Jedro

Po določbi 4. člena CZ so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet, in vse stvari, za katere se vloži carinska deklaracija za izvoz iz carinskega območja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. 210/99-10 z dne 9.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.10.1999 ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe zoper odločbo Carinarnice C. z dne 7.5.1999, s katero je bila ugotovljena carinska vrednost blaga, to odločbo odpravila (1. točka izreka) in sama odločila o stvari. Ugotovila je, da je za carinsko blago, prijavljeno z enotno carinsko listino z dne 5.5.1999, carinska vrednost 1.230.862,00 SIT, carinski dolg-znesek carine 295.407,00 SIT, pri čemer se v carinsko vrednost blaga vštevajo naslednji stroški: za embalažo v znesku 70.219,00 SIT, za material v znesku 106.534,00 SIT in licenčnine v znesku 233.043,00 SIT. Za ugotovljeno razliko v višini carinskega dolga v znesku 98.351,00 SIT je potrebno predložiti dodatni instrument zavarovanja oziroma le to plačati (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče presodilo, da tožena stranka v Carinskem zakonu (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) ni imela podlage za to, da je pri ugotavljanju carinske vrednosti, v carinsko vrednost prištela stroške embalaže - steklenic in zabojnikov ter etiket in zamaškov. Navaja, da je po določbi 52. člena CZ carinskemu organu sicer dana možnost, da preverja točnost in pravilnost sprejete deklaracije in če se rezultati preverjanja ne ujemajo z navedbami v deklaraciji ali navedbe v deklaraciji ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, izda o tem odločbo. Po določbi 1. odstavka 20. člena CZ se pri ugotavljanju carinske vrednosti v skladu s 16. členom CZ, v carinsko vrednost prištejejo stroški in izdatki, če le-te niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni. Med temi stroški so sicer navedeni tudi stroški posebne embalaže (2. točka 1. odstavka 20. člena) in sorazmerni del vrednosti surovin, reprodukcijskega materiala in delov za vdelavo, kupljenih v tujini, ki jih je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in so bil uporabljeni pri proizvodnji uvoženega blaga (5. točka 1. odstavka 20. člena). Vendar pa se po presoji sodišča stroški embalaže in blaga iz 5. točke 1. odstavka 20. člena vštevajo v carinsko vrednost le, če je kupljeno v tujini. Drugačna razlaga te določbe bi bila v nasprotju z namenom CZ, da podleže plačilu carine le blago, ki je kupljeno v tujini in pripeljano v Slovenijo kot to določa 16. člen CZ. V tem primeru, pa iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja, da gre za blago, ki ga je bila po pogodbi o prodaji in polnjenju, sklenjeni med tožnikom in podjetjem iz G., dolžna zagotoviti tožeča stranka in torej ne gre za uvoženo blago, ki zapade plačilu carine. Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na višino sorazmernega dela stroškov embalaže, vštetih v carinsko vrednost blaga, sodišče navaja, da le te ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je sorazmerni del stroškov embalaže - steklenic in zabojnikov, ugotovila glede na koeficent uporabe, ki ga je izračunala na podlagi ugotovitve, da je da je tožeča stranka v obdobju od 19.6.1998 do 31.12.1998 uvozila 4.416.000 steklenic piva. Za to ugotovitev pa v podatkih upravnih spisov ni podlage.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se določba 2. točke 1. odstavka 20. člena CZ nanaša le na embalažo, kupljeno v tujini. Takšna razlaga ne upošteva določbe 4. člena CZ, ki vsebuje definicijo carinskega blaga in opredelitev, katero blago podleže plačilu carine. Po tej določbi so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje Republike Slovenije in niso sproščene v prost promet. S sprostitvijo blaga v prost promet pridobi carinsko blago status domačega blaga in je carinski zavezanec dolžan zanj plačati uvozne dajatve in izpolniti druge ukrepe trgovinske politike (63. člen CZ). Vse blago, za katero se vloži carinska deklaracija za izvoz iz carinskega območja, je carinsko blago, torej izgubi status domačega blaga. Namen CZ je plačilo carine za vsako blago, ki je na carinskem območju sproščneo v prost promet in ne le za blago, kupljeno v tujini. Tožeča stranka je embalažo-steklenice in zabojnike kot tudi etikete in zamaške, izvozila po poenostavljenem postopku z ustno carinsko deklaracijo. Navedeno blago je bilo na podlagi pogodbe med tožečo stranko in podjetjem iz A. (G.), v tujini podvrženo proizvodnim operacijam kot so pranje, polnjenje, etiketiranje in kratkoročnemu skladiščenju, razlaganju in nalaganju. Rezultat teh proizvodnih operacij je enoten proizvod "pivo v steklenicah" iz tarifne oznake Kombinirane nomenklature carinske tarife s poimenovanjem "pivo iz slada, v steklenicah", ki je bil prijavljen za sprostitev v prost promet. To blago je glede na določbo 1. odstavka 4. člena CZ izgubilo status domačega blaga. Zanj ni bila uveljavljena nobena carinska oprostitev. Glede na navedeno je za enoten nedeljiv prozvod - pivo v steklenicah uporabiti določbo 1. odstavka 16. člena in 2. točke 1. odstavka 20. člena CZ ter 18. točko Pravilnika o carinski vrednosti blaga (Pravilnik, Uradni list RS, št. 56/95).

Glede etiket in zamaškov, ki predstavljajo reprodukcijski material, je podlaga za vštevanje sorazmernega dela njihove vrednosti v carinsko vrednost, 6. točka 1. odstavka 20. člena CZ v zvezi s 3. odstavkom 21. člena Pravilnika. Količina dejansko uvoženega blaga izhaja iz podatkov, ugotovljenih pri pregledu dokumentacije tožeče stranke in jo tožeča stranka ni nikoli izpodbijala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke, ker je presodilo, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in ker dejanskega stanja glede odločilnih okoliščin - višine sorazmernega dela stroškov embalaže, ni mogoče preveriti. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da tožeča stranka višine sorazmernega dela stroškov ni nikoli izpodbijala.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovitve tožene stranke o uvoženi količini piva, ki je bila podlaga za izračun sorazmernega dela stroškov embalaže, ni mogoče preizkusiti, saj o tem v predloženih upravnih spisih ni nobenih podatkov. Glede tega se tožena stranka sklicuje le na ugotovitve iz zapisnika o vračljivi embalaži, ne da bi navedla dokaze, ki so bili podlaga za to ugotovitev, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (209. člen ZUP/86) in razlog za odpravo odločbe tožene stranke iz 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav je svojo sodbo oprlo na določbo 4.točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih, da je tožena stranka podjetju v A. - G., v skladu s pogodbo dobavila embalažo, etikete in zamaške. Navedeno blago je bilo torej izvoženo iz carinskega območja Republike Slovenije. S tem je izgubilo status domačega blaga in je status tega blaga enak, kot če bi bilo kupljeno v tujini.

Glede na navedeno ni podlage za sklep sodišča prve stopnje, da gre za domače blago in zato tudi ne za stališče, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 20. člena CZ. Po tej določbi se pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga prištevajo stroški in izdatki, če le - te niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni. Med stroški in izdatki, ki so v 1. odstavku 20. člena taksativno našteti, so tudi stroški embalaže (2. točka 20. člena) in sorazmerni del vrednosti surovin, reprodukcijskega materiala ter delov za vdelavo, kupljenih v tujini ter drugega blaga, ki ga je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in je bilo uporabljeno pri proizvodnji uvoženega blaga (5. in 6. točka 20. člena). Pri uporabi navedene določbe pa ni pomembno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da so embalaža in drugo blago dejansko kupljeni v tujini. Pomembno je, kot pravilno navaja tožena stranka, da gre za carinsko blago v smislu določbe 4. člena CZ. Po tej določbi so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet in vse stvari, za katere se vloži carinska deklaracija za izvoz iz carinskega območja. Vse ostalo blago je domače blago.

Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju z navedeno uporabo materialnega prava ugotoviti višino carinskega dolga ter vse posamezne elemente - carinsko vrednost, stroške embalaže, etiket in zamaškov, tudi obrazložiti, tako da jih bo mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.