Jedro

Tožena stranka tožnici upravičeno ni priznala pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 110. člena ZPIZ-1, ker je na dan smrti zavarovanca uživalca starostne pokojnine dopolnila 44 let, zakon pa zahteva dopolnitev 45 let.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke št. ... z dne 23. 3. 2011 v povezavi s prvostopno odločbo z dne 7. 7. 2011 ter, da se ji prizna vdovska pokojnina skladno z 2. odstavkom 421. člena ZPIZ-1. Z izpodbijanim sklepom z dne 5. 6. 2013 je sklenilo, da se vloga oziroma pritožba zoper zapisnik z dne 24. 5. 2013 zavrže. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče pri zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka napačno štelo, da ni dopolnila 45 let, saj je dejansko bila v 45. letu starosti. Prav tako sodišče ni upoštevalo dejstva, da je pritožnica, kot vdova po smrti moža, popolnoma nezmožna za kakršnokoli delo, saj jo je pokojni mož vse od leta 1989 preživljal in brez njegove pomoči ne bi preživela. Smiselno enako navaja v svoji pritožbi tudi tožnica sama. Doda, da so po cepljenju za steklino nastopili zapleti zaradi reakcije na cepivo v letu 1999, dodatne poškodbe je dobila v letu 2003, ko je padla po stopnicah in je prišlo do poškodbe centralnega živčnega sistema, 15. 12. 2003 je doživela prometno nezgodo in poškodbe 1. 1. 2004. Dalj časa se je zdravila in popolne delovne sposobnosti po letu 2008 ni več pridobila. Izgubila je tudi poklic glasbenice. Glede umika zahtevka za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz razloga nezmožnosti za delo pri toženki navede, da je bil ta začasen, zato, da je toženka odločila glede oskrbnine in je takšen zahtevek ponovno vložila 17. 2. 2012. S 1. 1. 2004 naj bi doživela strelno poškodbo in v posledici tega upad organiziranega mišljenja. Ima pogoste glavobole, poškodbe so vplivale tudi na spremembo značaja in karakterja. Mož ji je s sporazumom o preživnini priznal invalidnost, saj je videl, da po zadnji poškodbi 8. 3. 2006 leto in pol ni več mogla delati. Od 25. 3. 2011 je ponovno prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer se je pred tem izpisala kot brezposelna oseba, zaradi vpisa na fakulteto A.. Meni, da je potrebno pri njej upoštevati stari zakon, ki je kot zadostno starost določal 44 let, saj je mož zbolel že novembra 2009. V pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe tožnica navaja, da se je na zapisnik pritožila takoj, v roku 8 dni. Sama na sestavo zapisnika ni mogla vplivati, ker je bila psihofizično prizadeta in dalj časa na zdravljenju in je zaupala odvetniku, da bo obravnava prestavljena. Pripomb ni podala zato, ker zadeve ni razumela. Zapisnik pa podpisala, ker je ubogala odvetnika. Podpisala je prisotnost ne pa tudi vsebino, ki se nanaša na napačen EMŠO in na nič kaj drugega. Na glavni obravnavi ji niso pustili do besede.

Pritožbi zoper sodbo in sklep sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 7. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. z dne 23. 3. 2011. V dokončni odločbi je v 2. odstavku bilo odločeno, da bo o zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine zaradi popolne nezmožnosti za delo odločeno s posebno odločbo pri Območni enoti B.. Območna enota B. je z odločbo z dne 23. 3. 2011 odločila, da vdova tožeča stranka, rojena 18. 10. 1966 nima pravice do vdovske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnica, rojena 18. 10. 1966, je dne 21. 3. 2011 vložila zahtevo za priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu umrlem dne 22. 2. 2011. Na dan smrti moža je tožnica dopolnila 44 let, 4 mesece in 15 dni. V času smrti moža tožnica ni imela lastnosti zavarovanke, prav tako pa tožnica s pokojnim možem ni imela otrok, oziroma ji po njegovi smrti ni ostal otrok, ki ima po umrlem zavarovancu pravico do družinske pokojnine, tožnica pa bi do njega imela dolžnost preživljanja. Po sporazumu med tožnico in pokojnim možem z dne 28. 6. 2007 je obstajala obveznost preživljanja pokojnega moža do tožnice.

Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki določa pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pogojih veljavnih v času nastanka zavarovalnega primera, to je smrti uživalca starostne pokojnine, to je na dan 22. 2. 2011. V 110. členu ZPIZ-1 je določeno, da lahko pravico do vdovske pokojnine uveljavi vdova, če je do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolnila starost 53 let oziroma, če ji je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. Na podlagi 7. odstavka tega člena lahko pridobi pravico do pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanca, če je do zavarovančeve smrti dopolnila 48 let starosti oziroma če ob smrti ni dopolnila 48 let starosti, je pa dopolnila 45 let, in sicer ko dopolni 48 let starosti. ZPIZ-1 v 421. členu opredeljuje pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine v prehodnem obdobju, zato določa milejše pogoje do te starosti.

Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje in pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi tožena stranka tožnici upravičeno ni priznala pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 110. člena ZPIZ-1, ker je na dan smrti zavarovanca uživalca starostne pokojnine dne 22. 2. 2011 dopolnila dobrih 44 let. To, da je bila v 45 letu starosti ne zadošča, saj zakon zahteva dopolnitev 45 let in so tako neupoštevne pritožbene navedbe tožnice v tej smeri.

Ostale pritožbene navedbe tožnice se nanašajo na to, da je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo oziroma, da jo je mož preživljal. O navedenem, to je o izpolnjevanju pogojev po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 z dokončno odločbo toženke, ki je predmet tega socialnega spora, s strani tožene stranke še ni bilo odločeno. O tem bo tožena stranka, kakor je navedeno v dokončni odločbi tožene stranke z dne 7. 7. 2011, odločila s posebno odločbo v okviru postopka pri Območni enoti B.. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožnica glede svoje nezmožnosti za delo ni ničesar navajala in zatrjevala niti tega dokazovala ter tako gre v pritožbi za nedopustne pritožbene novote, kakor je to določeno v 337. členu ZPP. Tožnica ni navedla, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP in pritožbenih novot pritožbeno sodišče v posledici navedenega ne more upoštevati. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, upoštevajoč presojo njene upravičenosti do vdovske pokojnine, upoštevajoč 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1, ki pa se nanaša na 2. alineo 7. odstavka 110. člena ZPIZ-1 in določa v prehodnem obdobju starostno mejo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine za vdove, ki ob zavarovančevi smrti niso bile zavarovane. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve navedlo, da je toženka z novo odločbo št. ... z dne 13. 9. 2011 postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz naslova popolne nezmožnosti za delo ustavila, ker je tožnica 26. 8. 2011 na zapisnik podala izjavo o umiku predmetnega zahtevka. Navedbe tožnice v pritožbi, da je zadevo umaknila, ker jo lahko ponovno vloži, navedeno obrazložitev zgolj potrjujejo. Tožnica v pritožbi navaja, da je takšen zahtevek pri toženki ponovno vložila 17. 2. 2012. Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2013, s katerim je sodišče vlogo tožnice oziroma pritožbo zoper zapisnik z dne 24. 5. 2013 zavrglo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ugovor podan prepozno, saj tožnica, ki je spremljala sestavo zapisnika, ni zahtevala naj se ji zapisnik ob koncu obravnave prebere, niti ni dala pripomb nanj ter ga je podpisala.

ZPP v 2. odstavku 124. člena določa, da imajo stranke pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Z ugovorom lahko stranka doseže dvoje: predvsem korekcijo (da se nekaj ne vpiše v zapisnik ali da se vpiše drugače), ali dopolnitev zapisnika, če pa to ne, ji daje možnost, da nepravilnost zapisnika uspešno uveljavlja v pritožbi (ugovor, ki mu ni bilo ugodeno, olajšuje strankino dokazno breme pri dokazovanju nepravilne vsebine zapisnika). Seveda mora stranka tedaj, ko je bil ugovor zavrnjen, zahtevati, da se njej ugovor vpiše v zapisnik (4. odstavek 124. člena ZPP). Ničesar od navedenega tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi dne 16. 5. 2013 ni storila. Prisotna je bila na obravnavi skupaj s svojim pooblaščencem odvetnikom C.C., oba sta zapisnik podpisala, nanj nista imela nobenih pripomb in nobenih ugovorov in je tako ravnanje sodišča, ko je zavrglo pritožbo tožnice zoper zapisnik z dne 24. 5. 2013 pravilno.

Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP oziroma z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zoper sodbo in sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.