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki zavarovalnici nalaga enako dolžnost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka te dokaze prejela šele z izvedenskim mnenjem, izdelanim tekom pravde.Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja na možnost, da je sodišče s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nesporno je, da je tožena stranka tožnici že pred pravdo izplačala del svoje obveznosti, ostalo pa je morala tožnica zahtevati s tožbo. Tako je očitno, da je tožena stranka že pred pravdo razpolagala z določenimi dokazi o obstoju in višini obveznosti. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka višino svoje obveznosti ugotavljala na podlagi mnenja svojega zdravnika cenzorja. Očitno gre za mnenje dr.V., ki ga je sodišče prve stopnje sicer pregledalo, ni pa ga uporabilo pri odločanju, ker je za potrebe pravde pravilno postavilo novega izvedenca. Toda če so vsa dejstva o zavarovalnem primeru (ki vplivajo na ugotavljanja obstoja in višine obveznosti zavarovalnice), na podlagi katerih je podal svoje mnenje izvedenec v pravdi, objektivno obstajala že v času, ko je tožena stranka sama ugotavljala obstoj in višino obveznosti, potem je imela tožena stranka vse možnosti za vpogled in oceno obsega dolžnega plačila. Če višine svoje obveznosti ne bi zmotno prenizko ocenila, tožnici ne bi bilo treba vlagati tožbe. Vsekakor pa je v takem primeru obveznost plačila v višini, kakršno je ugotovilo sodišče v pravdi, obstajala že pred pravdo in tožena stranka s plačilom ni bila v zamudi šele od prejema izvedenskega mnenja izvedenca, postavljenega v pravdi. Da bi lahko presodilo o tem, kdaj je nastopila zamuda tožene stranke, bo moralo sodišče prve stopnje primerjati mnenji cenzorja tožene stranke in mnenje dr.Smorkolja, in ugotoviti, ali sta morda oba podala mnenje na podlagi enakih dejstev, ter jih nato vsak drugače ovrednotila. Ker bo moralo sodišče prve stopnje zaradi presoje zamude tožene stranke dopolniti dejansko stanje, je sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno sojenje (1.odstavek 370.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99). Opozoriti je potrebno, da je tožeča stranka zahtevala zamudne obresti zaradi zamude s plačilom zneska dnevne odškodnine z začetkom teka od 7.1.1996. V izpodbijani sodbi pa ni odločitve o zamudnih obresti za čas od 1.7.1996 do 23.3.1996. Tožeča stranka je sicer tudi zoper ta del uveljavljala pritožbo, toda njeno vlogo je v tem delu šteti za predlog sodišču prve stopnje, naj izda dopolnilno sodbo, kar bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati. S končno odločbo bo sodišče prve stopnje odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje in o strošku tožeče stranke za pritožbo (166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je sodbo, v kateri je bil vsebovan tudi izpodbijani sklep o stroških, prejela 21.5.1999.Rok za pritožbo, ki znaša 15 dni, se je iztekel dne 5.6.1999. Pritožba tožene stranke pa je k pristojnemu sodišču prispela šele 18.6.1999, kar je razvidno iz sodne štampiljke na vlogi. Pritožba je torej prepozna in jo je sodišče druge stopnje zavrglo v skladu z določbo 1.točke 380.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99.