Jedro

V zadevi je za odločitev najprej bistveno, ali je bila tožniku pravilno vročena izpodbijana odločba in kdaj je bila vročitev opravljena.

Tožnikove navedbe ne ovržejo presoje pravilnosti konkretne vročitve in nastopa domneve, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 12. 11. 2022. Naslednjega dne, 13. 11. 2022, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v torek, 13. 12. 2022. Iz datuma sprejemne štampiljke na tožbi je razvidno, da je bila tožba osebno vložena na sodišču 20. 12. 2022 ob 14:34 uri. Iz navedenega izhaja, da je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna.

Tožnik ni izkazal opravičljivega vzroka za zamudo pri vložitvi tožbe. Ker morajo biti po tretjem odstavku 24. člena ZUS-1 razlogi za vrnitev v prejšnje stanje verjetno izkazani že ob vložitvi predloga, čemur z obravnavanim predlogom ni bilo zadoščeno, je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

II. Tožba se zavrže. III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Celju, je 20. 12. 2022 prejelo tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo, s katero je odločeno, da je A. A. (tožnik v tem postopku) dolžan plačati stroške brezplačne pravne pomoči v skupni višini 853,41 EUR (tj. v zadevi Bpp 1946/2019 znesek 148,41 EUR, v zadevi Bpp 796/2020 znesek 588,00 EUR, v zadevi Bpp 1762/2020 znesek 117,00 EUR; na navedeni račun tožene stranke z navedbo tam opredeljenega sklica), vse v roku 30 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) ter da se mu odmerijo stroški izvajanja brezplačne pravne pomoči v skupni višini 1.379,14 EUR, in sicer v zadevi Bpp 426/2017 v višini 1.371,55 EUR ter v zadevi Bpp 1946/2019 v višini 7,59 EUR.

2. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je sodišču posredovala upravni spis.

3. Sodišče je po prejemu upravnega spisa v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da je tožba vložena prepozno.

4. Glede na tožbene navedbe, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel po pošti 21. 11. 2022 in je zato tožba pravočasna, je sodišče tožnika pred izdajo tega sklepa seznanilo s svojimi ugotovitvami, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti tožbe in mu dalo možnost, da se glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavi. Poziv je bil pooblaščenki tožnika vročen 19. 1. 2023. 5. Tožnik je 26. 1. 2023 pri sodišču vložil Izjavo po pozivu sodišča, podredno predlog za vrnitev v prejšnje stanje po 24. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej je navedel, da je bil tožnik v času, ko sta bila v nabiralniku puščena obvestilo in pismo s predmetno odločbo, odsoten iz Slovenije. Takrat je namreč odšel s prijateljem na otok Drvenik pod Splitom na Hrvaško, kjer mu je pomagal čistiti nepremičnino. Ko se je vrnil v Slovenijo, je v nabiralniku 21. 11. 2022 našel tako obvestilo pošte o prispeli pošiljki kot tudi pismo. Po odprtju pisma je kontaktiral pooblaščenko, odločbo ji je dostavil kak teden kasneje. Z vsebino izpodbijane odločbe se je seznanil z dnem 21. 11. 2022 in je štel, da jo je ta dan tudi prejel. Pooblaščenki ni dostavil ne ovojnice ne obvestila. Tožnik meni, da navedbe in predlagani dokazi potrjujejo njegovo upravičeno odsotnost z naslova in da je tožba pravočasna, saj je bila vložena v roku 30 dni odkar je dobil odločbo v roke, jo odprl in se seznanil z njeno vsebino. Pred vložitvijo tožbe se ni vzpostavil nikakršen dvom v datum prejema sodne pošiljke niti v pravočasnost vložene tožbe.

6. Tožnik v vlogi podredno predlaga vrnitev v prejšnje stanje po 24. členu ZUS-1. Z ugotovljenimi okoliščinami ne tožnik ne pooblaščenka do 19. 1. 2023 nista bila seznanjena. Tožnik ni mogel vedeti, da je organ za Bpp izdal izpodbijano odločbo in da mu jo je vročal v času njegove odsotnosti, ko mu je poštar ni mogel osebno vročiti, niti do 21. 11. 2022 ni mogel dostopati do svojega poštnega nabiralnika. Na okoliščino, da mu bo odločba vročana prav v tem času, tožnik ni mogel vplivati, šlo je za splet okoliščin, brez vsake krivde tožnika. Predlog je pravočasen, saj bo trimesečni rok iztekel šele 12. 2. 2023, od seznanitve z zamude pa je poteklo sedem dni.

7. Tožba je prepozna. Vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena.

8. Skladno z določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe in s tem tudi preizkus njene pravočasnosti po uradni dolžnosti in paziti nanjo ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

9. Sodišče je ugotovilo, da je bil izpodbijani akt tožniku vročen 12. 11. 2022 s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz predloženih dokazil o vročanju, ki se nahajajo v predloženem upravnem spisu (obvestilo organu o vročitvi), namreč izhaja, da vročevalec 28. 10. 2022 naslovniku "A. A., C. c. 27, C." pisma z vsebino "Bpp 426/2017 odločba z dne 25. 10. 2022 in Bpp 1946/2017, Bpp 796/2020 in Bpp 1762/2020" ni mogel vročiti naslovniku in je bilo tega dne v naslovnikovem hišnem predalčniku puščeno sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Naslovnik pisma ni prevzel v 15 dnevnem roku. Po poteku tega roka, tj. 14. 11. 2022, mu je bilo puščeno v hišnem predalčniku.

10. Tožnik v izjavi z dne 26. 1. 2023 tem dejstvom ne nasprotuje. Trdi pa, da je bil v času, ko sta mu bila v nabiralniku puščena obvestilo in nato še pismo z odločbo, odsoten iz Slovenije, ker je na Hrvaškem pomagal prijatelju čistiti nepremičnino. Tako je obvestilo in pismo našel v nabiralniku 21. 11. 2022 in se je tega dne seznanil z vsebino izpodbijane odločbe.

11. V tej zadevi je najprej za odločitev bistveno, ali je bila tožniku pravilno vročena izpodbijana odločba in kdaj je bila vročitev opravljena.

12. Izpodbijani akt je izdan v zadevi brezplačne pravne pomoči, pri katerih postopa pristojni organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči).

13. V skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, vročajo v fizični obliki osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja, in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek 87. člena ZUP). Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Pisno sporočilo mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek 87. člena ZUP).

14. Tožnikove predstavljene okoliščine, da je bil v času poskusa vročitve, to je 28. 10. 2022, ko vročevalec pisma ni mogel vročiti naslovniku in mu je pustil sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh z opozorilom o posledicah takega vročanja, pa vse do izteka tega 15 dnevnega roka, ko je nastopila domneva vročitve, tožnik začasno odsoten v tujini zaradi pomoči pri delu prijatelju, na pravilnost vročitve ne vplivajo.

15. Tožnik ne trdi, da se vročanje ne bi opravljalo na njegovem naslovu, niti da bi šlo za daljšo odsotnost, saj tožnik pojasni, da je šel v tujino takrat, ko je bilo puščeno obvestilo (torej v dneh okrog 28. 10.2022) in da se je v Slovenijo vrnil 21. 11., ko je v nabiralniku tudi našel obvestilo in pismo, ali da bi bil preseljen v tujino. Prav tako ne trdi, da bi vročevalec vedel, da je odsoten in ne bo mogel pravočasno sprejeti pisanja, pa bi vročitev opravil1. Zato kljub temu, da je bil tožnik na Hrvaškem in torej odsoten iz Slovenije v času, ko mu vročevalec pisma ni mogel osebno vročiti in mu je pustil sporočilo v hišnem predalčniku ter v času 15 dni po tem, ko bi lahko tožnik pismo prevzel na pošti, velja vročitev za opravljeno. Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo. Fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali drug dela prost dan v RS. Prav tako fikcije vročitve ni mogoče povezovati s trenutkom, ko je bilo sodno pisanje po poteku roka za dvig (na pošti) puščeno v hišnem predalčniku.2

16. Tožnikove navedbe torej ne ovržejo presoje pravilnosti konkretne vročitve in nastopa domneve, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 12. 11. 2022. 17. Stališče, da bi se moral upoštevati kot odločilen dan vročitve, ko se je tožnik dejansko seznanil z vsebino izpodbijane odločbe (21. 11. 2022), nima podlage v pravni ureditvi in bi odpravilo smisel fikcije vročitve.3

18. Skladno s citiranimi določbami ZUP se torej šteje, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 12. 11. 2022. Naslednjega dne, 13. 11. 2022, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v torek, 13. 12. 2022. Iz datuma sprejemne štampiljke na tožbi, je razvidno, da je bila tožba osebno vložena na sodišču 20. 12. 2022 ob 14:34 uri. Iz navedenega izhaja, da je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna.

19. Nadalje je sodišče presojalo še tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je podal v Izjavi z dne 26. 1. 2023. 20. V 24. členu ZUS-1 je določeno, da lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek), da je predlog treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek) in da je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga; v roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (tretji odstavek).

21. Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje torej začne teči z dnem, ko je prenehal vzrok za zamudo oziroma z dnem, ko je stranka izvedela za zamudo. Glede na tožbene trditve in trditve v Izjavi je tožeča stranka izvedela za zamudo s prejemom poziva sodišča 19. 1. 2023 in je 26. 1. 2023 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče zato šteje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno.

22. Vendar mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje stranka zatrjevati in (verjetno) izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih vložitev tožbe ni bila pravočasna. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča4 je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla ne predvideti ne odkloniti.

23. V obravnavani zadevi se razlog za zamudo utemeljuje s trditvami, da tožnik ni mogel vedeti, da je organ za Bpp izdal izpodbijano odločbo in da mu jo je vročal v času njegove odsotnosti, ko mu je poštar ni mogel osebno vročiti, ko je bil tožnik v tujini in ko do 21. 11. 2022 ni mogel dostopati do svojega poštnega nabiralnika ter da na okoliščino, da mu bo odločba vročana prav v tem času, tožnik ni mogel vplivati, šlo je za splet okoliščin, brez vsake krivde tožnika.

24. Glede na takšno trditveno podlago po presoji sodišča tožnik ni izkazal opravičljivega vzroka za zamudo pri vložitvi tožbe.

25. V obravnavani zadevi je tožnik za vložitev tožbe v upravnem sporu angažiral pooblaščenca, ki je odvetnik. Iz predstavljenih okoliščin tožnika, s katerimi utemeljuje predlog, ni mogoče zaključiti, da so podani razlogi, na katere ne stranka ne njen pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude, torej da je tožnik, ki jo zastopa odvetnik, storil vse, da bi bila tožba pravočasno vložena. Pri tem pa je upoštevati tudi, da v času tožnikove seznanitve z odločbo (21. 11. 2022) pa tudi v času dostave odločbe odvetnici "kak teden dni kasneje", rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu še ni potekel (rok za vložitev tožbe se je iztekel 13. 12. 2022, to je 22 dni po dejanski seznanitvi tožnika s pošto).

26. Glede na navedbe tožnika o več vprašanjih pooblaščenke glede vročitve, o tožnikovih odgovorih in nedostavi ovojnice ali obvestila pooblaščenki, sodišče pripominja, da je način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti5, kar pa iz predloga niti ne izhaja.

27. Glede na predstavljene okoliščine ni izkazan opravičen razlog za zamudo pri vložitvi tožbe. Ker morajo biti po tretjem odstavku 24. člena ZUS-1 razlogi za vrnitev v prejšnje stanje verjetno izkazani že ob vložitvi predloga, čemur z obravnavanim predlogom ni bilo zadoščeno, je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

28. Tožbo pa je s sklepom kot prepozno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

30. Sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača. 1 (kar so primeri iz sodne prakse, ko ni prišlo do nastopa fikcije vročite po četrtem odstavku 87. člena ZUP) 2 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015. 3 Sklep VSRS I Up 225/2017 z dne 24. 1. 2018. 4 Tako sklepi Vrhovnega sodišča: I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, I Up 57/2021 z dne 22. 4. 2021 in I Up 171/2020 z dne 10. 2. 2021. 5 Tako sklep VSRS I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015.