Jedro

Po razlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZOR je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera. Le ob teh ugotovitvah je možno uporabiti določbo 173. člena ZOR o objektivni odgovornosti po načelu vzročnosti. Umivanje pod tuši, čeprav skupinsko, in vračanje po mokrih tleh v garderobo ne pomeni večje nevarnosti. Nevarnost v pogojih konkretnega umivanja ne odstopa od povprečja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa se v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Zaradi poškodbe pri padcu v kopalnici zavarovanca tožene stranke R. V. je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine v znesku 2,109.126,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi tožnik sam prispeval k nastanku škode v višini 40%, nakar je toženi stranki naložilo, da mu mora plačati odškodnino v skupnem znesku 897.126,70 SIT (to je 60% odškodnine, odmerjene v znesku 1,489.162,00 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški.

Tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki (zaradi ocenjene njene 100% odgovornosti) naložilo, da mora tožniku plačati znesek 1,489.162,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 18.113,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za spremembo sodbe ni pravne podlage. Gre za poseganje v dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar na pritožbenem sodišču ni možno brez glavne obravnave. Ravnanje tožnika je prispevalo k škodnemu dogodku. Pri hoji iz kopalnice je bil nepazljiv. Tla so vedno mokra, na njih pa se najde kakšen kos mila. Zavarovanec tožene stranke je poskrbel za varnost s tem, ko je poskrbel, da so tla obložena s posebnimi protizdrsnimi keramičnimi ploščicami. Pri pazljivi hoji zato ne more priti do zdrsa. Toženi stranki zato ni mogoče očitati opustitev. Predvsem se tožena stranka upira pravni razlagi, po kateri naj bi skupinsko kopanje pod tuši in izstopanje izpod tušev v garderobe po končanem delu v rudniku predstavljalo nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 154. člena ZOR. Po sodišču prve stopnje določeno razmerje deležev odgovornosti med pravdnima strankama ni bilo samo primerno, temveč je ustrezalo tudi pravnemu standardu pravičnosti glede na okoliščine primera.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje šteje kopanje 200 ljudi v skupinski kopalnici po končanem rudarskem delu in posledični utrujenosti za nevarno dejavnost. Tožnikov soprispevek k nastali škodi zaradi zdrsa na mokrih tleh kljub opozorilnim tablam in kljub dejstvu, da je za koščke mila na tleh vedel, naj bi ne bil tolikšen, da bi mogel biti za posledice zdrsa soodgovoren (177. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih).

Po razlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZOR pa je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera. Le ob teh ugotovitvah je možno uporabiti določbo 173. člena ZOR o objektivni odgovornosti po načelu vzročnosti. Umivanje pod tuši, čeprav skupinsko, in vračanje po mokrih tleh v garderobo ne pomeni večje nevarnosti. Nevarnost v pogojih konkretnega umivanja ne odstopa od povprečja. Revizija ima torej prav, da tožena stranka ne odgovarja tožniku za nastalo škodo po načelih vzročnosti. Tožniku nastale škode ni mogoče - glede na ugotovljene konkretne okoliščine - uvrstiti med škode, ki so nastale zaradi objektivne odgovornosti v posledici obratovanja nevarne dejavnosti.

Odgovornost zavarovanca tožene stranke je torej krivdna. Sodišče druge stopnje je materialno pravo v tem pogledu zmotno uporabilo. Elemente krivdne odgovornosti je ugotovilo že sodišče prve stopnje z dejanskimi ugotovitvami, ki so bile pri sojenju na drugi stopnji v celoti upoštevane. Tožena stranka v reviziji priznava svojo soodgovornost do 60%. Očitno jo izvaja iz dejstva, da je premalo poskrbela za to, da ne bi prihajalo do odmetavanja mila in povečane drsljivosti, poleg tega pa je šele po dogodku cokle delavcev opremila z gumo, na steno pa je namestila oprijemalne ročaje. Njena odgovornost je v sodbi sodišča prve stopnje pravilno opredeljena. Tožnikov prispevek ni neznaten: vedel je za milo, ki se je nahajalo na tleh, in bi zato svojo hojo moral prilagoditi povečani zdrsljivosti. Sodišče druge stopnje nima prav, ko trdi, da niti ta okoliščina, niti dejstvo, da so mu povečano pazljivost narekovale opozorilne table, ne dovoljujeta sklepanja, "da je samo zato podan soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka". Ob pravilni presoji dejanskih okoliščin zaradi uporabe določbe 154. člena in 192. člena ZOR je na mestu ugotovitev, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo do 40%.

Revizijsko sodišče je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP. Spremenilo jo je tako, da je pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, ki izhaja iz krivdne odgovornosti in razmejuje deleže odgovornosti pravdnih strank v prej opisanem obsegu, zavrnilo. Višini dosojene odškodnine tožena stranka ne ugovarja, sodišče druge stopnje pa je o višini tožnikove nepremoženjske škode odločalo zaradi pritožbe tožnika samega. Ta del pritožbenih izvajanj je bil zavrnjen in je bila torej sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrjena. Tožeča stranka proti višini dosojene odškodnine ni vložila revizije. Zato na revizijski stopnji višine odškodnine ni bilo treba posebej preizkušati.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe je revizijsko sodišče v skladu z določbo 166. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka. Izrek o stroških revizijskega postopka pa je odpadel, ker jih tožena stranka ni opredeljeno navedla.