Jedro

Tožnica je zahtevek oprla na specifikacijo stroškov specializacije. Toženka je ugovarjala, da bi bila tožnica lahko upravičena le do povračila stroškov, ki so nastali v času specializacije in so bili pogojeni z opravljanjem specializacije. V posledici takšnega ugovora, ki bi lahko privedel do delne razbremenitve povračila stroškov, pa je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni zmogla aktualnega trditvenega in dokaznega bremena glede izračuna preostanka toženkinega dolga. Izpostavilo je npr. nezadostnost tožničine trditvene podlage glede stroškov izobraževanj v višini 6.181,35 EUR in sledilo toženki, da tožnica ni izkazala, za kakšno izobraževanje je šlo, za potrebe rednega dela ali specializacije. Takšno razlogovanje je napačno, za odločitev v sporu pa niti ni pomembno. Bistveno razhajanje med strankama je namreč v zvezi z uporabo materialnega prava - posebej v zvezi z razlago pogodbenega določila, kaj zajema stroške ''ki so nastali v času specializacije in so pogojeni z opravljanjem specializacije''. Tožnica poudarja, da so stroški specializacije pač vezani na čas specializacije, medtem ko toženka poudarja njihovo pogojenost z opravljanjem specializacije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek delno ustavilo, zavrnilo zahtevek za plačilo 55.364,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2019 in tožnici naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica (delodajalec) iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da stroški specializacije predstavljajo le del vtoževanih stroškov. Stranki sta v izogib različnim razlagam v pogodbi jasno določili obveznost povračila stroškov specializacije. V 11. členu pogodbe je našteto, kaj je predmet vračanja. Obveznost vračanja vseh teh stroškov potrjujeta tudi 4. in 6. člen pogodbe. Po Pravilniku o vrstah, vsebini in poteku specializacij (Ur. l. RS, št. 22/2009 in nasl.) opravljanje specializacije zahteva zaposlitev za polni delovni čas, specializacija pa vključuje tudi opravljanje dežurstev. Iz plač, kot stroškov specializacije, ni mogoče izločiti posameznih delov niti vsebinsko niti vrednostno. Temu ustrezno je toženka pripravila specifikacijo stroškov za specializacijo od julija 2010 do avgusta 2013. Glede kasnejšega obdobja je namreč ZZZS izvedel refundacijo stroškov, ki pa se je nanašala na enak obseg stroškov, kot jih zatrjuje tožnica, torej na celotno plačo. Sodišče je napačno menilo, da tožnica ne more zahtevati povračilo stroškov v zvezi z delom, regres in stroške izobraževanja. Vse te stroške je tožnica tudi dokazala. Dogovore je treba spoštovati, ne pa da je sodišče opre na izpoved priče (nekdanje direktorice tožnice) glede primerov dveh drugih zdravnic.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da vsakršno delo v času specializacije ni relevantno glede povračila stroškov specializacije. Tožničino sklicevanje na 4. in 6. člen pogodbe je nedopustna pritožbena novota. Specializant je pri delu samostojen in nosi odgovornost za svoje delo. Tega ni šteti za strokovno usposabljanje. Zato plačilo za to delo ni strošek specializacije.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica s pritožbo utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo njen zahtevek zoper toženko za povračilo stroškov specializacije, ki temelji na 11. točki pogodbe o pravicah in obveznostih v zvezi s specializacijo z dne 1. 7. 2010. Po tej pogodbeni določbi je specializantka dolžna delodajalcu povrniti vse stroške specializacije: bruto - bruto plače, regres – bruto za letni dopust, stroški prehrane, kotizacije, prevozne stroške in druge stroške, ki so nastali v času specializacije in so pogojeni z opravljanjem specializacije, če je po volji specializantke delovno razmerje prenehalo po specialističnem izpitu, vendar pred potekom dobe iz te pogodbe. Po 10. točki pogodbe gre za dvakratno dobo od opravljenega specialistična izpita. Toženka ga je opravila 9. 7. 2015, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podala 11. 6. 2017. 7. Tožnica je zahtevek oprla na specifikacijo stroškov specializacije. Toženka je ugovarjala, da bi bila tožnica lahko upravičena le do povračila stroškov, ki so nastali v času specializacije in so bili pogojeni z opravljanjem specializacije. V posledici takšnega ugovora, ki bi lahko privedel do delne razbremenitve povračila stroškov, pa je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni zmogla aktualnega trditvenega in dokaznega bremena glede izračuna preostanka toženkinega dolga. Izpostavilo je npr. nezadostnost tožničine trditvene podlage glede stroškov izobraževanj v višini 6.181,35 EUR in sledilo toženki, da tožnica ni izkazala, za kakšno izobraževanje je šlo, za potrebe rednega dela ali specializacije.

8. Takšno razlogovanje je napačno, za odločitev v sporu pa niti ni pomembno. Bistveno razhajanje med strankama je namreč v zvezi z uporabo materialnega prava – posebej v zvezi z razlago pogodbenega določila, kaj zajema stroške ''ki so nastali v času specializacije in so pogojeni z opravljanjem specializacije''. Tožnica poudarja, da so stroški specializacije pač vezani na čas specializacije, medtem ko toženka poudarja njihovo pogojenost z opravljanjem specializacije.

9. Sklicevanje pritožbe na 4. in 6. člen pogodbe ni nedopustna pritožbena novota, kot napačno navaja tožnica. Prepoved upoštevanja pritožbenih novot iz prvega odstavka 337. člena ZPP se namreč nanaša na dejstva in dokaze, medtem ko so pogodbena določila predložene pogodbe del materialnega prava, pa tudi sicer se je tožnica že v tožbi sklicevala na pogodbo, kot ključno pravno podlago za presojo njenega zahtevka.

10. Člen 4 pogodbe določa, da delodajalec toženki plačuje v času specializacije nadomestilo plače v višini delovnega mesta zdravnik specializant III, plačni razred 38, povračilo šolnine oziroma kotizacije, povračilo stroškov z javnimi prevoznimi sredstvi, nadomestilo stroškov za prehrano in regres za letni dopust. Po 6. členu pogodbe ima specializantka pravico do opravljanja specializacije v okviru polnega delovnega časa pod enakimi pogoji kot velja za redno delo pri toženki. Po Pravilniku o vrstah, vsebini in poteku specializacij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 22/2009 in nasl.) specializacija poteka v okviru polnega delovnega časa, pod enakimi pogoji, kot to velja za delo zdravnikov pri pooblaščenem izvajalcu. Tako slednji kot specializanti izvajajo npr. plačana dežurstva. ZZZS, ki je izvedel delno refundacije stroškov, je upošteval celotno plačilo, dežurstev ni izvzemal. 11. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje tožnici, da ji je toženka dolžna povrniti vse vrste stroškov, ki so našteti v 11. točki pogodbe o zaposlitvi, pri čemer dikcija ''da so pogojeni z opravljanjem specializacije'' vsaj glede na dosedanje ugotovitve v postopku ni odločilna. Sodišče je v tej smeri sicer zaslišalo nekdanjo direktorico tožnice, vendar pa njena izpoved (zlasti o tem, kako je bilo v dveh drugih primerih) ne more pomeniti razlage sporne pogodbene določbe in tudi ne nadomestiti izostale jasne pravne podlage o tem, katere stroške, naštete v 11. točki pogodbe, bi bilo možno tolmačiti tako, da niso pogojeni s specializacijo.

12. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek po temelju najmanj preuranjeno napačno zavrnilo, ni preverilo utemeljenosti zahtevka po višini in tudi še ni odločalo o pobotnem ugovoru (355. člen ZPP). Gre za preširok sklop dejstev, da bi bila prvič obravnavana šele na pritožbeni stopnji, zato se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljeni postopek, da upoštevaje tudi zgornje ugotovitve ponovno odloči o predmetu spora.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.