Jedro

Tožnica je pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, kot so določeni v 52. členu ZPIZ-2 in pogoji na strani vdove oziroma vdovca, kot so določeni v 53. in 54. členu ZPIZ-2. Glede na dopolnjenih 9 let in 8 mesecev zavarovalne dobe pogoj minimalne pokojninske dobe ni izpolnjen, zato vdova (tožnica) ne more pridobiti pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ker ni izpolnjen z zakonom določen pogoj po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2015 in št. ... z dne 22. 10. 2014 ter, da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pokojni A.A. v času smrti imel zadostno zavarovalno dobo oziroma „penzijsko dobo“. Potrebno je seštevati tako dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji, v Republiki Hrvaški ter dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini v obdobju od 25. 5. 1991 do 22. 12. 1995. Sodišče bi moralo zaslišati tožnico in nadalje opraviti poizvedbe pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BiH za obdobje od 25. 5. 1991 do 22. 12. 1995. Tožnica meni, da gre za zavarovalno dobo, ki se kot taka tudi upošteva v sporni zadevi. Nadalje je potrebno upoštevati, da je pokojni A.A. umrl zaradi poklicne bolezni in ne zgolj zaradi bolezni. Tožnica je v celoti nezmožna za delo, kar je tudi pomembna okoliščina pri presoji sporne zadeve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 10. 2014. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

7. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica 26. 7. 2013 pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., ki je umrl 20. 7. 2013. Za presojo sporne zadeve je tako odločilen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) in pa Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)(3). Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni tako pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, kot so določeni v 52. členu ZPIZ-2, kot tudi pogoji na strani vdove oziroma vdovca, kot so določeni v 53. in 54. členu ZPIZ-2. 8. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da pokojni zavarovanec ni bil uživalec pravic iz pokojninskega zavarovanja in tudi ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do predčasne oziroma starostne pokojnine. Odprto je bilo zgolj vprašanje, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-2, pri čemer se smrt šteje, kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je en od pogojev tudi, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Le v primeru, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, ne glede na pokojninsko dobo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi tožnik umrl zaradi posledic poklicne bolezni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da med strankama niti v postopku pri toženi stranki niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je bila smrt A.A. posledica bolezni. Tudi iz tuje listine z dne 3. 12. 2013, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je A.A. umrl 20. 7. 2013 zaradi posledic bolezni. Nenazdnje pritožbeno sodišče še poudarja, da tožnica prvič šele v pritožbenem postopku navaja, da naj bi bila smrt posledica poklicne bolezni. Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP pa je z podajanjem novot šele v pritožbenem postopku prekludirana.

9. V zvezi z izpolnjevanjem pogoja minimalne pokojninske dobe, pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da A.A. ni imel dovolj delovnih let in s tem torej niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. A.A. je v Republiki Sloveniji dopolnil 5 let 10 mesecev in 29 dni. Upoštevaje drugi odstavek 20. člena Sporazuma je bilo potrebno upoštevati še dobo, dopolnjeno v tretji državi in sicer v Republiki Hrvaški, ki znaša 3 leta 9 mesecev in 1 dan. Skupaj tako zavarovalna doba znaša 9 let in 8 mesecev. Ena tretjina obdobja od 20 let starosti do 51 let starosti, torej do njegove smrti, pa znaša 10 let in 4 mesece (delovna leta). Glede na dopolnjenih 9 let in 8 mesecev zavarovalne dobe pogoj minimalne pokojninske dobe po 42. členu ZPIZ-2 ni izpolnjen in s tem posledično tudi vdova (tožnica) ne more pridobiti pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine, saj ni izpolnjen z zakonom določen pogoj po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2. 10. V zvezi z dobo v BIH pa pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pokojni A.A. v času od 25. 5. 1992 do 22. 12. 1995 s strani tujega nosilca zavarovanja (v BIH) imel priznan poseben staž in sicer kot pripadnik oboroženih sil. V tem primeru pa ne gre za zavarovalno dobo, temveč za pokojninsko dobo, kot je v podobnem primeru tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja pojasnil na zahtevo pritožbenega sodišča(4). Iz odgovora tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja izhaja, da se posebna doba iz naslova udeležbe v oboroženih silah BIH ne upošteva kot zavarovalna doba. S tem v zvezi je tudi pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BIH izhaja, da se posebna doba služenja v oboroženih silah BIH šteje v pokojninsko dobo (penzijski staž) in ne v zavarovalno dobo. Ker se po določbi 20. člena Sporazuma seštevajo le zavarovalne dobe, posebno dobo iz navedenega razloga ni mogoče šteti v zavarovalno dobo. Ker je bilo torej omenjeno vprašanje že razčiščeno, tudi s poizvedbami v BIH, so tako s tem v zvezi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče še dodatno opraviti poizvedbe v BIH, neutemeljene. Prav tako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaslišati tožnico kot stranko v postopku. V predmetni zadevi se je razčiščevalo, ali so izpolnjeni pogoji na strani umrlega A.A., torej ali bi ob smrti izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ker je bilo ugotovljeno, da ti pogoji niso izpolnjeni, je bila izvedba drugih dokazov nepotrebna oziroma ne bi ničesar doprinesla k rešitvi sporne zadeve.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 10/2008 in 3/2011. (4) Psp 432/2014 z dne 12. 3. 2015.