Jedro

V pisnem opozorilu je toženka tožniku očitala, da je ravnal v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in določbami ZDR-1, ker je v začetku decembra 2019 podal izjavo (intervju) za spletni portal, ki je bila na spletnem portalu objavljena 12. 12. 2019, ne da bi izjavo (intervju) predhodno uskladil z direktorjem toženke, ki je večkrat delavcem ustno prepovedal dajati medijem in drugim javnostim kakršnekoli izjave o delovanju toženke, ne da bi bile te izjave predhodno usklajene z njim, na sestanku dne 7. 11. 2019 pa je bilo izrecno dogovorjeno (in pisno protokolirano v zapisniku sestanka), da je treba vse izjave, ki jih delavci delodajalca dajo za medije ali drugim javnostim, predhodno uskladiti z direktorjem.

Delodajalec lahko takšno obveznost določi le v zvezi z ravnanjem delavcev, ki so zadolženi za odnose z javnostmi, oziroma ki jih dajo v imenu toženke, ne more se pa takšna prepoved oziroma predhodna obveznost uskladitve nanašati na splošno na vse izjave, ki jih delavci dajejo medijem kot fizične osebe, torej zasebno. Takšna prepoved namreč posega v svobodo izražanja, ki je po prvem odstavku 39. člena URS in 10. členu EKČP ena od temeljnih človekovih pravic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je toženka 11. 9. 2020 podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje 26. 9. 2020 in še traja brez prekinitve z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, razen za čas od 28. 9. 2020 do 27. 10. 2020, od 18. 1. 2021 do 4. 6. 2021 in od 1. 7. 2021 do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu; da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati delovno dobo za 27. 9. 2020, od 28. 10. 2020 do 17. 1. 2021 in od 5. 6. 2021 do 30. 6. 2021, ga za ta obdobja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in mu obračunati mesečno plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, v bruto višini 3.329,05 EUR oziroma zmanjšano za denarno nadomestilo med brezposelnostjo v višini 892,50 EUR, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu od plače preteklega meseca do plačila, obračunati odškodnino v višini 16.831,35 EUR, po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek v delu, ki ni vsebovan v primarnem tožbenem zahtevku, da tožniku delovno razmerje pri toženki traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, razen za čas od 28. 9. 2020 do 27. 10. 2020, od 18. 1. 2021 do 4. 6. 2021 in od 1. 7. 2021 dalje; da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto višini 43.277,65 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kot nepomembno štelo vprašanje pristojnosti tožnika za dajanje izjav (za medije) ter ni presojalo vsebine izjave in njene resničnosti. Gre za relevantne okoliščine, ki jih je sodišče nepravilno prezrlo. V pisnem opozorilu se tožniku ni očitalo, da za podajo izjav za medije ni bil pristojen, v sodnem postopku pa mu je toženka to očitala. Zmoten je zaključek sodišča, da je bilo navodilo toženke, da morajo biti vse izjave za medije usklajene z direktorjem, jasno in nedvoumno. Navodilo ni bilo dovolj jasno in nedvoumno, ker je tožnik razumel, da izjave za medije lahko daje kot fizična oseba (pa je o intervjuju vseeno obvestil toženko), direktor toženke pa je potrdil, da tožnik ni imel nobene omejitve nastopanja v medijih kot fizična oseba in kot dolgoletni poznavalec športa. A. A. je v svoji izpovedi potrdil, da je tožnik direktorju povedal za intervju ter ga vprašal, če bi bil kdo od zaposlenih prisoten, ter da je dal intervju kot fizična oseba. Sodišče je zaključilo, da naj bi se navodilo nanašalo na vse izjave za medije. Ni upoštevalo ključnega dejstva, da je bil tožnik vabljen na intervju kot dolgoletni poznavalec športa in pred tem kandidat za direktorja toženke. Zato je sodišče tožniku nedovoljeno odreklo pravico do svobode izražanja. Ker se ni opredelilo do izpovedi A. A. in B. B., da je tožnik izjave dajal kot fizična oseba, te okoliščine ni presojalo v luči posega v tožnikovo pravico do izražanja, ki mu je zagotovljena v 10. členu EKČP in 39. členu Ustave RS. Pisno opozorilo nedopustno posega v tožnikovo pravico do izražanja. Tožnik je izrazil nekaj, kar je bila objektivna resnica, informacije so bile javnega značaja. Sodišče je v bežni omembi svobode govora svoje stališče navezalo na ugotovitev, da toženka tožniku ni omejila svobode govora, ker mu ni prepovedala dajati izjav, ampak je utemeljeno pričakovala, da bo izjave, ki se nanašajo na delovanje in poslovanje toženke, z njo predhodno uskladil. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je bil detektivski nadzor (s katerimi je toženka pridobila dokaze o kršitvah, zaradi katerih je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi) časovno in krajevno omejen, da ni šlo za prikrite preiskovalne ukrepe in da so bili dokazi pridobljeni na zakonit način. V zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na tožnikovo neregistracijo odhoda z dela, pa navaja, da se Pravilnik o delovnem času ni uporabljal in da veliko zaposlenih svoje prisotnosti sploh ni evidentiralo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, vendar zaradi zmote uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja sektorja I. Toženka mu je 11. 9. 2020 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je 22. 7. 2020 in 31. 7. 2020 med delovnim časom opravljal zasebna opravila, dne 31. 7. 2020 pa je med delovnim časom užival alkohol. Pred tem je 4. 2. 2020 tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev. V pisnem opozorilu mu je očitala, da je ravnal v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je v začetku decembra 2019 podal izjavo (intervju) za spletni portal C., ki je bil na navedenem spletnem portalu objavljen dne 12. 12. 2019, ne da bi izjavo (intervju) predhodno uskladil z direktorjem toženke, ki je večkrat delavcem ustno prepovedal dajati medijem in drugim javnostim kakršnekoli izjave o delovanju toženke, ne da bi bile te izjave predhodno usklajene z njim, na sestanku dne 7. 11. 2019 pa je bilo izrecno dogovorjeno (in pisno protokolirano v zapisniku sestanka), da je treba vse izjave, ki jih delavci delodajalca dajo za medije ali drugim javnostim, predhodno uskladiti z direktorjem.

7. V zvezi s presojo pisnega opozorila je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da se taka prepoved oziroma dolžnost uskladitve z direktorjem lahko nanaša na vse izjave, ki jih delavci dajo medijem. Zato ni ugotavljalo, ali je tožnik dal izjavo v svojstvu zaposlenega delavca, zadolženega za dajanje izjav medijem v imenu toženke (v okviru t. i. odnosov z javnostmi oziroma stikov z javnostjo), ali pa kot fizična oseba. Ker ni štelo, da je to bistveno, tudi ni presojalo vsebine izjave. Delodajalec namreč lahko takšno obveznost določi le v zvezi z ravnanjem delavcev, ki so zadolženi za odnose z javnostmi, oziroma ki jih dajo v imenu toženke, ne more se pa takšna prepoved oziroma predhodna obveznost uskladitve nanašati na splošno na vse izjave, ki jih delavci dajejo medijem kot fizične osebe, torej zasebno. Takšna prepoved namreč posega v svobodo izražanja, ki je po prvem odstavku 39. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) in 10. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS; št. 33/94, MP, št. 7-41/94) ena od temeljnih človekovih pravic. Svoboda izražanja ne pomeni, da lahko delavec s svojimi izjavami škoduje delodajalcu, temveč mora v takem primeru sodišče tehtati med na eni strani dolžnostmi lojalnosti in diskretnosti, ki jih ima delavec do svojega delodajalca v smislu 37. člena ZDR-1, ki prepoveduje zaposlenim škodovanje poslovnim interesom delodajalca, ter svobodo izražanja na drugi strani.

8. Vrhovno sodišče RS je zadevi, v kateri je obravnavalo podobno tematiko (sodba in sklep VIII Ips 109/2015) opozorilo na nekatere odločitve, v katerih je ESČP postavilo široke okvire svobode izražanja, pa tudi njene meje (zadeve Guja proti Moldaviji - št. 14277/04, Heinish proti Nemčiji - št. 28274/08, Fuentes Bobo proti Španiji - št. 39293/98). V vseh treh primerih je ESČP odločilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nesorazmeren ukrep, pri čemer je primerjalo svobodo izražanja s pravico do spoštovanja ugleda drugih in poslovnih interesov delodajalca.

9. Glede na navedeno bi moralo sodišče glede presoje utemeljenosti pisnega opozorila najprej ugotoviti, ali je tožnik dal intervju v imenu toženke ali v lastnem imenu kot fizična oseba. Da to dejstvo ni razčiščeno, oziroma da sodba o tem nima jasnih zaključkov, kaže že dejstvo, da sodišče enkrat govori o izjavi (kar bi bilo mogoče razumeti kot izjavo v imenu toženke), drugič pa o intervjuju (torej kot ravnanje tožnika v svojem imenu). Le v kolikor bi ugotovilo, da je tožnik nastopal v imenu toženke, bi lahko štelo, da je tožnik kršil obveznost iz delovnega razmerja v smislu 34. člena ZDR-1, ker izjave ni predhodno uskladil z direktorjem toženke. Če pa je intervju dal kot fizična oseba, pa, kot je že obrazloženo, takšnega intervjuja ne bi smelo presojati le z vidika navodila delodajalca, ker se navodilo ne more raztezati v sfero tožnikove pravice do izražanja. Opredeliti bi se moralo do vsebine intervjuja ter oceniti, ali je tožnik škodoval interesom toženke, vse v okviru vsebine pisnega opozorila. Pri tem bi moralo upoštevati kriterije, ki so bili izpostavljeni v sodbah ESČP glede svobode izražanja (npr. ali je informacija v javnem interesu, ali je informacija avtentična, torej resnična, ali je delavec ravnal v dobri veri, ...).

10. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so pomembna za presojo tožnikovega ravnanja v luči svobode izražanja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je presoja utemeljenosti pisnega opozorila bistvena za odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi, sodišče prve stopnje pa s tem povezanih dejstev ni celovito ugotovilo, predvsem pa ne dejstev, od katerih je odvisna odločitev o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku oziroma o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1), če bi ugotovilo nezakonitost odpovedi, je pritožbeno sodišče ocenilo, da omenjenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.