Jedro

Ker so na podlagi odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi (tako dolgo, dokler o njihovi prošnji za podaljšanje dovoljenja ne bo odločeno) in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Zato sodišče zaključuje, da si tožniki pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi. Glede na obrazloženo zato tudi ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Policijska uprava Maribor zavrnila prošnjo tožeče stranke za dovolitev zadrževanja iz razloga šolanja A.A. v Osnovni šoli ... V obrazložitvi navaja, da je A.A. polnoletna oseba z zmerno stopnjo v duševnem razvoju, da je že izpolnila osnovnošolsko obveznost in da v šolskem letu 2016/2017 obiskuje nadaljevalni, neobvezni del programa pete stopnje. Navedeno poleg njene polnoletnosti še dodatno utemeljuje neizpolnjevanje z zakonom določenega razloga iz 73. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. V obrazložitvi pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da je A.A. polnoletna in da je že izpolnila obvezni del osnovnošolskega izobraževanja, kar izhaja iz dopisa Osnovne šole ..., št. 061-2/2016/2 z dne 15. 9. 2016. Tudi direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 v 14. členu (točka c) v okviru varovalnih ukrepov pred vrnitvijo predvideva odlog odstranitve le za mladoletnike, in sicer za zagotovitev dostopa do osnovnega izobraževalnega sistema ob upoštevanju dolžine prebivanja. Tudi direktiva ne predvideva kot razlog za odlog odstranitve vključitev v vsakršno izobraževanje in ne glede na starost. 3. V zvezi s trditvami, da bi ne glede na interpretacijo programa, ki ga obiskuje A.A. morali ugoditi pritožbi na podlagi 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah in 8. člena EKČP, tožena stranka pojasnjuje, da Konvencija o otrokovih pravicah v 1. členu določa, da je otrok „vsako človeško bitje, mlajše od 18. let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej“. To pomeni, da tožeča stranka, ki je stara 22 let, ni otrok po določbah Konvencija o otrokovih pravicah in je zato sklicevanje na določbe navedene konvencije neutemeljeno. Prav tako ni utemeljena zatrjevana kršitev 8. člena EKČP. ZTuj-2 določa pogoje za izdajo določbe o dovolitvi zadrževanja, med drugim je zakonski razlog tudi šolanje mladoletnika, glede tega pa je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da jih A.A. ne izpolnjuje. Dovolitev zadrževanja ne pomeni, da tujec, kateremu je bilo dovoljeno zadrževanje, zakonito biva v Republiki Sloveniji. Zato četudi bi bila A.A. izdana dovolitev zadrževanja in posledično na temelju ohranitve enotnosti družine tudi dovoljenje za zadrževanje izdano njenim družinskim članom, tujci s tem ne bi pridobili pravnega naslova za prebivanje in bi kljub temu bili dolžni državo zapustiti takoj po izteku roka določenega z odločbo. Odločba o dovolitvi zadrževanja namreč le odloži odstranitev tujca iz države. Sklicevanje na kršitev človekovih pravic namesto ureditve zakonite podlage za prebivanje ni utemeljena.

4. Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Trditev, da so samo 4 stopnje posebnega programa obvezne, peta stopnja pa neobvezni del programa je v zadevi brez pomena oz. nebistvena. Bistveno je, da peta stopnja še vedno pomeni osnovnošolsko izobraževanje (tudi osnovna šola ga izvaja) in da zakonska določba 6. alinee drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 dovolitve zadrževanja ne omejuje samo na mladoletne tujce, ki še niso izpolnili osnovnošolske obveznosti. Ta pogoj v zakonu ni postavljen. Podobno kot v tem primeru bi bila ta zakonska določba uporabna tudi za mladoletnika v normalnem osnovnošolskem programu, ki je 9 letno osnovnošolsko obveznost že izpolnil, vendar je v tem času dokončal šele na primer sedmi ali osmi razred, a lahko še vedno obiskuje osnovno šolo, ki je še ni dokončal. 5. S pravilnim interpretiranjem navedene zakonske odločbe bi moralo biti A.A. dovoljeno zadrževanje že na podlagi 3. člena Konvencija o otrokovih pravicah (zasledovanje največje koristi otroka v vseh postopkih) in na podlagi 8. člena EKČP (nedopustnost deportacije kogar koli), še zlasti osebe iz tako ranljive skupine, po dolgotrajnem toleriranem bivanju v državi.

6. V nadaljevanju dodatno argumentira utemeljenost uporabe 6. alinee drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. V obeh upravnih odločbah se namreč preozko interpretira in dokazuje, da A.A. pri 22 letih ni več mladoletna. Dokazovanja ta okoliščina ne potrebuje, treba pa bi bilo razmisliti in utemeljiti, zakaj je zakonodaja duševno prizadetim ali slabše razvitim otrokom omogočila, da osnovno šolo obiskujejo vse do 26 leta, torej ko niso več mladoletniki. To ni primerljivo z drugimi odraslimi, ki tudi še lahko obiskujejo osnovno šolo, če je iz kakršnih koli razlogov niso dokončali, ko so bili še mladoletni. Za njih ta sporna 6. alinea drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 gotovo ne velja. Ne pomeni pa pravilne interpretacije ta zakonske določbe, če se njena uporaba odreče v primeru duševno prizadetega mladostnika, ki mu je zakonodaja priznala, da se (če se mu na podlagi ustreznega postopka in odločbe, kar A.A.), njegovo primarno (ne morda zakasnelo, kot v prej omenjeni primerih) osnovno šolanje „redno“ potegne do njegovega 26 leta.

7. Podobno preozko je izključevanje takih mladoletnikov tudi iz uporabe določb Konvencije o pravicah otrok. Še zlasti ni sprejemljiva argumentacija tožene stranke, da se v tej zadevi ni mogoče sklicevati na 8. člen EKČP. Iz konteksta je jasno, da je organ s tem mislil na to, da se je na 8. člen EKČP možno sklicevati pri prošnji za dovolitev prebivanja, ne pa pri prošnji za dovolitev zadrževanja. Seveda za dovolitev zadrževanja tožniki prosijo policijo prav zato, da bi se lahko med tem končal že začeti postopek na upravni enoti za pridobitev dovoljenja za bivanje. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke v tožbi in vztraja pri razlogih za svojo odločitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožba ni dovoljena.

10. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Glede na to mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu za to izkazati pravni interes. Ta se izkaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka in drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da so tožniki prošnjo za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 vložili iz razloga, ker so bili v postopku odstranitve iz države po tem, ko jim je bila prošnja za podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz drugih utemeljenih razlogov (drugi odstavek 51. člena ZTuj-2) zavrnjena s pravnomočnimi odločbami Upravne enote Maribor, št. 214-5981/2013-17/9213) z dne 17. 11. 2014, št. 214-5985/2013-17 (9213) z dne 17. 11. 2014, št. 214-5926/2013-18 (9213) z dne 17. 11. 2014 in št. 214-5924/2013-18 (9213) z dne 17. 11. 2014 v zvezi z odločbami Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-152/2014/2 (1312-03) z dne 3. 2. 2015, št. 2141-153/2014/2 (1312-03) z dne 11. 2. 2015, št. 2141-151/2014/2 (1312-03) z dne 11. 2. 2015 in št. 2141-150/2014/2 (1312-03) z dne 11. 2. 2015. Upravno sodišče v Mariboru je namreč s sodbo št. II U 96/2015 z dne 13. 1. 2016 potrdilo odločitev obeh upravnih organov in tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je revizijo zavrglo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije.

12. Po prvem odstavku 73. člena ZTuj-2 se z dovolitvijo zadrževanja tujcu, ki ga je treba odstraniti, dovoli, da začasno ostane v Republiki Sloveniji, če organ ugotovi, da obstaja kateri od razlogov za dovolitev zadrževanja, ki jih taksativno našteva drugi odstavek 73. člena ZTuj-2. Zadrževanje v Republiki Sloveniji se tako dovoli tujcu med drugim po 6 alinei tudi če mladoletni tujec v Republiki Sloveniji obiskuje osnovno šolo, do zaključka šolskega leta. Dovoljenje za zadrževanje se tujcu izda za dobo šestih mesecev, lahko pa se tudi podaljša, dokler trajajo razlogi za dovolitev zadrževanja (tretji odstavek 73. člena ZTuj-2).

13. Kot izhaja iz prošnje, so tožniki za dovolitev zadrževanja zaprosili na podlagi 6. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 in posledično na podlagi pravice do združevanja družine. Policijska uprava Maribor je njihovo prošnjo zavrnila z v uvodu citirano odločbo. Navedeno odločitev pa je potrdilo tudi Ministrstvo za notranje zadeve v pritožbenem postopku.

14. Po vložitvi tožbe v upravnem sporu, v kateri tožniki po vsebini napadajo odločitev tožene stranke oz. organa prve stopnje o zavrnitvi dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji, je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnikov razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, oddelka v Mariboru, št. II U 96/2015 z dne 13. 1. 2016 ter odpravilo odločbe Upravne enote Maribor in Ministrstva za notranje zadeve (navedene v točki 11. te sodbe), s katerimi je bila zavrnjena prošnja tožnikov za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz drugih utemeljenih razlogov in zadeve vrnilo Upravni enoti Maribor v novo odločanje. Z razveljavitvijo sodbe in odpravo citiranih odločb Upravne enote Maribor in Ministrstva za notranje zadeve so tožniki (ponovno) postali prosilci za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Po določbi drugega odstavka 60. člena ZTuj-2 pa sme tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja (da so tožniki tako prošnjo vložili pravočasno ni sporno), ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se mu izda posebno potrdilo, ki po poteku veljavnosti dovoljenja za prebivanje velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, do dokončne odločitev o prošnji oz. v primeru izdaje enotnega dovoljenja ali modre karte EU, do pravnomočne odločitve o prošnji. Potrdilo tujcu ne dovoljuje prehajanja državne meje, razen če je tujec zaprosil za podaljšanje enotnega dovoljenja ali izdajo nadaljnjega dovoljenja kot dnevni delovni migrant. 15. Ker so na podlagi citirane odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije nastopile okoliščine za zakonito prebivanje tožnikov v državi (tako dolgo, dokler o njihovi prošnji za podaljšanje dovoljenja ne bo odločeno) in torej razlogov za njihovo odstranitev ni več, so s tem postali nerelevantni tudi razlogi za dovolitev zadrževanja. Zato sodišče zaključuje, da si tožniki pravnega položaja v tem upravnem sporu ne morejo izboljšati, saj izpodbijani akt očitno več ne posega v njihove pravice in pravne koristi. Glede na obrazloženo zato tudi ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

16. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedopustno zavrglo.