Jedro

Ker je tožnik oseba iz drugega odstavka 81. člena ZTuj, upravni organ glede na ustavno odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999, v določbah 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj, ni imel podlage za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zlasti zaradi razloga, ker tožnik v Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1226/96-11 z dne 20.1.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije, št. 260-02/96-2/52-8 z dne 12.7.1996, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je zadevo obravnavalo v upravnem sporu na prvi stopnji, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.1996, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije v Ljubljani z dne 10.5.1996. Z navedeno odločbo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije ni ugodilo tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje tujcu lahko izda ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, v nadaljevanju ZTuj). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije. V 81. členu ZTuj je predpisano, da za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki jim je bila izdana negativna odločba o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, začnejo veljati določbe ZTuj dva meseca od izdaje dokončne odločbe. Tožniku je bila vročena negativna odločba o sprejemu v državljanstvo dne 26.9.1994. Upravni organ ni ugodil tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker s prekinitvijo formalno urejenega bivanja po 26.11.1994, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj, tudi ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 16. člena ZTuj za možno izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. ZTuj izrecno v 1. odstavku 16. člena formalno povezuje triletno neprekinjeno prebivanje z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki ga v primeru, da tujec sploh ni prosil za to dovoljenje, ne more nadomestiti dejansko ali legalizirano prebivanje na območju Republike Slovenije v obdobju, preden je tožnik postal tujec, to je v obravnavanem primeru pred 26.11.1994. V primeru, ko tožnik po tem datumu niti ni zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje, da bi lahko izpolnil prvi pogoj po 1. odstavku 16. člena ZTuj oziroma tudi pogoj, ki izhaja iz Sklepa Vlade RS z dne 3.9.1992 (triletna prijava stalnega prebivališča, preden so zanj začele veljati določbe ZTuj) ne more zahtevati, da mu pristojni organ izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da že več kot dvajset let stalno prebiva v Republiki Sloveniji in ima ves ta čas v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ni nikoli prekinil. Zato mu po njegovem mnenju ni bilo potrebno zaprositi najprej za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in šele nato za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno meni, da že ves čas izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom in še pred odločitvijo pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, 44/97 in 50/98-odl. US) v neskladju z ustavo zaradi protiustavne praznine, ker ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena tega zakona. Določbi 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj, na kateri se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka, po mnenju ustavnega sodišča, nista ustrezni določbi za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli. Upravni organ bi lahko na podlagi navedenih določb ZTuj odločil o tožnikovi zahtevi le, če bi ugotovil, da ga ni šteti za osebo iz 2. odstavka 81. člena ZTuj. Taka ugotovitev pa iz podatkov predloženih upravnih spisov ne izhaja. Ker v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke temelji na določbah 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj, je glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča, po presoji pritožbenega sodišča, ta pravna podlaga za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zlasti zaradi razloga, ker tožnik v Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, odpadla.

V zvezi z navedeno odločbo ustavnega sodišča je bil sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/2000), ki je začel veljati 28.9.1999, zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku glede na navedeni zakon presoditi ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo zahtevanega dovoljenja.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.