Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba I Cp 826/2018

ECLI:SI:VSMB:2019:I.CP.826.2018 Civilni oddelek

darilna pogodba preklic darila kavza pogodbe darila med zakoncema
Višje sodišče v Mariboru
19. marec 2019

Povzetek

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za vrnitev daril, ki jih je podaril toženki na podlagi darilne pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da vera v dosmrtno ljubezen ni bila prevladujoča kavza darilne pogodbe, saj tožnik ni uspel dokazati, da je bila njegova psiha v trenutku sklenitve pogodbe v stanju čustvene povezanosti. Pritožba tožnika je bila zavrnjena, sodišče pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.
  • Causa darilne pogodbe in njena povezanost z zakonsko zvezo.Ali je bila vera v dosmrtno ljubezen med zakoncema prevladujoča kavza darilne pogodbe?
  • Ugotavljanje dejanskega stanja in dokazna ocena.Ali je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse relevantne dokaze, vključno z zaslišanjem tožnika?
  • Vrnitev daril po razvezi zakonske zveze.Kakšne so pravne posledice darilne pogodbe v primeru razveze zakonske zveze?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene trditev o dejstvih in sicer vsebine darilne pogodbe v drugem odst. III. člena: "sta stranki sporazumni, da sta že sedaj skupaj obnavljali staro stanovanjsko hišo" in je vrednost hiše pred vlaganji znašala 45.000,00 €, po vlaganjih pa 108.000,00 €; o enakem prispevnem deležu toženke; da sta stranki po sklenitvi te pogodbe bili v zakonski zvezi še 30 let, pravilno odločilo, da "vera v dosmrtno ljubezen med zakoncema" ni bila prevladujoča kavza darilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval vrnitev daril, in sicer ½ nepremičnin parc. št. 14/1, 14/2, 15/0, 16/0 in 5/10 vse k.o. G. in vse podarjene na podlagi darilne pogodbe z dne 24. 12. 1986 ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo ½ solastninskega deleža na tožnikovo ime na vseh navedenih nepremičninah (točka I izreka). Tožnik je dolžan toženki povrniti 3.592,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. V pritožbi tožnik uvodoma povzema razloge sodišča prve stopnje in navede, da je sodišče prve stopnje glede pravnega naziranja v celoti prevzelo razloge iz sklepa VSR II Ips 29/2016 z dne 30. 11. 2017. V zvezi z causo darilne pogodbe oziroma nagibom pa tožnik izpostavlja, da je v tožbi in svojih nadaljnjih navedbah vselej zatrjeval, da je bilo dejstvo sklenjene zakonske zveze odločilno pri sklenitvi darilne pogodbe s toženko. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz darilne pogodbe niti izrecno niti implicitno ne izhaja, da bi bili deleži na spornih nepremičninah podarjeni zaradi tožnikove vere v večno ljubezen, zaradi česar je moralo sodišče causo ugotoviti na podlagi drugih okoliščin. Tožnik nato nadalje navaja, da sodišče ni v skladu z 8. členom ZPP ocenilo vseh relevantnih dokazov, predvsem manjka dokazna ocena zaslišanja tožnika, zaradi česar je podana kršitev po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, in sicer gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, saj sodišče med postopkom ni uporabilo 8. člena ZPP in ni ocenilo dokaza z zaslišanjem tožnika, kar je vsekakor vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je pri presojanju stanja psihe tožnika kot darovalca presojalo, vendar je v celoti spregledalo njegove navedbe, kot tudi njegovo zaslišanje in je o tožnikovem notranjem odnosu s toženko odločalo na podlagi 3. člena darilne pogodbe, ki v drugem odstavku določa, da "sta stranki sporazumni, da sta že sedaj skupaj obnavljala staro stanovanjsko hišo, ki je predmet te pogodbe". Poleg tega sodišče spregleda prvi odstavek 1. člena iste pogodbe, ki določa, da "P.S. podari in odstopi svoji ženi P.I.i... ½ svojih nepremičnin". Okoliščina, da je toženka njegova žena, je bila torej ključnega pomena, in sicer tako pomembna, da je tudi v pogodbi zapisano, da se nepremičnine darujejo toženki kot ženi tožnika. Tožnik je tako v času sklepanja zakonske zveze, kot tudi v času daritve verjel v večno ljubezen, kot to sicer nekoliko idealistično zahteva sodišče prve stopnje. Tožnik v pritožbi še poudarja dejstva, s katerimi skuša podkrepiti dejstvo, da je bila zanj zakonska zveza odločilna okoliščina, in sicer poudarja, da je bila darilna pogodba sklenjena kmalu po sklenitvi zakonske zveze ter da je tožnik vse od sklenitve zakonske zveze pa do razveze s toženko preživel še nadaljnjih 30 let in da je s toženko neposredno v obdobju pred sklenitvijo darilne pogodbe imel še enega otroka. To so okoliščine, ki kažejo na njegov namen, da bi s toženko preživel svoje življenje. Zadeva, ki pa jo citira sodišče prve stopnje, pa ima druge okoliščine, saj sta v tisti zadevi pravdni stranki sklenili darilno pogodbo dve leti preden je prišlo do razveze njune zakonske zveze. Da je temu tako, pa potrjuje tudi tožnik, ki je na naroku 7. 9. 2017 izrecno izpovedal "ker sma bla poročena" in "ja, ker sem jo imel rad". Tožnik je tudi izpovedal, da je tudi vse ostale nepremičnine toženki podaril iz istega razloga, ker sta bila poročena in ker jo je imel rad. Da je bil celi sklop nepremičnin podarjen toženki na podlagi enake cause, pa v 19. točki obrazložitve ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Vsi posamezni deli darilne pogodbe imajo torej enako causo, vse ji je podaril, ker je bila njegova žena in ker jo je imel rad. V kolikor bi bil namen pravdnih strank v tem, da se toženki priznajo njena vlaganja v stanovanjsko hišo, ji tožnik deleža na preostalih nepremičninah ne bi podaril in bi dejansko podaril delež na nepremičnini, na kateri stoji stanovanjska hiša ali pa ji priznal drugačen delež in ne ½. Priznanju deleža bi ustrezal največ delež 1/3 na nepremičnini glede na to, da sta pravdni stranki povečali vrednost nepremičnine za 63.000,00 EUR. Iz navedenih razlogov tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno če kršitve postopka ne more samo odpraviti, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer 8. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje:“...sploh ni ocenilo vseh relevantnih dokazov, predvsem manjka dokazna ocena zaslišanja tožnika, ki je ključni dokaz pri ugotavljanju njegovega notranjega odnosa do sklepanja darilne pogodbe s toženko.“. V nadaljevanju konkretizira ta pritožbeni razlog s sklicevanjem na izpovedbo tožnika v delu, v katerem je navedel, da je podaril (vse) nepremičnine toženki:“Ker sma bla poročena....Ja, ker sem jo imel rad.“ ter z navedbami o tem, da je „verjel v večno ljubezen“ ter opozarja na okoliščine, da je bila darilna pogodba sklenjena kmalu po sklenitvi zakonske zveze, ki je trajala nato „še nadaljnjih 30 let“. Opozarja pa tudi, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da okoliščine iz zadeve, ki jo citira, niso enake kot v obravnavani zadevi, saj sta v primerjani zadevi pravdni stranki sklenili darilno pogodbo 2 leti pred razvezo zakonske zveze.

7. Kot izhaja iz tč. 5. obrazložitve te sodbe, relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso del uradnega preizkusa. Zato jih lahko sodišče druge stopnje upošteva le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Ta določnost in jasnost pa se mora nanašati še na nadaljnji procesni zakonski dejanski stan, ki se odraža v zapisu:“...pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.“. Ta zakonski dejanski stan zahteva torej vzročno povezavo z očitano kršitvijo in njenim vplivom na zakonitost in pravilnost sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo dokaz z zaslišanjem obeh pravdnih strank. V tistem delu obrazložitve sodbe, ki je namenjen povzetku izvedenih dokazov, ta dokaz ni omenjen (tč. 3. obrazložitve). V nadaljevanju obrazložitve, v delih, ki so namenjeni dokazni oceni trditev o dejstvih, pa ima sodišče dokazno oceno njunih izpovedb in sicer v tč. 16. in 17. obrazložitve. Dokazna ocena se nanaša na trditve o času pričetka obnovitvenih del in o porabi kupnine od prodaje par. št. 816/3 vl. št. 611 k.o. Z. za obnovo stanovanjske hiše. V zvezi z dejstvom, ki ga pritožba omenja kot bistvenim in tožnikovo izpovedbo o tem, da je darilno pogodbo sklenil s toženko zaradi ljubezni, pa je sodišče prve stopnje zapisalo:“Glede na vse obrazloženo je sodišče presodilo, da darilna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena zaradi tožnikove vere v večno ljubezen s toženo stranko. Njegova psiha v trenutku sklenitve darilne pogodbe ni bila v stanju čustvene povezanosti, ki naj traja, dokler zakoncev ne loči smrt. Darilni namen tožeče stranke se ni rodil iz ljubezenske zaslepljenosti, zato tudi kavza darilne pogodbe ni presegla splošne, povprečne darilne kavze (causa donandi).“ (citirano iz tč. 18. obrazložitve). Iz podčrtanih delov citata pa povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpovedbo tožnika, saj, še enkrat ponovljeno, izrecno zapiše:“....ni bila sklenjena zaradi tožnikove vere v večno ljubezen s toženo stranko. Njegova psiha v trenutku sklenitve darilne pogodbe ni bila v stanju čustvene povezanosti, ki naj traja, dokler zakoncev ne loči smrt. Darilni namen tožeče stranke se ni rodil iz ljubezenske zaslepljenosti.....“. Tožnikove trditve in njegova izpovedba o ljubezni kot nagibu za sklenitev darilne pogodbe je bila torej slišana, upoštevana in do nje se je sodišče prve stopnje opredelilo (jo dokazno ocenilo). Ker v uvodoma opisanem, iz večih zakonskih dejanskih stanov sestavljenem besedilu prvega odst. 339. člena in zahtevi po njihovem kumulativnem obstoju, ni izpolnjen že zakonski dejanski stan neuporabe ali nepravilne uporabe kakšne njegove določbe, se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ukvarjati s presojo vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem gre za pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi za ta pritožbeni razlog velja enak pristop, kot za relativne bistvene kršitve določb postopka, torej ga mora pritožnik določno in jasno uveljavljati. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi, da je bil kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo prvega odst. I. člena darilne pogodbe, v kateri je navedeno, da tožnik:“...podari in odstopi svoji ženi.....“. Prav zaradi dejstva sklenjene zakonske zveze se ta darilna pogodba obravnava po posebni določbi 84. člena ZZZDR, ki po razvezi zakonske zveze, pod nadaljnjimi predpostavkami, dopušča zahtevek na vrnitev daril. Tožnikove trditve (in njegovo izpovedbo) o veri v trajno, dosmrtno ljubezen oz. skupno življenje, pa sodišče prve stopnje niso prepričale, pri čemer je prav zaradi pravilne uporabe metodološkega napotka iz 8. člena ZPP1, tak dokazni zaključek bil sprejet tudi na podlagi dokazne ocene vsebine darilne pogodbe v drugem odst. III. člena; nespornih dejstev, povzetih v tč. 6. obrazložitve; ugotovitvam izvedenca, da je vrednost hiše pred vlaganji znašala 45.000,00 €, po vlaganjih pa 108.000,00 €; o enakem prispevnem deležu toženke.

10. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Prav ima pritožba, da je primer, ki ga sodba sodišča prve stopnje povzema v večih točkah obrazložitve2, drugačen v dejanskem stanju kot v obravnavani zadevi. Toda sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na razlago posameznih delov obrazložitve sklepa VSRS le vsebinsko zapolnilo poseben materialnopraven zakonski dejanski stan iz prvega in drugega odst. 84. člena ZZZDR3, v povezavi s splošnimi predpostavkami pogodb in sicer dopustno podlago in nagibih pri neodplačnih pogodbah (39. in 40. člen OZ). Bistvo razlage iz navedenega sklepa je prav v tem, da je v tovrstnih postopkih potrebno:“...abstraktno kavzo preklicljivega darila iz 84. člena ZZZDR očistiti vsega, kar se ne tiče vere v dosmrtno ljubezen in morebitne ljubezenske zaslepljenosti. Preklic po 84. členu ZZZDR zato po presoji Vrhovnega sodišča ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo.“ (citirano iz tč. 26. obrazložitve). Očitno je ta razlaga pomembna, saj se tudi samo Vrhovno sodišče v novejših odločbah nanjo sklicuje4. V prejšnji točki obrazložitve povzeta odločilna dejstva, pa je sodišče prve stopnje pravilno podredilo prav takšni materialnopravni razlagi, po kateri so prevladovale te „druge primesi“ nad vero v večno ljubezen. Sodišče druge stopnje zato takšni materialnopravni razlagi tudi v celoti pritrjuje.

11. Tožnik v pritožbi pritrjuje sodišču prve stopnje (tč. 19. obrazložitve), da je imela darilna pogodba enotno kavzo, le da vztraja pri tem, da je bila ta kavza izključno ljubezen do toženke. Da temu ni tako, je tožniku pojasnilo v sodbi že sodišče prve stopnje, sedaj pa se tej razlagi in odločitvi pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba o tem, da bi povečanje deleža vrednosti nepremičnine za 63.000,00 € ustrezalo le priznanje deleža 1/3 na nepremičnini. Tožnik očitno pozablja, da ta pravdni postopek ni namenjen ugotavljanju obsega skupnega premoženja in morebitni delitvi, temveč se je tožbeni zahtevek glasil na vrnitev darila v obsegu, kot je bilo dano (1/2 solastninski delež), sodišče pa je pri odločanju vezano na takšen tožbeni zahtevek (2. člen ZPP). Tudi sicer je bil izračun vlaganj le eno izmed dejstev, ki se je upoštevalo pri ugotavljanju kavze darilne pogodbe.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Zaradi neuspeha krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in 163. člen ZPP).

1 Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba 2 VSRS sklep II Ips 29/2016 z dne 30.11.2017. 3 (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. 4 VSRS Sodba II Ips 240/2017 z dne 29.11.2018; VSRS Sklep II Ips 191/2018 z dne 29.11.2018.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia