Jedro

Tožnik takse, katere plačilo mu je bilo naloženo s plačilnim nalogom, ki predstavlja izvršilni naslov, ni plačal. Zato je prvostopenjski organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika na podlagi odločbe, št. EDST0002531/2010 z dne 13. 7. 2010, ki je postal izvršljiv dne 1. 9. 2010, opravi izvršba za znesek neplačane sodne takse v višini 30,00 € ter stroške izdaje tega sklepa v višini 20,86 €, torej skupaj 50,86 €. Izvršba se opravi z rubežem največ do višine dveh tretjin dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Z davčno izvršbo ni mogoče seči na denarne prejemke, če le-ti ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. S sklepom se dolžniku zarubi del denarnih prejemkov do višine skupnega dolga, ki jih dobiva pri ZPIZ. Iz obrazložitve izhaja, da se je izvršba začela na predlog predlagatelja Okrajnega sodišča v Mariboru na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Ker dolžnik v določenem roku ni poravnal globe in stroškov postopka, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel z davčno izvršbo.

Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z odločbo št. DT 499-30-282/2011-2 z dne 14. 10. 2011 pritožbi delno ugodilo tako, da je kot izvršilni naslov navedlo plačilni nalog, št. EDST 2531/2010-2714 z dne 22. 7. 2010, v ostalem pa pritožbo zavrnilo. Pri tem je v izreku očitno pomotoma napačno navedlo izpodbijani prvostopni sklep, katerega je sicer pravilno navedlo v uvodu. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni sklep pravilno izdan na podlagi 146 člena ZDavP-2, da pa je prvostopni organ napačno navedel izvršilni naslov, to napako pa je popravil drugostopni organ. Razen tega drugostopni organ tožniku še pojasnjuje, da njegove premoženjske razmere ne vplivajo na zakonitost izpodbijanega sklepa, predlog za osebni stečaj pa je mogoče sprožiti v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Tožnik v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu, navaja, da je izrek drugostopne odločbe nerazumljiv in da ga kot prava nevešča in duševno motena oseba ne razume. Meni, da bi moral drugostopni organ določno navesti, kaj mora izvršiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, v ponovljenem postopku pa naj se izda odločba, ki bo zanj razumljiva. Predlaga, da se zoper njega uvede postopek stečaja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v prvostopnem in drugostopnem upravnem aktu navedenih razlogov. Glede tožbenih navedb v zvezi z nejasnostjo izreka pa tožena stranka navaja, da so razlogi za odločitev jasno in zadostno obrazloženi.

Tožba ni utemeljena.

Najprej je treba ugotoviti, da prvostopni organ v svoji obrazložitvi očitno napačno navaja, da mu je predlagatelj izvršbe poslal predlog za prisilno izterjavo na podlagi prvega odstavka 202. člena ZP-1, to je, kadar gre za izterjavo neplačane globe in stroškov postopka izrečene v postopku o prekršku, vendar pa to ne vpliva na pravilnosti izpodbijane odločitve. Kot izhaja iz plačilnega naloga, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, to je naloga št. EDST 2531/2010-2714 z dne 22. 7. 2010, gre namreč za plačilni nalog za plačilo sodne takse, izdan sicer v postopku o prekršku, vendar na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Če taksni zavezanec na podlagi tega plačilnega naloga ne plača dolgovane takse, plačilni nalog pa postane pravnomočen in izvršljiv, sodišče to potrdi na plačilnem nalogu in ga pošlje organu, pristojnemu za opravljanje nalog davčne izvršbe denarnih terjatev države iz naslova sodnih taks (35. člen ZST-1). Ta postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člen ZDavP-2).

Po presoji sodišča je tako izpodbijana odločitev pravilna. Ker tožnik takse, katere plačilo mu je bilo naloženo z navedenim plačilnim nalogom, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, ni plačal, je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijani sklep, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve izvršbe.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je v izreku drugostopne odločbe očitno prišlo do pomote v navedbi številke in datuma izdaje izpodbijanega prvostopnega sklepa, ta je sicer pravilno naveden v uvodu drugostopne odločbe, vendar pa to ne pomeni, da je ta odločba nezakonita. To pomoto je mogoče odpraviti s sklepom o popravi pomote v skladu z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sicer sta tako prvostopni sklep kot drugostopna odločba v zadostni meri obrazložena, izreka pa tudi vsebujeta vse bistvene elemente, da je iz tega razvidna tožnikova obveznost. Tožnik v tožbi navaja tudi, da odločbe ne razume „kot prava nevešča in duševno motena oseba“. Kot izhaja tako iz upravnega spisa kot tožnikovih vlog vloženih v upravnem sporu, tožnik jasno, razumljivo in logično navaja svoja stališča glede obravnavane zadeve in izpodbijanih odločb. Glede na to sodišče ne dvomi, da je tožnik sposoben sodelovati v tem postopku kot stranka. Tožniku pa še pojasnjuje, da je njegova obveznost jasno razvidna iz prvostopnega sklepa (ki je z drugostopno odločbo popravljen samo glede navedb v zvezi z izvršilnim naslovom), za katerega tožnik ne pravi, da ga ne razume.

Glede tožnikovih navedb v zvezi s tem, naj se zoper njega uvede postopek osebnega stečaja, ki jih je navajal že v upravnem postopku in jih ponavlja v tožbi, pa sodišče ugotavlja, da je na njih že izčrpno odgovoril drugostopni organ, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v drugostopni odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.