Jedro

Višina odškodnine: za telesne bolečine in nevšečnosti 450.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da morata toženi stranki plačati tožnici odškodnino v znesku 550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2000 dalje do plačila. Prisojeni znesek se nanaša na odškodnino za negmotno škodo, ki jo je tožeča stranka pretrpela, ko se je poškodovala v zdravilišču, ki deluje v okviru druge tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 450.000,00 SIT, za strah pa 100.000,00 SIT. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek. Tožnica je namreč za telesne bolečine in za nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 1.500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka glede zavrnilnega dela. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo njenemu zahtevku ugodeno v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da se z višino odškodnine ne strinja. Bolečine v zvezi s trtico so bile zelo hude. Zaradi teh bolečin se je dva tedna po poškodbi oglasila pri kirurgu na Jesenicah. Pri osebnem pregledu štiri leta po poškodbi je izvedenec ugotovil, da je trtica boleča na palpacijo. Bolečine v palcu na nogi so bile bolj dolgotrajne in intenzivne kot piše izvedenec na tretji strani mnenja. Tudi obseg teh bolečin je objektivno ugotovljen ob zdravniških izvidih in osebnem pregledu tožnice. Napačno je določena tudi odškodnina za strah. Šele dva tedna po nezgodi je zvedela, da ima zlomljeno trtico. Strah se je še stopnjeval. Šlo je celo za možnost, da bo trtica odstranjena. Ni res, da ne trpi trajnih posledic zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je ugotovil zavrto gibljivost zadnjega sklepa levega palca, pa tudi, da je trtica boleča na palpacijo. To so vsekakor trajne posledice poškodbe, zaradi katerih so življenjske aktivnosti zmanjšane. Normalno se ne more usesti na stol, temveč mora to storiti zelo previdno. To je gotovo eden izmed elementov zmanjšanja življenjske aktivnosti. Takih elementov pa je še več. Kupovati mora posebne čevlje. Težave, ki so posledice predmetne poškodbe, se ob sočasnih težavah s kolki še stopnjujejo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje. To sodišče je pri odločitvi odškodnine upoštevalo določbo člena 200. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, v zvezi s to določbo pa je pravilno ocenilo okoliščine primera, upoštevalo je naravo poškodbe, v zvezi s tem pa razmerje manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V zvezi s telesnimi bolečinami pritožnica izpostavlja predvsem bolečine v trtici, kar da ni pravilno upoštevano. Kot izhaja iz dokaznega postopka, se je zaradi bolečin v trtici oglasila pri zdravniku čez štirinajst dni, kasneje pa zdravniške pomoči v zvezi s tem ni več iskala. Bolečina ob otipu pa po splošnih življenjskih izkušnjah ne more pomeniti tako odločilne okoliščine, da bi se lahko pojavil dvom o pravilnosti višine odškodnine, čeprav je občutljivost prisotna še štiri leta po poškodbi. Ne gre za omalovaževanje tožničinih težav tako v zvezi s trtico kot tudi s poškodbo na nogi in z vsemi nevšečnostmi v zvezi s tem; gre le za ugotovitev, da je prisojena odškodnina za to vrsto škode pravilno odmerjena. Povsem zadostna je tudi odškodnina za strah. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tem zapisalo izčrpne razloge, za sklicevanje na trtico v zvezi s strahom pa velja enako kot za telesne bolečine v zvezi s tem: pomoči ni iskala takoj; če ji je bila nakazana možnost ozdravitve, če bi bolečine ne pojenjale (odstranitev trtice), pa objektivno to ni mogel biti razlog za tak strah, ki bi tožnico upravičeval do višje odškodnine kot ji je bila določena. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zaradi poškodbe tožničina življenjska aktivnost ni zmanjšana in zato ne trpi duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tem zapisalo izčrpne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Za eno tretjino zavrta gibljivost levega nožnega palca, trtica, boleča na otip, previdno sedanje na stol in potreba kupovati široke čevlje - kar vse izpostavlja pritožba - niso elementi, ki bi predstavljali zmanjšanje življenjske aktivnosti. Celo če bi jih, pa zatrjevane duševne bolečine v zvezi s tem ne morejo biti tako intenzivne, da bi tožnici lahko šla za to denarna odškodnina. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi (člen 353 Zakona o pravdnem postopku).