Jedro

Če zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče očitati krivde za izdajo odločbe o pokojnini šele eno leto po vložitvi zahtevka, ker je bilo potrebno pridobiti podatke o pokojninski dobi od tujega nosilca zavarovanja, niso podani pogoji za priznanje zakonitih zamudnih obresti od določenih zneskov pokojnine. Poleg tega ni moglo priti do zamude v izpolnitvi denarne obveznosti, saj so po določbi 269. člena ZPIZ praviloma izvršljive šele prvostopenjske pozitivne odločbe. Dokler o zahtevkih iz denarnih terjatev ni odločeno, do zamude v izpolnitvi ne more priti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti, obračunanih od 1.4.1992 do 30.6.1993 za zatrjevano nepravočasno izplačilo zneskov sorazmernega dela predčasne pokojnine, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji po 277. členu Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z 289. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Hkrati je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovilo, da za vsebinsko odločanje v tej smeri ni izpolnjena procesna predpostavka iz 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Zoper sodno odločbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo. V njej laično in le pavšalno zatrjuje, da ni bilo razsojeno v skladu z zakonom kljub vsej dokumentaciji. Smatra, da je še vedno prikrajšana, zato zahteva ponovno proučitev zadeve in odločitev v njeno prid, saj bo v nasprotnem najela odvetnika, kar bo samo povečalo stroške. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica ne navaja nobenih takšnih dejstev, niti ne ponuja novih dokazov v smislu 352. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP), da bi nastal kakršen koli dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena citiranega ZPP, na kar je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa v zvezi s pritožbo povdarja le še naslednje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z napotili višjega sodišča iz sklepa opr. št. Psp 288/94 z dne 13.7.1995. Izvedlo je vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo oz. sprejelo pravilen in prepričljiv dokazni zaključek, da toženi stranki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja za izdajo pozitivne odmerne odločbe sorazmernega dela predčasne pokojnine šele 16.6.1993, čeprav je bila zahteva vložena že 26.3.1992. Pravilno je sklepalo, da je šele na podlagi podatkov o pokojninski dobi, dopolnjeni pri tujem nosilcu zavarovanja, ki jih je tožena stranka prejela 23.3.1993, ter vrnjenem upravnem spisu 27.5.1993, ker je vmes tekel postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, bilo mogoče izdati pozitivno odmerno odločbo. Predsodni postopek je bil voden skrbno in o zahtevi potem, ko so bili na razpolago vsi pravnorelevantni podatki, dne 16.6.1993 odločeno brez nepotrebnega odlašanja. Ni torej krivdnega ravnanja toženca za nekaj več kot leto dni trajajoči postopek, hkrati pa do izdaje odmerne odločbe 16.6.1993 tudi ni moglo priti to zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Po določbi 268. člena Zakona o pkojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) so namreč praviloma izvršljive šele prvostopenjske pozitivne odločbe o priznanih pravicah iz pokojninskega zavarovanja. Do zamude v izpolnitvi denarnih dajatev iz tega zavarovanja tako ne more priti, dokler ni o njih ni odločeno s konkretnim posamičnim pravnim aktom. Šele v primeru, če ZPIZ kot pooblaščeni nosilec in izvajalec pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o zahtevku ne bi odločili v predpisanem roku iz krivdnih razlogov, je na podlagi z 289. člena citiranega ZPIZ-92 mogoče priznati odškodnino v višini zakonitih zamudnih obresti. Ker v konkretnem primeru ta temelj ni izkazan, je tožbeni zahtevek z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen. Iz istih razlogov tudi sicer le pavšalno pritožničino nestrinjanje s prvostopenjsko izpodbijano sodbo, ni utemeljeno. Pravilna in zakonita je nadalje tudi odločitev v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Ker pritožba zoper ta del sodne odločbe ni obrazložena, je bilo potrebno odločitev preizkusiti po 2. odst. 365. člena citiranega ZPP, torej glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa niso podane. Ob pravilni uporabi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), po katerem je sodno varstvo pravic iz invalidskega zavarovanja mogoče uveljavljati šele zoper dokončno odločbo toženca, je sodišče prve stopnje razširjeno tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. Zahtevka ni dopustno presojati po vsebini, saj tožnica pravic iz tega zavarovanja predhodno ni uveljavljala pred tožencem. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.