Jedro

Kršitev slednje pa predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog v postopkih v sporih majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na plačilo invalidnine v znesku 1.638,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2014. 2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. V pravočasni pritožbi navaja, da mu je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) že izplačala zavarovalnino v višini 2,5 %, sedaj pa zahteva še nadaljnjih 6,5 %. Sodišče pa je njegov zahtevek zavrnilo, svojo odločitev pa oprlo na izvedensko mnenje izvedenca S.T., kateremu je v celoti sledilo, izvedensko mnenje izvedenca M.T. pa je zavrnilo, ker bi slednje naj bilo nejasno, neprepričljivo ter brez ustreznih pojasnil. Izvedenec je tožniku priznal invalidnost v višini 9 %, izvedenec T. pa v višini 2,5 %, kot je bila tožniku že izplačana. Glede na obstoj dveh nasprotujočih si mnenj bi sodišče prve stopnje tako v skladu z 254. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moralo postaviti še tretjega izvedenca, ker slednjega ni storilo, pa je storilo kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi. Sodišče prve stopnje je več kot očitno samo ocenilo, da je izvedensko mnenje T. pomanjkljivo oziroma nejasno, saj je prav iz tega razloga v postopek pritegnilo še enega izvedenca, in sicer T., katerega izvedensko mnenje pa potem ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izvedensko mnenje z dopolnitvami izvedenca T. kot nejasno, neobrazloženo in neprepričljivo, predmetno izvedensko mnenje je namreč strokovno utemeljeno in v celoti obrazloženo. Glede na navedeno je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi kršitev 254. člena ZPP obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi, prav tako pa je sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba v postopkih majhne vrednosti lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP).

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja zgolj pavšalno. Navaja, da so razlogi v izpodbijani nejasni in nerazumljivi in zato sodbe ni mogoče izpodbijati. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje jasni in razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Nadalje pritožba uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbi, česar pa pritožba konkretno ne opisuje in zgolj navaja, da je sledeča kršitev podana iz razloga, ker je sodišče v nasprotju z 254. členom ZPP upoštevalo zgolj mnenje izvedenca S.T. in ne izvedenca M.T. 6. Pritožba uveljavlja postopkovno kršitev, ker sodišče druge stopnje v postopek ni pritegnilo tretjega izvedenca glede na dvoje nasprotujočih si izvedenskih mnenj, kar je v nasprotju z 254. členom ZPP. Kršitev slednje pa predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog v postopkih v sporih majhne vrednosti.1

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo temeljito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in na podlagi tako opravljene dokazne ocene, v kateri je ocenilo obe izvedenski mnenji ter v spis predložene listinske dokaze zaključilo, da je zahtevek tožnika po večji zavarovalnini, kot mu je že bila priznana, neutemeljen, zato je zahtevek zavrnilo.

8. Glede na obrazloženo in ker v pritožbi uveljavljane kršitve določb postopka oziroma materialnega prava niso podane, prav tako niso podane kršitve, na katere je dolžno paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ude L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 2006, II. knjiga, str. 501.