Jedro

ZMZPP ne govori o delnem priznanju tuje sodne odločbe, vendar pa je tudi del sodne odločbe lahko predmet priznanja, če izpolnjuje pogoje za to.

Pravni interes je procesna predpostavka vsakega sodnega postopka, tudi če zakon tega izrecno ne določa. Predlagatelj nima pravnega interesa po priznanju sodne odločbe v tistem delu, ki se njega ne tiče oziroma s katerim je odločeno o terjatvi drugega tožnika.

Morebitno ne dovolj vestno ravnanje začasnega zastopnika v postopku pred tujim sodiščem ni razlog za zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa Nasprotni udeleženec mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti predlagatelju njegove pritožbene stroške v znesku 140,00 EUR.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je vložil predlog za priznanje sodbe Občinskega sodišča v Varaždinu VI.P.889/97-39 z dne 2. 4. 2002, ki je postala pravnomočna 26. 9. 2002, izvršljiva pa 12. 10. 2002. S to sodbo je bilo razsojeno, da je toženec (nasprotni udeleženec v tem postopku priznanja tuje sodne odločbe) dolžan plačati prvemu tožniku (predlagatelju v tem postopku) za premoženjsko škodo zneska 11.077,60 HRK in 2.46,55 HRK z zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka sodbe); drugemu tožniku (ki ni udeležen v tem nepravdnem postopku) za nepremoženjsko škodo skupno 37.000,00 HRK z zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka sodbe); povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 4.051,08 HRK (tretji odstavek izreka sodbe); del tožbenega zahtevka za povrnitev 15.000,00 HRK za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je zavrnilo (četrti odstavek izreka sodbe).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom 17. 10. 2007 priznalo veljavnost prvega in tretjega odstavka izreka sodbe ter ugotovilo, da za izvršitev tega dela sodbe v S. ni ovir. V presežku je predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrnilo.

3. Zoper del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje priznalo tujo sodno odločbo, je nasprotni udeleženec vložil ugovor, v katerem je oporekal, da bi bil v postopku pred hrvaškim sodiščem pravilno vabljen na naroke, zoper zavrnilni del sklepa pa je vložil ugovor (pravilno pritožbo – peti odstavek 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP) predlagatelj. Navaja, da ZMZPP obravnava le priznanje tuje sodne odločbe kot celote in zato sodišče ne more odločati in spreminjati vsebino odločbe. Zakon našteva primere, ko lahko sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe in nikjer ni zapisano, da je treba ugotavljati pravni interes predlagatelja, razen v zadevah, ki se nanašajo na osebno stanje (drugi odstavek 108. člena ZMZPP), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Odločitev sodišča o le delnem priznanju je napačna tudi zato, ker je v drugem odstavku izreka sodbe odločeno o povrnitvi pravdnih stroškov, kar se nesporno nanaša tudi na predlagatelja in bi bil pravni interes, če bi ga bilo treba ugotavljati, za priznanje tudi tega dela sodbe. Predlaga, razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in priznanje sodbe varaždinskega sodišča v celoti.

4. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje s sklepom 1. 12. 2009 ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo.

5. Zoper ta sklep se je nasprotni udeleženec pravočasno pritožil. Navaja, da je bil v času, ko mu je sodišče pošiljalo vabila, na delu v tujini in se je domov na naslov stalnega prebivališča vračal le občasno. Kot laik ni vedel, da mora o spremembi naslova, do katerega pa dejansko ni prišlo, saj je bil tudi v tem času prijavljen na naslovu stalnega prebivališča, obvestiti sodišče. Ocenjuje, da postopek vročanja vabil ni bil pravilen, saj se sodišče in vročevalci niso potrudili, da bi mu bila vabila vročena, zaradi česar mu je bila kršena pravica do obrambe. Tako ni bil seznanjen z izvedenskim mnenjem dr. B. J. in nanj ni mogel dati svojih pripomb, prav tako pa ni mogel pravočasno vlagati drugih pravnih sredstev zoper odločitve sodišča. Tega tudi ni storil postavljeni začasni zastopnik. Sodišče mu je nenavadno hitro postavilo začasnega zastopnika in se ni potrudilo, da bi se ugotovili dejanski razlogi, zaradi katerih mu vabila niso bila vročena. Postavitev zastopnika zagotovo ne pomeni enako kvalitetne obrambe. Zadoščeno je zgolj pravici sodelovanja. Začasni zastopnik je svojo nalogo očitno vzel zelo rutinsko in se ni poglobil v resno obrambo in zagovor. To potrjuje tudi dejstvo, da ni vložil nobenega pravnega sredstva. Da bi bil postavljen začasni zastopnik, je potrebno, da sodišče ob poskusih vročanja preko pošte ali sodnega vročevalca in z zbiranjem informacij ugotovi, da je bivališče stranke v domovini neznano, prav tako pa tudi delovno mesto in druge okoliščine v zvezi z njim. Te naloge sodišče ni opravilo, saj mu je bil naslov stalnega bivališča znan in zato ni bilo pogojev za postavitev začasnega zastopnika. Meni, da so bile v postopku pred Okrožnim sodiščem v Varaždinu storjene očitne postopkovne kršitve, saj sta bili kršeni njegovi pravici do obrambe in sodelovanja. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6. Na vročeno pritožbo nasprotnega udeleženca je predlagatelj odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi predlagatelja

8. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se sodišče omeji na preizkus, ali so podani pogoji za priznanje in če ugotovi, da ni ovir za priznanje, izda sklep o priznanju odločbe. S tem, da je sodišče prve stopnje priznalo le del sodne odločbe, katere priznanje je predlagatelj predlagal v celoti, ni vsebinsko posegalo v tujo sodno odločbo niti je ni spreminjalo. Odločilo je v mejah predloga (in sicer manj, kot je predlagatelj zahteval). ZMZPP res ne govori o delnem priznanju odločbe, vendar pa to ne pomeni, da ga ne dovoljuje. Sodna odločba ima lahko več odločitev, od katerih le nekatere izpolnjujejo pogoje za priznanje. Zato je tudi del sodne odločbe lahko predmet priznanja, če izpolnjuje pogoje za to.(1)

9. Pravni interes je procesna predpostavka vsakega sodnega postopka, tudi če zakon tega izrecno ne določa.(2) Sicer pa sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška vprašanje medsebojnega priznanja in izvršitve sodnih odločb uredili s Pogodbo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 10/94). Zato se o teh vprašanjih ne uporablja ZMZPP (4. člen tega zakona). Navedena pogodba celo izrecno določa, da lahko prošnjo za priznanje in izvršitev odločbe vloži vsak, ki ima pravni interes za tako priznanje in izvršitev (drugi odstavek 23. člena pogodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da predlagatelj nima pravnega interesa po priznanju sodne odločbe v tistem delu, ki se njega ne tiče oziroma s katerim je odločeno o terjatvi drugega tožnika (v tem postopku povsem tretje osebe) za povrnitev njegove škode – edina stična točka obeh terjatev je le dejstvo, da izvirata iz istega škodnega dogodka. To pa seveda ne utemeljuje pravnega interesa predlagatelja za priznanje tuje sodne odločbe v tistem delu, ki se nanj ne nanaša, pač pa na povsem drugo osebo.

10. Predlagatelj zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni priznalo tistega dela sodne odločbe, ki se tiče povrnitve pravdnih stroškov, do katerih je upravičen tudi sam. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo hrvaškega sodišča priznalo tudi v tretjem odstavku izreka, ta pa določa, da je toženec dolžan povrniti povzročene pravdne stroške. Čeprav v izreku sodbe hrvaškega sodišča odstavki niso oštevilčeni, je iz izreka sklepa o priznanju, zlasti pa v povezavi z njegov obrazložitvijo, v kateri so odstavki izreka hrvaške sodbe povzeti tako kot tudi v začetku obrazložitve te odločbe, jasno, da je s tretjim odstavkom mišljena odločitev o pravdnih stroških.

O pritožbi nasprotnega udeleženca

11. V prej navedeni bilateralni pogodbi s Hrvaško so v 20. in 21. členu določena pravila za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb. V 3. točki 21. člena je kot pogoj za priznanje in izvršitev sodne določbe določeno: "če je bila v primeru odločbe, izdane v nenavzočnosti, stranka, ki se ni pojavila in ni sodelovala v postopku, zoper njo pa je bila izdana odločba, skladno z zakonom države pogodbenice, na katere ozemlju je postopek tekel, pravilno in pravočasno obveščena o postopku; v primeru njene procesne nesposobnosti pa, če je bila pravilno zastopana." Da je ta pogoj v obravnavani zadevi izpolnjen, pa nedvomno izhaja iz ugotovitev sodišče prve stopnje: - da je toženec prejel tožbo in prišel na prvi narok 3.12.1997, na katerem je podal odgovor na tožbo, - da je bil naslednji narok preklican, ker se je vabilo vrnilo z oznako, da je nasprotni udeleženec v zaporu, - da mu je bilo vročeno tudi mnenje izvedenca dr. B. B., - da vročitev mnenja izvedenca B. J. in vabila na narok 23. 1. 2001 ni bila uspešna, saj je na narok prišel oče nasprotnega udeleženca, ki je pojasnil, da je nasprotni udeleženec v Nemčiji, prebivališče pa ima v Sloveniji, kjer je poročen, vendar pa očetu naslov ni bil znan, - da je sodišče zato 31. 1. 2001 nasprotnemu udeležencu postavilo začasnega zastopnika.

12. Glede na navedeno so neutemeljeni očitki nasprotnega udeleženca o premajhnem trudu sodišča, da bi zvedelo za njegovo dejansko prebivališče. Ker, kot sam ves čas poudarja, stalnega prebivališča ni spremenil, kakršnekoli poizvedbe pri državnih organih o njegovem prebivališču, ne bi mogle biti uspešne; prav tako tudi ne poizvedbe o zaposlitvi, saj se je toženec zaposlil v tujini. Za njegovo dejansko prebivališče in zaposlitev ni vedel niti njegov oče. Tudi ni relevantno dejstvo, da je imel (očitno zgolj formalno) stalni naslov prebivališča ves čas postopka nespremenjen, ko pa sam priznava, da na njem ni bil dosegljiv, novega (pravega) prebivališča pa sodišču ni sporočil, pri čemer se neutemeljenosti na sklicevanje nepoznavanja tega predpisa očitno zaveda tudi sam. V takšni situaciji pa odločitev za postavitev začasnega zastopnika ni bila v nasprotju s procesnimi predpisi, zato ne morejo biti utemeljeni očitki o tem, da to ni pomenilo po kvaliteti enakovredne obrambe, kot če bi v postopku nastopal sam. Morebitno ne dovolj vestno ravnanje začasnega zastopnika pa v postopku priznanja ne more biti upošteven razlog za zavrnitev predloga.

13. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih navajata stranki v pritožbah, in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP, in 111. členom ZMZPP). Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za priznanje torej ni utemeljena, prav tako pa tudi ne pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora, zato je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP).

14. Po 110. členu ZMZPP odloči sodišče o stroških postopka po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče Republike Slovenije. V obravnavanem primeru bi se uporabljala pravila pravdnega postopka. Po določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tako nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti stroške odgovora na pritožbo (njegove sestave, materialne stroške in DDV).

Op. št. (1): Tako je Vrhovno sodišče izrecno že zapisalo, da je dovoljeno delno priznanje, v odločbi Cp 14/2001, implicitno pa v vseh tistih odločbah, v katerih je delno priznanje dovolilo oziroma potrdilo prvostopenjske odločitve o delnem priznanju, kot npr. II Cp 2/93 in II Cp 5/94. Op. št. (2): Tako npr. Zakon o pravdnem postopku pravni interes izrecno predpisuje le za ugotovitveno tožbo, čeprav ni dvoma, da mora biti podan za vsako tožbo.