Jedro

Sodišče daje sodno varstvo pred vznemirjanjem lastniške pravice lastniku nepremičnine ali domnevnemu lastniku nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih - točka II. in III. izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 317,32 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 459/2015 z dne 8. 7. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku po katerem se v bodoče toženi stranki prepoveduje na kakršenkoli način posegati v lastninsko pravico tožnika K. I. na parc. št. ..., k.o. ..., zlasti se ji prepoveduje hoja po tej parceli. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, po katerem pa se toženi stranki v bodoče prepoveduje na kakršenkoli način posegati v lastninsko pravico tožnika K. I. na parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ..., vse k.o. ..., zlasti se ji prepoveduje hoja po tej parcelah, košnja trave in rezanje rastlin, ki rastejo na teh parcelah, kot tudi rezanje rastlinja, ki rastejo na parc. št. ..., k.o. ..., vse pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka delno ugodilo tožbenemu zahtevku, v pretežnem delu pa ga je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je v sodbi poudarilo, da v tem postopku ni urejalo mej ampak je zgolj za potrebe tega postopka, s pomočjo izvedenca geodetske stroke ugotavljalo sedanji potek ceste v naravi, kot tudi katastrsko stanje nepremičnin, na katerih se zatrjujejo očitana dejanja vznemirjanja lastninske pravice s hojo na parc. št. ... in..., košnjami na parc. št. ... ter s hojo in obrezovanjem rastlinja (trte) ob škarpi na parc. št. ... in da predmet tožbenega zahtevka (niti trditve) ni vznemirjanje tožnikove lastninske pravice z izgradnjo škarpe, prizidka ali opornega zidu. Očitana dejanja vznemirjanja s hojo, košnjo in obrezovanjem trte ob škarpi je tožnik tudi označil na predloženih fotografijah, kar je izvedenec umestil v skico oziroma opisno pojasnil, kje se to nahaja v naravi, ti posegi pa so izven območja, ki je predmet urejena v N postopku (z izjemo označenega območja košnje na parc. št. ..., glede katerih pa tožnik ni dokazal, da jih izvršuje toženka). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedi strank in prič, na mnenje izvedenca geodetske stroke, ki je podal pisno mnenje, nato pa je na dodatnem ustnem zaslišanju strokovno argumentirano odgovoril na vse relevantne pripombe tožeče stranke in po ustni dopolnitvi mnenja tožnik ni imel nobenih dodatnih pripomb na mnenje in tudi ni predlagal novega izvedenca, zato je sodišče to mnenje v celoti sprejelo in se je pri razsoji oprlo tudi na strokovne zaključke izvedenca. Sodišče je glede vznemirjanja na parc. št. ... zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bila toženka tista, ki ga je vznemirjala s košnjami po parc. št.... (ob tem pa tožnik ni podal trditve, da je kosil kdo drug po naročilu toženke ali v njeno korist) in je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prepoved poseganja v lastninsko pravico na parc. št. ... kot neutemeljenega zavrnilo. Izvedenec je sicer na skici potrdil, da se označeno območje za katerega je tožnik trdil, da ga je toženka motila, nahaja na parc. št. ..., vendar samega motilnega dejanja, po zaključku sodišča tožnik ni dokazal. Trditev, da naj bi toženka vznemirjala tožnika tudi s hojo po parc. št. ..., tožnik ni podal, njegova izpovedba, ki je dokaz, pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Nadalje je sodišče ugotavljalo ali je tožena stranka tožnika vznemirjala s hojo po parc. št. .... Toženka ni zanikala hoje po tej parceli tožnika, zanikala pa je protipravnost posega, s sklicevanjem na služnostno pravico. Da je tožnikova nepremičnina obremenjena s služnostno pravico voženj z vsemi motornimi vozili v korist parc. št. ... in je ta služnostna pravica nastala na podlagi sklepa o dedovanju, med strankama ni sporno. Sodišče pa je v zvezi s temi vznemirjanji ugotovilo in pritrdilo toženi stranki, da služnost voženj vključuje tudi služnost pešpoti oziroma hoje, tako, da je toženkino sklicevanje na vknjiženo služnostno pravico kot na tisto dejstvo, ki izključuje protipravnost njenega posega v tožnikovo lastninsko pravico, utemeljeno. Če pa tožnik meni, da se ta služnost v obliki, kot je bila ustanovljena ne izvaja, se njenemu izvrševanju ne more upreti zgolj z ugovorom, ampak mora vložiti posebno tožbo na ukinitev ali prenehanje služnosti. Do takrat pa je služnost na parc. št.... vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parc. št.... in ima toženka pravico hoditi po parc. št. ... do vrat v prizidku, v območju, kot se ta hoja dejansko izvršuje in torej ne gre za protipravnost vznemirjanja tožnikove lastninske pravice. Glede vznemirjanja lastninske pravice na parc. št. ... je tožnik navedel, da je toženka vse do leta 2016 hodila po parc. št. ..., nakar je leta 2016 fizično zaprl še to parcelo, da ne bi mogla prehajati na parc. št. ... oziroma na zemljišče ob škarpi. Nasprotno s temi trditvami, da je leta 2016 po vložitvi tožbe fizično zaprl parcelo ..., pa je tožnik na zaslišanju povedal, da je parcelo ... ogradil že leta 2015 in sicer pred vložitvijo tožbe in tudi kovinska vrata v žični ograji pri betonski škarpi je postavil pred vložitvijo tožbe in je ob predočenju zatrjevan toženke, da že od spomladi 2015 ne hodi več po parc. št. ... odgovoril, da zdaj ne more več hoditi. Tudi tožnikova žena je izpovedala, da toženka ne more priti pod škarpo z druge strani, ker so travniki, ker je zagrajeno. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati svojih zatrjevanj, da ga je toženka tudi še v času vložitve predmetne tožbe vznemirjala v njegovi lastninski pravici na parc. št. ... s hojo po tej nepremičnini in s prehajanjem po njej do parc. št. ..., ko pa je sam izpovedal, da je že pred vložitvijo predmetne tožbe ogradil celotno parcelo ... in naredil vrata v žični ograji ob škarpi, da toženka ne more več tam hoditi. Ker vznemirjanja te parc. št. v času vložitve tožbe niso potrdile niti s strani tožnika predlagane priče, je zato sodišče tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prepoved vznemirjanja lastninske pravice na parc. št. ... zavrnilo kot neutemeljen. Glede vznemirjanja lastninske pravice na parc. št. ..., pa je tožnik navedel, da toženka hodi okoli betonske škarpe po parc. št...., da koristi in zasaja zemljišče ob škarpi oziroma obrezuje in obdeluje trto. Toženka ni zanikala, da hodi ob škarpi in da obrezuje trto, ker ne more priti do trte ob škarpi po svojem zemljišču, ker ne more lebdeti v zraku. Sodišče je tudi na podlagi mnenja izvedenca geodeta zaključilo, da toženka ob obrezovanju in obdelovanju trte zagotovo hodi in stopi tudi kakšen korak čez mejo na parc. št. ..., glede na to, da je pas zemljišča, ki je od točke D proti točki C med steno škarpe in mejo širok najprej 80 centimetrov, pri točki pa le 60 centimetrov, pri opornih stebrih škarpe pa je bistveno ožji, s tem, da so tudi stebla trsov oddaljena od meje s parc. št. ... le 25 centimetrov in je tako tožnik po presoji sodišča z zadostno stopnjo prepričanja uspel izkazati, da je podan poseg v njegovo lastninsko pravico na parc. št. ... in to s toženkino hojo po njegovi nepremičnini v predelu pod škarpo in je zato upravičen zahtevati tudi prepoved bodočega vznemirjanja. Tako je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen le glede zatrjevanega posega s hojo na parc. št. ..., ne pa tudi z rezanjem rastlinja na parc. št. ..., saj so vsi trsi v celoti na toženkini nepremičnini parc. št. ... in odmaknjeni od parcelne meje .... V tem delu je sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, prav tako tudi glede zatrjevanih posegov s hojo in košnjo v lastninsko pravico na parc. št. ..., ... in..., saj očitani posegi niso bili izkazani oziroma je bila izključena njihova protipravnost. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravno podlago za odločanje v tem predmetne sporu uporabilo določbo prvega odstavka 99. člena SPZ, po katerem lahko lastnik ali domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnjo vznemirjanje. Z vložitvijo tožbe po tem členu pa mora tožeča stranka trditi in dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico ali da je njen domnevni lastnik in da jo tožena stranka v njeni pravici protipravno vznemirja, pri tem pa ji posest stvari ni bila odvzeta. Vznemirjanje mora biti protipravno, trajno ali pa ponavljajoče se. Vznemirjanje mora biti podano ob vložitvi tožbe. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo vlaga zoper točko II. in točko III. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi se najprej opredeljuje do točke 12. obrazložitve sodbe in meni, da med pravdnima strankama ni nesporno, da sedaj asfaltirana cesta, ki vodi mimo nepremičnin pravdnih strank poteka delno po javnem, občinskem zemljišču, delno pa po tožnikovi nepremičnini parc. št. ... Parcela št. ... namreč po podatkih zemljiške knjige, ki je javno dostopna evidenca, ni občinsko zemljišče, ampak je vpisano kot družbena lastnina v splošni rabi. O lastniku tako ni mogoče govoriti, saj lastnik ni naveden. Prav tako ni res, da dejansko stanje poteka trase dovozne ceste katastrsko še ni urejeno. Dejansko stanje ne more biti drugače urejeno kot je. Cesta delno poteka po zemljišču, ki je družbena lastnina v splošni rabi, delno po zasebnem zemljišču last tožnika, zato katastrsko drugače tudi ne more biti urejeno, razen, če bi si vsak lastnik dal odmeriti zemljišče po katerem teče cesta. Gradnja prizidka je povezana s tožbo, saj je tožena stranka posegla v lastninsko pravico tožnika parc. št. ... in del tega zemljišča tudi kosi. Nadalje navaja, da tožeča stranka soglaša s stališčem sodišča, da ima ugotavljanje mej med pravdnima strankama pomen samo za predmetni postopek. Tožnik bo naročil ureditev meje med parc. št. ... in ..., k.o. ..., ker se s pokazano mejo M. ne strinja, ker ni skladna z mejniki, ki so postavljeni v naravi. Ta očitek velja samo za rastline, glede katerih je tožnik trdil, da so rastle na parc. št. ..., izvedenec pa jih je označil na parc. št. ... Je pa sodišče toženi stranki pravilno in utemeljeno prepovedalo poseg v parc. št. ..., kar pomeni, da ji bo rezanje zelenja, pa naj raste na parc. št. ... ali ... onemogočeno, ker je sodišče prepovedalo toženi stranki poseg v parc. št. 929/6. Izvedenec je mnenja, da je bila izmerjena pot v širini 3 metre. Pot po podatkih katastra v spodnjem delu ni bila evidentirana v širini 3 metrov. Izvedenec je povedal le, da je bila v tej širini izmerjena, vendar ni zavedena v podatke katastra, ki se nikoli niso spremenili. Izvedenec ni imel podlage, da je postavil trditve, da bi morala biti pravilna širina poti 3 metre, kajti izvedenec ne more izhajati iz dejanske širine ceste, ampak iz podatkov katastra o širini parc. št. ... Nato navaja, da je sodišče v točki 19. obrazložitve povedalo zakaj ni ugodilo zahtevku v delu, ki se nanaša na parc. št. ... Sodišče je zapisalo, da s tem, ko je toženka trdila, da ni kosila na parc. št. ... šteje, da tožnik ni dokazal, da bi toženka s košnjami vznemirjala lastninsko pravico tožnika glede parc. št. ... Ti zaključki pa so po mnenju pritožnika v nasprotju z izvedenimi dokazi. Trditve toženke so sicer v nasprotju z vsemi dokazi v naravi, avionskim posnetkom, orto foto posnetkom in geodetskimi podatki ter fotografijami v spisu. Bistvo je, da je toženka sama pravila, da koristi zemljišče do ceste. Toženka je tudi zanikala, da bi gradila prizidek na parc. št. ... in v tej posledici je postavila trditev, da ne posega v zemljišče tožeče stranke. Na skici Maligoja je označena lesena ograja in zemljišče severno od lesene ograje do ceste, ki je travnati del, ki spada k parc. št. ... Tega koristi toženka. V tem delu je toženka grobo posegala v lastninsko pravico tožeče stranke, zato sodišče zahtevka tožnika ne bi smelo zavrniti. Tožeča stranka meni, da ni pomembno, če tožnik osebno toženke ni videl, da bi kosila sporni del zemljišča. Tožnik je povedal, da vidi to pokošeno. Če bi bilo res, da bi to pokosil mož toženke, se takšna dejanja utemeljeno štejejo tudi kot dejanja toženke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je posledica zmotne ocene izvedenih dokazov, mnenje izvedenca geodeta, v primerjavi z izpovedbami toženke, izpovedbo tožnika samega, izpovedbo toženke in fotografijami v spisu. Toženka pa še naprej nedopustno posega v družbeno lastnino v splošni rabi, v nadaljevanju pa še v parc. št. ..., k.o. ... Tožeča stranka še graja zapis sodišča, da je izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja tožnika. Tožnik je bil na naroku dne 8. 7. 2019 pri postavljanju vprašanj prekinjen. Sodišče je dalo besedo oziroma možnost postavljanja vprašanj toženi stranki, vendar sodišče tožniku ni več omogočilo postavljanja vprašanja, s čimer mu je odvzelo pravico do obravnave, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede motenja parc. št. ... in ..., je po mnenju pritožbe sodišče zmotno ocenilo dokaze v povezavi s temi parcelami. Na parc. št. ... je res ustanovljena služnost, vendar je zapisana kot dostop do stanovanjske hiše. Ni šlo za služnost po delu parc. št. ... v smeri proti jugu in na parc. št. ..., kjer pa služnosti ni bilo. Zato je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Da je toženka hodila po parc. št. ..., nato pa po parc. št. ... je priznala sama. To je potrdila tudi priča K. I. in K. T. Potrebno pa je ločiti to dvoje, česar sodišče ni upoštevalo. Sama ograja, ki je bila dejansko postavljena na parc. št. ... ni onemogočala toženi stranki hoje po parc. št. ... Tam so bila na južni strani vrata, ki jih je koristila toženka za dostop na parc. št. ... Zato sama ograja ni predstavljala ovire. Skozi vrata je toženka prišla na svojo parcelo. Dejstvo je, da je tožena stranka do namestitve kovinskih vrat v letu 2016 hodila po parc. št.... in... do parc. št. ... Do leta 2016 je toženka tako hodila po parc. št. 929/2 poti jugu in naprej na parc. št. ... Zato je bil tožbeni zahtevek utemeljen in če bi sodišče ugotovilo, da tožeča stranka nima več pravnega interesa na zahtevku, bi sodišče moralo v okviru odločitve o pravdnih stroških oceniti, da je bila tožba potrebna tudi glede parc. št. ... in ..., kar ima vpliv na pravilno uporabo 154. člena ZPP. Tožeča stranka graja tudi storitev kršitve pravil postopka. Sodišče je v dokaznem sklepu navedlo priče, ki jih je zaslišalo. Vendar sodišče dokazne ocene teh prič ni vključilo v obrazložitev sodbe, zato se graja bistvena kršitev pravil postopka. Ni mogoče ugotoviti kakšen vpliv imajo izpovedbe prič na odločitev sodišča, kako je torej sodišče dokazno ocenilo njihove izpovedbe. V tem delu je sodba pomanjkljiva in neobrazložena. Tožeča stranka se še ne strinja s tem, da bi morala vložiti tožbo glede prenehanja služnosti na dovozni poti. Vprašanje prenehanja služnosti po sili zakona je lahko predhodno vprašanje, za katerega pa ni potrebna tožba. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tudi prepovedi posegov v nepremičnine parc. št. ..., k.o. Loka ter se spremeni odločitev o pravdnih stroških tako, da se upošteva, da je bila tožba na prepoved vznemirjanja v nepremičnini parc. št. ... in ..., k.o. ..., utemeljena. Podredno predlaga, da se sodba razveljavi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pa tožena stranka navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika v delu, kjer ta najprej polemizira s točko 12. obrazložitve sodbe. Vse pritožbene navedbe v tem delu, povezane s potekom asfaltirane ceste, ki nesporno poteka delno po parc. št. ... in delno po parc. št. ..., so nepomembne, saj se tožbene trditve tožnika in vsebina njegovega zahtevka na cesto ali potek ceste ne nanašajo. Prav tako je za pravilnost odločitve povsem brez pomena kako je sodišče lastništvo parc. št. ..., ki ni predmet zahtevka označilo, torej ali je zapisalo občinsko zemljišče ali pa družbena lastnina v splošni rabi. Tudi za odločitev v zadevi je povsem nepomembno dejstvo, da je pri parc. št. ..., k.o. .. zaznamovan nedovoljen poseg v prostor, saj se zaznamba ne nanaša na nepremičnine, ki bi bile last tožnika. Kaj je toženka počela na tej nepremičnini, ki ni tožnikova last, je v zadevi nepomembno, saj se tožnikov zahtevek nanaša na prenehanje posegov v lastninsko pravico, ta pa za utemeljenost zahtevka na tej parceli ni pomembna. Tožnik trdi, da je toženka prizidek zgradila tudi na nepremičnini parc. št. ..., ki je njegova last. Četudi bi toženka dejansko gradila na nepremičnini last tožnika, pritožbeno sodišče ne bo moglo mimo dejstva, da tožnik tožbeno in v postopku ni zatrjeval ničesar povezanega z gradnjo toženke na njegovi nepremičnini, pa tudi sam zahtevek ne vsebuje ničesar povezanega z gradnjo. Prvostopno sodišče je v zvezi s tem jasno in popolno navedlo razloge v točki 14. sodbe in zapisalo, da so predmet spora glede na trditveno podlago in postavljen tožbeni zahtevek le dejanja opredeljena v točki 13. sodbe, tožbeni zahtevek pa se ne nanaša na odstranitev betonske škarpe, prizidka in opornega zidu, pač pa le na hojo po parcelah ..., ... in ... ter košnjo na ... Pa tudi sicer se je sodišče glede na domnevno tožničino gradnjo prizidka na parc. št. 929/4 jasno, razumljivo in določno izreklo. Na podlagi podrobne dokazne ocene mnenja izvedenca M. in njegove izpovedbe, kjer je zavzel stališče, da je na parc. št. 1140/12 v tem delu bila nazadnje izmerjena v širini 3 metre, v katastru pa je zarisana le v širini 2,2 metra je možno, da prizidek ne posega v parc. št. 929/4. Kot že rečeno pa se tudi trditve tožeče stranke ne nanašajo na gradnjo na parc. št. 929/4, pač pa le na košnjo. Kam meri tožnik s pritožbenimi navedbami v drugem in tretjem odstavku na 3. strani pritožbe ni jasno, saj nastanek parcel 928/2, 928/3, 929/16 in 929/17 s postavljenim tožbenim zahtevkom nima nobene povezave. Kar se tiče pritožbenih navedb, povezanih z zavrnitvijo zahtevka v delu, ki se nanašajo na parc. št. 929/4 je tožena stranka mnenja, da gre za pritožbene novote, saj je tožbeno tožnik trdil, da toženka kosi na parc. št. 929/4 v spornem delu in ničesar drugega. Ni trdil, da je toženka na tej nepremičnini kakorkoli postavila in tudi ne, da bi kdo drug po njenem navodilu ali v njeno korist opravljal košnje. Četudi bi iz izpovedbe toženke lahko izhajalo, da si ta sporni del parc. št. 929/4 lasti, to še ne pomeni, da je zahtevek tožnika v tem delu utemeljen. Za utemeljenost zahtevka bi tožnik moral navesti in tudi dokazati, katera samovoljna lastniška ali posestniška dejanja je toženka izvajala in kdaj. Tako pa ne tožnik in ne priče niso potrdile, da bi toženka kdajkoli kosila na nepremičnini parc. št. 929/4. Še več, sam tožnik je izpovedal, da ni kosila toženka, pač pa njen mož, za katerega pa seveda ni trdil, da je kosil po njenem navodilu ali v njeno korist. Povsem pravilno je sodišče dejansko stanje ugotovilo tudi glede zahtevka, povezanega s parc. št. 929/2 in 929/10. V tem delu je sodišče tudi jasno izvedlo dokazno oceno izpovedi strank in prič ter tudi decidirano navedlo iz katere izpovedi je ugotovilo posamezna dejstva. Tožnik tudi pritožbeno navaja, da je ograjo na parc. št. 929/10 postavil leta 2015. Če pritožbeno sam navaja letnici 2005 in 2015, potem je povsem nejasno zakaj graja odločitev sodišča, da vznemirjanja lastninske pravice v letu 2015 ni bilo več. Toženka je jasno izpovedala, da od postavitve ograje v letu 2015 po parc. št. 929/10 ni hodila več, saj ji je hoja bila preprečena. To je potrdila tudi priča M. S., ki je izpovedala, da toženka od kar je na parc. št. 929/10 postavljena ograja, po njej ne hodi več. Sodišče je tudi na podlagi izpovedbe ostalih prič pravilno ugotovilo, da se je hoja s strani toženke izvajala v letih 2014 ali 2015. Tožnik tudi ob vložitvi tožbe na zahtevku ni več imel interesa, saj vznemirjanje lastninske pravice ob vložitvi tožbe ni več obstajalo. Tožnik je vse dostope do svoje nepremičnine zagradil in je dejansko komerkoli onemogočil dostop nanje. Tudi vrata med parc. št. 929/6 in parc. št. 929/10 z možnostjo dostopa toženke na parc. št. 929/10 nimajo ničesar, saj se nahajajo pod škarpo na parc. št. 929/5 in bi torej morala toženka, naprej po škarpi na parc. št. 929/6 in nato skozi ograjo na parc. št. 929/10, česar pa seveda ni počela in tega tožnik tudi ni trdil. Povsem neutemeljeno pa tožnik tudi graja, da mu je sodišče odvzelo pravico do obravnave, ko naj bi mu odvzelo pravico postavljanja vprašanj. Ta trditev je protispisna, saj je sodišče tožniku dovolilo vprašanja tudi glede listin, ki jih v spisu ni. Prav tako pa mu je dovolilo razpravljanje z izvedencem, čeprav se te tožnikove navedbe niso nanašale na predmet postopka. Kar pa se tiče trditev tožnika glede manjka velikega dela bistvene izpovedbe tožnika z dne 6. 9 2017, pa tožena stranka izpostavi, da je bil tožnik ob vročitvi prepisa zvočnega posnetka opozorjena na pravico podati pripombe zoper vsebino prepisa, pa tega ni storil in se sedaj na to, ob lastni opustitvi pravice in dolžnosti, na to nima pravice sklicevati. Pritožba je zato neutemeljena, sodišče ni zagrešilo nobene kršitve postopka. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno je uporabilo materialno pravo in zato se predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede uvodnih pritožbenih navedb tožeče stranke, da se ne strinja z navedbami sodišča v točkah 12. in 13. obrazložitve sodbe, v tem delu pritožba ni utemeljena, saj je sodišče v točki 14. obrazložitve poudarilo, da so predmet spora, glede na trditveno podlago in postavljen tožbeni zahtevek le med pravdnima strankama sporna odločilna dejstva, ki se nanašajo na zatrjevana dejanja vznemirjanja lastninske pravice. Predmet tega postopka tako ni postavitev betonske škarpe med nepremičninama parc. št. 929/5 in 929/6 v smeri sever - jug, kot tudi ne postavitev prizidka k stanovanjski hiši toženke in opornega zidu severno od parc. št. 929/5 pri cesti ter v zvezi s tem povezanimi morebitnimi posegi v tožnikove nepremičnine, prav tako ne morebitna nelegalna postavitev teh objektov v smislu pridobitve potrebnih upravnih dovoljenj. Tožbeni zahtevek se ne nanaša na odstranitev betonske škarpe, prizidka in opornega zidu, ampak na trditve, da toženka vznemirja tožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice s hojo po parc. št. 929/2 in 929/10, s košnjo na parc. št. 929/4 in s hojo okoli škarpe na parc. št. 929/6, kjer obrezuje in obdeluje trto. V postopku zaradi varstva lastninske pravice, sodišče mejo le ugotavlja in je ne ureja. Zaradi ugotovitve obsega oziroma poteka mej parcel, ki so predmet tožbenega zahtevka med parc. št. 929/5 in 929/6 in oddaljenosti škarpe od parcelne meje ter lokacije trsov, katerih obdelavo se zatrjuje vznemirjanje lastninske pravice s hojo, košnjo, rezanjem rastlinja kot tudi zaradi ugotovitve lokacije zatrjevanih posegov lastninske pravice tožnika na teh parcelah, vse z vidika katastrskega stanja teh nepremičnin, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke M. M., ki je za potrebe tega postopka ugotovil in na skici prikazal potek mej in vanjo vrisal dejansko stanje v naravi z ustreznimi izmerami. To pa so tisti podatki, ki so pravno relevantni za konkretni spor in nič drugega, saj materialno pravno podlago za razsojo v predmetni zadevi predstavlja določba prvega odstavka 99. člena SPZ, po kateri lahko lastnik ali domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. S tožbo po tem členu, mora tožeča stranka trditi in dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico ali da je njen domnevni lastnik in da jo tožena stranka v njeni pravici protipravno vznemirja, pri tem pa ji posest stvari ni bila odvzeta. Vznemirjanje mora biti podano ob vložitvi tožbe. Prav tako ni več pogojev za vložitev negatorne tožbe, če je tisti, ki je vznemirjal lastnika stvari z vznemirjanjem že prenehal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik izključni lastnik nepremičnin parc. št. 929/2, 929/4 in 929/10, ter solastnik do 1/2 parc. št. 929/6, vse k.o. L., toženka pa je solastnica 1/2 nepremičnin parc. št. 929/5, lastnik druge polovice pa je njen mož V. L.. Takšno zemljiško stanje je potrdil tudi izvedenec v svojem mnenju, zato so neutemeljene uvodne pritožbene trditve, da sedanja asfaltna cesta, ki vodi mimo nepremičnin pravdnih strank poteka delno po javnem, občinskem zemljišču, delno po tožnikovi nepremičnini parc. št. 929/4, parc. št. 1140/12 namreč po podatkih zemljiške knjige, ki je javno dostopna evidenca, ni občinsko zemljišče, ampak je vpisana kot družbena lastnina v splošni rabi. Vse te pritožbene navedbe v tem delu, povezane s potekom asfaltirane ceste, ki je nesporno delno na parc. št. 1140/12 in delno na parc. št. 929/4 so za pritožbeni postopek nepomembne, saj se tožbene trditve tožnika in vsebina njegovega zahtevka na cesto ali potek te ceste ne nanašajo. Prav tako je za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje povsem brez pomena kako je sodišče lastništvo parc. št. 1140/12, ki ni predmet tega zahtevka označilo, torej ali je zapisalo občinsko zemljišče ali pa družbena lastnina v splošni rabi1. Prav tako so za odločitev o pritožbi nepomembne pritožbene navedbe glede zaznambe nedovoljene gradnje pri parc. št. 1140/12, saj se ta zaznamba ne nanaša na nepremičnino, ki bi bila last tožnika, kajti tožnikov zahtevek se v celoti nanaša na prenehanje posegov v njegovo lastninsko pravico, ta pa za utemeljenost zahtevka predvideva lastninsko pravico ali pa vsaj zatrjevanje domnevne lastninske pravice, česar pa tožnik glede te parcele ni zatrjeval. Prav tako tožnik tožbeno in v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval karkoli povezanega z gradnjo toženke na njegovi nepremičnini, ki bi pomenila vznemirjanje njegove lastninske pravice in tudi sam zahtevek ne vsebuje ničesar povezanega z gradnjo. Sodišče prve stopnje je v točki 14. obrazložitve zapisalo, da predmet tega spora ni postavitev betonske škarpe med nepremičninama parc. št. 929/5 in 929/6 v smeri sever - jug, kot tudi ne postavitev prizidka k stanovanjski hiši toženke in opornega zidu severno od parc. št. 929/5, ter v zvezi s tem povezanimi morebitnimi posegi v tožnikove nepremičnine, prav tako ne morebitna nelegalnost postavitve tega objekta v smislu pridobitve potrebnih upravnih dovoljen. Tudi tožbeni zahtevek se ne nanaša na odstranitev betonske škarpe, prizidka in opornega zidu, ampak na trditve, da toženka vznemirja tožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice s hojo po parc. št. 929/2 in 929/10, s košnjo na parc. št. 929/4 in s hojo okoli škarpe po parc. št. 929/6, kjer obrezuje in obdeluje trto. V tej zvezi, pri tej parceli 929/6 je sodišče takšno vznemirjanje ugotovilo, vendar v tem delu ni pritožb pravdnih strank. Glede parc. št. 929/4 se tožbene trditve nanašajo le na vznemirjanje, katerega naj bi toženka povzročila s košnjo na tej parceli, kar pa tožnik ni dokazal. 6. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka sama navaja, da soglaša s stališčem sodišča, da ima ugotavljanje mej med pravdnima strankama pomen samo za predmetni postopek. Navaja, da bo tožnik naročil ureditev meje med parc. št. 929/6 in 929/5, k.o. Loka, ker se s pokazano mejo izvedenca geodeta ne more strinjati, ker ni skladna z mejniki, ki so postavljeni v naravi. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi poudarilo, da predmet tega spora ni ugotavljanje mej med parcelnimi številkami, temveč gre za ugotavljanje dejstev vznemirjanja lastninske pravice.

7. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da za ta predmetni spor niso pomembna dejstva, ki jih sodišče navaja pod točko 15. obrazložitve, da je tožnik od GG odkupil del parcele 928, ki je dobila izmero 928/2 in 928/3. Nadalje tožeča stranka sama navaja, da je parc. št. 929/9 dejansko nastala iz zemljišča tožnika in se je na njegovo škodo vpisala lastninska pravica v korist matere K. T., ki je kasneje s pogodbo prenesla to zemljišče v last pravdnima strankama in nadalje navaja, da ta del zemljišča ni povezan s tožbo tožnika in da se je popravek napravil le v katastru, ne pa na terenu. Tožeča stranka tako sama tudi pritožbeno prizna, da ta del zemljišča ni povezan s tožbo tožnika. Za ta pravdni postopek tudi ni v tej fazi postopka pomembno, da verjetno nepravdno sodišče v postopku sodne uredite meje N 70/2017, mejo med parc. št. 929/4 in 1140/12 ne bo spreminjalo in tako ne bo spreminjalo katastrskega poteka meje, ker za spremembo ni zakonske podlage.

8. Ni utemeljena pritožba v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje glede neugotovitve vznemirjanja na parc. št. 929/4. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi toženka s košnjami vznemirjala lastninsko pravico tožnika na parc. št. 929/4. Takšen zaključek sodišča ne nasprotuje izvedenim dokazom. Tožbene trditve tožnika v zvezi s tem vznemirjanjem so bile, da toženka kosi na parc. št. 929/4 v spornem delu. Tožnik je tožbeno zatrjeval, da ga toženka vznemirja v izvrševanju lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 929/4 tako, da kosi to zemljišče in sicer tam, kjer je označeno s krožci na skici. Tudi izvedenec je v svojem mnenju na strani 13, točka 14 in 15 potrdil, da se označena območja nahajajo na parc. št. 929/4. Sodišče prve stopnje pa je ne glede na navedeno zaključilo, da tožnik ob tem, da je toženka to zanikala, ni dokazal, da je toženka tista, ki ga vznemirja s košnjo po parc. št. 929/4. Sam tožnik je namreč na izrecno vprašanje toženkinega pooblaščenca ali je kdaj videl toženko, da bi kosila, izjavil, da toženka ni kosila, temveč njen mož in da je njega videl, ko je s kosilnico kosil tam okoli. Tudi nobena od, po tožniku predlaganih prič ni videla toženke kositi. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi toženka bila tista, ki je vznemirjala njegovo lastninsko pravico s košnjami po parc. št. 929/4 in ker tožnik ni trdil, da je kosil kdo drug z namenom vznemirjanja njegove lastninske pravice, je ta del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prepoved posega v lastninsko pravico na parc. št. 929/4, neutemeljen. Ker je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da na tej celotni parceli tožnik ni dokazal povzročenih vznemirjanj s strani toženke, so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka koristi del zemljišča severno od lesene ograje, ki je travnati del, ki spada k parc. št. 929/4 in da je v tem delu toženka nedovoljeno posegala v lastninsko pravico tožeče stranke. Tožnik je povedal le, da vidi travo pokošeno, ni pa s svojimi izpovedbami uspel dokazati, da je ravno toženka tista, ki je izvajala to košnjo, če je to kosil mož toženke, ki je solastnik parc. št. 929/5, pa tako njegova dejanja ni mogoče šteti kot dejanja toženke. Sodišče tako v zvezi z ugotavljanjem vznemirjanja na tej parceli ni zmotno ugotovilo dejansko stanje. Čeprav tožnik trdi, da je toženka kosila zunaj lesene ograje, kjer raste trava, kar naj bi dokazovalo mnenje izvedenca in fotografija, pa se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati ne na podlagi svoje izpovedbe, ne na podlagi izpovedb prič, da je toženka bila tista, katera je dejansko izvajala dejanja košnje na tej parceli. Če pa toženka nedopustno posega v družbeno lastnino v splošni rabi, pa to ni predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno dokazno ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj in je ugotovilo takšno dejansko stanje, da toženka s svojimi dejanji ni vznemirjala tožnika v lastninski pravici na parc. št. 929/4. 9. V zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in možnostjo dostopa tožnika na sodišče so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje tožniku odvzelo pravico, izvedencu postavljati vprašanja. Iz razpravnega zapisnika je razvidno, da je sodišče tožniku dovolilo širša vprašanja, kakor samo tista, ki se nanašajo na predmet tega postopka. Iz samega poteka obravnave in iz razpravnega zapisnika pa ne izhaja, da bi sodišče kakorkoli prekinilo razpravo tožnika z izvedencem. Tudi iz samega razpravnega zapisnika ne izhaja, da bi tožnik ali njegova pooblaščenka grajala takšno postopanje sodišča prve stopnje, kot ga sedaj zatrjuje v pritožbi. Po določbi člena 286 ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitano kršitev pravdnega postopka in pritožba v tem delu ni utemeljena.

10. Glede vznemirjanja lastninske pravice na parc. št. 929/10 je tožnik navedel, da je toženka uporabljala parc. št. 929/2 za prehod do parc. št. 929/10 in da je do leta 2016 hodila po parc. št. 929/10, nakar je leta 2016 fizično zaprl še to parcelo, da ne bi mogla prehajati na parc. št. 929/6 oziroma na zemljišče ob škarpi. Trdil je tudi, da se toženka kljub opisanim fizičnim oviram še vedno nahaja in hodi po parc. št. 929/2 in 929/10, toženka pa je te očitke prerekala in je zatrjevala, da od spomladi 2015 dalje ne hodi po parc. št. 929/10, ker jo je tožnik ogradil in da od takrat dalje tudi ne uporablja parc. št. 929/2 za prehod na parc. št. 929/10. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik nasprotno z lastnimi trditvami, da je leta 2016 fizično zaprl parc. št. 929/10 na zaslišanju povedal, da je parc. št. 929/10 ogradil že leta 2015 in sicer pred vložitvijo tožbe in tudi kovinska vrata v žični ograji pri betonski škarpi je postavil pred vložitvijo tožbe in je ob predočenju zatrjevanj toženke, da že od spomladi 2015 ne hodi več po parc. št. 929/10 odgovoril, da zdaj ne more več tu hoditi. Pritožnikova žena je izpovedala, da toženka ne more priti pod škarpo z druge strani, ker so travniki, torej s parc. št. 929/10, ker je zagrajena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati svojih zatrjevanj, da ga je toženka tudi še v času vložitve predmetne tožbe vznemirjala v njegovi lastninski pravici na parc. št. 929/10 s hojo po tej nepremičnini in prehajanjem po njem do parc. št. 929/6, ker je sam izpovedal, da je že pred vložitvijo predmetne tožbe ogradil celotno parcelo 929/10 in naredil vrata v žični ograji ob škarpi, da toženka ne more več tam hoditi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da lahko lastnik stvari zahteva varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice le v primeru, da je to vznemirjanje podano ob vložitvi tožbe. Dokazno breme o tem odločilnem dejstvu je bilo na tožniku. Če pa je tisti, ki je vznemirjal lastnika, z vznemirjanjem pred vložitvijo tožbe že prenehal, kar je dejansko ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in ko celo sam tožnik ni potrdil zatrjevanega vznemirjanja s hojo tožnice po parc. št. 929/10 še v času vložitve predmetne tožbe, tega pa niso potrdile niti s strani tožnika predlagane priče, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek v tem delu, ki se nanaša na prepoved vznemirjanja lastninske pravice na parc. št. 929/10 zavrnilo kot neutemeljen. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dokaze v povezavi s parc. št. 929/2 in 929/10. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da sama ograja, ki je bila dejansko postavljena na parc. št. 926/10 ni onemogočala toženi stranki hoje po parc. št. 929/10, ker so bila na južni strani vrata, ki jih je koristil tožnik za dostop na parc. št. 929/6 in skozi ta vrata je toženka prišla na svojo parcelo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno sledilo izpovedi toženke, da od postavitve ograje v letu 2015 po parc. št. 929/10 ne hodi več, saj ji je hoja preprečena. To je potrdila tudi priča M. S., ki je izpovedala, da toženka od kar je na parc. št. 929/10 postavljena ograja, po njej ne hodi več. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da se je hoja s strani toženke izvajala v letu 2014, a le do 2015. Pravilno je sodišče zaključilo, da ob vložitvi tožbe tožnik nad zahtevkom ni imel več interesa, saj vznemirjanje lastninske pravice, ob vložitvi tožbe ni več obstajalo in se ni izvajalo in je pritožba zato v tem delu neutemeljena.

11. Tako tudi ni mogoče tega dejstva upoštevati pri ugotavljanju utemeljenosti pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, kajti toženka tožnika ni vznemirjala s hojo po teh dveh parcelah že pred samo vložitvijo tožbe. Glede vrat preko katerih naj bi toženka prehajala na parc. št. 929/6 in da so ji ta vrata omogočala, da prehaja preko parc. št. 929/10, pa je toženka v odgovoru na tožbo pojasnila, da se ta vrata nahajajo pod škarpo na parc. št. 929/5, ki so last toženke in tako toženki ni omogočeno, da preko teh vrat stopa na parc. št. 929/6 in nato skozi ograjo na 929/10. Tožnik pa v tožbi ni trdil, da je toženka prehajala skozi ta vrata in ta del pritožbenih trditev predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP pritožbeno ni upoštevna. Glede parc. št. 929/2 je sodišče prve stopnje ugotavljalo izkazanost tožbenih trditev o vznemirjanju tožnikove lastninske pravice s strani toženke in sicer s hojo po teh parceli. Toženka je zanikala protipravnost posega s sklicevanjem na služnostno pravico. Tožnik je zatrjeval, da se ta služnost ni izvrševala in se ne izvršuje, ker ima toženka dostopa do garaže svoje stanovanjske hiše zagotovljen z druge strani in da je že leta 2005 postavil ograjo na parc. št. 929/2, s katero je fizično preprečil toženkin prehod preko parcele 929/2. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da služnost voženj vključuje tudi služnost pešpoti oziroma hoje, tako da je toženkino sklicevanje na vknjiženo služnostno pravico kot na tisto dejstvo, ki izključuje protipravnost njenega posega v tožnikovo lastninsko pravico, utemeljeno. Tožnik se takšnemu izvrševanju ne more upreti zgolj z ugovorom neuporabe te služnosti, ampak mora vložiti posebno tožbo na ukinitev ali prenehanje služnosti. Dokler pa je služnost na parc. št. 929/2 vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 929/5, ima toženka pravico hoditi preko parc. št. 929/2 do vrat v prizidku, v območju kot se ta hoja dejansko izvršuje in torej ne gre za protipravno vznemirjanje tožnikove lastninske pravice. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo prenehanje te služnosti, zato ni utemeljena pritožba tožeče stranke. V konkretnem primeru bi res lahko šlo za predhodno vprašanje o ukinitvi služnosti v smislu določbe 13. člena ZPP, vendar pa takšnega predhodnega vprašanja tožnik tekom te pravde konkretno ni postavil. Sodišče prve stopnje je kot del dejanskega stanja zadeve ugotovilo, da je toženka v času vložitve tožbe imela takšno služnostno pravico, v kateri pa ni bila onemogočena in zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12. Nadalje tožeča stranka v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v dokaznem sklepu navedlo priče, ki jih je zaslišalo, nato pa dokazno oceno teh prič ni vključilo v obrazložitev sodbe. Pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti tožeča stranka ne pojasni katere so te priče po imenu in priimku in kako bi njihova izpoved vplivala na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Takšna pritožbena navedba je tako pavšalna in je zato neutemeljena in tako ni podana ta očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da je tožnikove trditve potrdila njegova žena T. K., njegova sestra I. K., vendar dokazna ocena izpovedbe teh prič ni znana, in tudi v tej zvezi gre za pavšalne pritožbene navedbe, saj pritožba ne pojasni vzročne zveze s temi očitanimi kršitvami z nepravilnostjo odločitve sodišča prve stopnje in v katerem konkretnem delu.

13. Tožeča stranka na zvočni prepis z dne 6. 9. 2010 ni podala pripomb in v pritožbi tudi ne pojasni, kako je ta očitana pomanjkljivost vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih (točka II. in III. izreka), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je pravilno uporabilo materialno pravo. Kot je obrazloženo zgoraj, sodišče prve sotpnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo in sicer odvetniške stroške za odgovor na pritožbo 375 točk, za poročilo stranki 50 točk, kar ob vrednosti točke, skupaj z 22 % DDV znaša 317,32 EUR. Te stroške mora povrniti toženi stranki na način, kot je odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 V tem delu sodišče druge stopnje sledi odgovornim navedbam tožene stranke, podane v odgovoru na pritožbo tožeče stranke.