Jedro

Toženka v svojem postopku ni raziskala, kaj je tožnik delal v Sloveniji v času od 6. 6. do 8. 6. 2020, ko je bil prijet in glede na njegovo izpovedbo ugotavljala možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pač pa je zgolj pavšalno zaključila, da je imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito že iz razloga nahajanja na ozemlju Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-914/2020/4 (1312-35) z dne 19. 6. 2020 odpravi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ker je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in sklenila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 6. 6. 2020 vstopil v Slovenijo na mejnem prehodu Karavanke ter bil 8. 6. 2020 prijet s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor, po predhodni zavrnitvi vstopa v državo s strani avstrijskih varnostnih organov, ker se je pri njih izkazal s ponarejenim potnim listom Portugalske na tuje ime. Prosilec je bil z odločbo št. 2253-47/2020/5 nastanjen v Centru za tujce do odstranitve iz države, nato pa je 9. 6. 2020 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji ter prošnjo dne 18. 6. 2020. Na vprašanje zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, po vstopu v Slovenijo, je dejal, da je v Slovenijo vstopil v soboto, v nedeljo pa odšel na policijo. Nato je izjavil, da ga je ustavila policija. Na policiji ni zaprosil, ker so mu rekli, da mora zaprositi za azil v ponedeljek. Tam je bil nek Eritrejec, ki mu je povedal, da v azilnem domu ob vikendih ne delajo. Ko je prišel v center za tujce v ponedeljek, je takoj zaprosil za mednarodno zaščito. Organ ne sprejema navedb, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker je bil vikend in mu je nek Eritrejec povedal, da ob koncu tedna ne delajo. Prosilec bi lahko vsaj v ponedeljek 8. 6. 2020 lahko zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi to storil lahko že takoj po vstopu v Slovenijo 6. 6. 2020, če je bil to njegov namen. Prav tako je enkrat navajal, da je sam odšel na policijo, nato pa, da ga je ustavila policija. Organ je glede na izjave in ravnanja prepričan, da namen prosilca ni bil zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, ampak je to storil zgolj zaradi oviranja oziroma zadržanja postopka odstranitve iz države. S tem, da je prosilec imel možnost vložiti prošnjo že prej, preden je to dejansko storil, je podan objektivni kriterij, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da je vložil prošnjo samo zato, da bi oviral ali zadržal izvedbo odstranitve iz države. Tudi uporaba ponarejenega potnega lista kaže na to, da je prosilec zgolj prehajal med državami na nedovoljen način in ni imel nobenega namena zaprositi za mednarodno zaščito, sploh ob dejstvu, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Italiji (maj 2015) in Avstriji (junij 2015 in januar 2016). Prosilec v Italiji ni počakal na odločitev o prošnji, iz Avstrije pa je bil vrnjen v Italijo. S tem meni, da so podane okoliščine iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Organ je zadržanje v Centru za tujce utemeljil na drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. 2. Tožnik izpodbija sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni mogoče izreči le v skrajnih primerih, sicer pa se tujca namesti v Azilni dom. Tožnik ima v Sloveniji sorodnike in bi lahko prebival pri njih. Njegov namen prihoda v Slovenijo je bil v tem, da se je želel nastaniti pri njih, oni pa so mu pripravljeni nuditi stanovanje in primerno oskrbo, hkrati pa se bodo zavezali, da bo ostal pri njih do rešitve njegove prošnje za mednarodno zaščito. Prošnjo je podal v razumnem roku, saj pred tem ni bil celovito informiran o postopku in pridobitvi mednarodne zaščite. Še več, tožnik ni imel v tem času niti možnosti kontaktirati s svetovalcem za azil. Dne 15. 6. 2020 je podpisal pooblastilo za zastopanje, pred tem časom svetovalka ni mogla stopiti v kontakt s tožnikom, saj Center za tujce ni dal nobenih informacij. Pooblaščenko je najel njegov sorodnik, ki mu je tudi prinesel v podpis pooblastilo. Pooblaščenka je pooblastilo posredovala po elektronski pošti še isti dan Centru za tujce, vendar od njih ni dobila nobene povratne informacije. Pooblastilo je posredovala tudi toženki, pa so podajo prošnje sprovedli, ne da bi jo o tem obvestili, niti ji niso vročili sklepa. Sklep je prejela šele 26. 6. 2020 na izrecno zaprosilo. Tožnik ni bil seznanjen s pravicami v postopku, niti mu ni bilo omogočeno, da stopi v stik s svetovalci. Zato je očitek, da je prepozno zaprosil za mednarodno zaščito, neutemeljen. Niti Konvencija o statusu beguncev niti Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, glede na datum vstopa v državo. Določeno je, da mora tujec zaprositi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času pri pristojnem organu. Določa tudi, da se mora prosilcu omogočiti, da čim prej vloži svojo prošnjo. V zvezi s tem ZMZ-1 določa še, da mora biti prosilec informiran s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Tožnik pa še danes ni informiran o svojih pravicah, saj je ves čas izoliran od sveta. Smernice azilnega prava EU zahtevajo, da ni nesprejemljivo položaj prosilca enačiti s položajem tujca, ki je v postopku odstranitve iz države in se mu lahko omeji gibanje pod pogoji iz 56. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1). Ker toženka še ni obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, tožnika ni mogoče enačiti s tujcem, ki je v postopku vračanja pod pogoji ZTuj-1, kar toženka ves čas trdi v obrazložitvi odločbe. Tožnik je izrazil željo po mednarodni zaščiti, postopek se še ni začel, toženka pa mu je omejila svobodo na podlagi hipotez. Ukrep omejitve gibanja je v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa višji standard presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma pobega in zaradi dejstva, ker toženka ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v prostorih Azilnega doma, ni upravičen razlog. Ta ukrep ne prestane testa sorazmernosti. V njegovem primeru ukrep ni bil potreben oziroma nujen, ker ima v Sloveniji sorodnike, ki mu bodo pomagali. Ukrep za tožnika pomeni, da bo moral prebivati na točno določenem mestu, znotraj tesno omejene lokacije ter bo svoboda gibanja omejena. Otežen mu je dostop do sorodnikov in pooblaščenke, nima dostopa do telefona in interneta. Tudi razlogi glede begosumnosti v izpodbijanem sklepu niso argumentirani. Tožnikova želja je bila, da prebiva pri svojih sorodnikih in v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. V prošnji ni navajal nobenih nelogičnih ali lažnih izjav. Razlog, da toženka ne bi mogla odločati o njegovi prošnji ni na mestu. Center za tujce v Postojni je le zadnja možnost, ki se jo sme uporabiti, če so bili ustrezno preučeni že vsi drugi ukrepi, ki ne vključujejo pripora. Pri odločanju je treba slediti Direktivi 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013, ki opredeljuje razloge za pridržanje v zaporu. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, ki naj se spremeni tako, da se tožnik nastani na odprti oddelek v Azilnem domu.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika v tožbi. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 702/2020, iz katere izhaja, da možnost, da prosilec zaprosi za mednarodno zaščito predstavlja objektivno merilo. Prereka tudi navedbe, da tožnik ni imel možnosti kontaktirati svetovalca za begunce. Toženka pri vsaki odločitvi priloži seznam svetovalcev za begunce z vsemi kontaktnimi podatki, ki jim lahko nudijo pravno pomoč v njim razumljivem jeziku. Glede možnosti kontaktiranja ima Center za tujce predviden red delovanja, kjer prosilci lahko dobijo svoj telefon v uporabo za določen čas, v primeru, da svojega telefona nimajo, pa se jim ta možnost zagotovi v Centru. Očitek, da tožnik ni bil poučen oziroma ni imel možnosti kontaktirati svetovalca za begunce, je zato neutemeljen.

4. Tožba je utemeljena.

5. Toženka je svojo odločitev utemeljila s tem, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom tega člena.

6. Pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

7. Skladno s točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril (poudarek sodišča), vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

8. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.

9. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-25 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zakon je sklep, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je bila prošnja vložena zaradi oviranja postopka vračanja, vezal na okoliščino, da je imel prosilec že možnost zaprositi za mednarodno zaščito (a tega ni storil), v ostalem pa je ugotavljanje in presojo okoliščin, iz katerih naj bi sledila ta utemeljena domneva, prepustil toženki.

10. Po presoji sodišča iz citirane določbe direktive izhaja, da je v takih okoliščinah nadaljnje pridržanje oziroma omejitev gibanja prosilcu za azil dopustna le, če bi lahko toženka sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prošnja vložena zaradi oviranja oziroma otežitve odločbe o vrnitvi, na podlagi splošnih, vnaprej določenih in za vse prosilce veljavnih objektivnih meril, (poleg objektivnega merila, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito). Že iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II je namreč razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije.

11. ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi oziroma je določil zgolj en kriterij, ki ga določa tudi Recepcijska direktiva II, tj., da je prosilec imel možnost zaprositi za mednarodno zašito. Vendar navedeno pravno domnevo o obstoju utemeljene domneve opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril, in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz česar Recepcijska direktiva II sklepa na domnevni zaključek - da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne utemeljene domneve, pa bi po presoji sodišča morala biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. To pomeni, da bi moralo biti določeno, iz katerih objektivnih okoliščin je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Tako razlago potrjuje tudi že omenjena 15. uvodna izjava Recepcijske direktive II, iz katere prav tako izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Nenazadnje pa je tudi Sodišče Evropske Unije presodilo, da lahko državljan tretje države, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, potem ko je bil že pridržan na podlagi 15. člena Direktive o vračanju, ostane v pridržanju na podlagi določbe nacionalnega prava, vendar le, če se po presoji vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera izkaže, da je bila ta prošnja vložena samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, in da je objektivno (poudarek sodišča) nujno ohraniti ukrep pridržanja, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi.6

12. Ob takem izhodišču Recepcijske direktive II bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi.

13. Zato je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

14. Sodišče je v obravnavani zadevi opravilo zaslišanje tožnika v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 ter na tej podlagi opravilo presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tudi na podlagi stališča sodbe Upravnega sodišča I U 702/2020, da "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" šteje za objektivno merilo v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Tako razume uporabljeno 3. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi toženka kot izhaja iz prvega odstavka na strani 3. obrazložitve izpodbijanega sklepa.

15. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da je za izrek ukrepa obveznega zadrževanja treba ugotoviti tri sklope zakonskih dejanskih stanj: 1. da je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v RS; 2. da je vložil prosilec prošnjo po omejitvi gibanja (le ob takem sosledju teka obeh postopkov je mogoče zaključek, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve); 3. da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito (pri čemer zadnji sklop zahteva tudi sklep o tem, da tega ni storil).

16. V zvezi z razlago tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1¸ kot jo podaja Upravno sodišče v sodbi I U 702/2020, da za ugotovitev zlorabe azilnega postopka zadostuje že ugotovitev, da je imel prosilec "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" kot edinega objektivnega kriterija, sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega akta izhaja, da toženka šteje, da je izpolnjen objektivni kriterij "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" že iz dejstva, da se je tožnik od 6. 6. 2020 do 8. 6. 2020, ko je bil prijet s strani policijske postaje, nahajal na ozemlju Slovenije ter da prošnje za mednarodno zaščito tudi ni vložil 8. 6. 2020 do vročitve odločbe 2253-47/2020/5 z dne 8. 6. 2020. 17. Gre torej za dvoje v dejanskem stanju različnih časovnih trajanj, pri katerih se postavlja vprašanje, ali je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito (pa tega ni storil). Za obe obdobji sodišče ugotavlja, da toženka ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Zgolj dejstvo nahajanja v Sloveniji od 6. 6. 2020 do 8. 6. 2020, ko je bil prijet, ne zadostuje za podanost spornega kriterija. Pa tudi dejstvo, da se je 8. 6. 2020 nahajal na policijski postaji, ne. V okviru relevantnega dejanskega stanja v zvezi z "možnostjo zaprositi za mednarodno zaščito" ne spadajo tudi dejstva, na podlagi katerih toženka zaključuje, da tožnik ni imel namena vložiti prošnje v Sloveniji (ker je ni vložil v trajanju od 6. 6. 2020 do 8. 6. 2020; ter ker je bil prijet 8. 6. 2020 ob odhodu iz Slovenije), saj s tem ne ugotavlja "možnosti", pač pa "da tega ni storil", ker ni imel tega namena. Za pravilno uporabo materialnega prava pa je bistveno, da bi ugotovila "možnosti".

18. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik prijet 8. 6. 2020 in mu je bila tega dne tudi vročena odločba št. 2253-47/2020/5 z dne 8. 6. 2020. Toženka tožniku očita, da prošnje za azil ni vložil v ponedeljek 8. 6. 2020, pri čemer ni raziskala kdaj, pred vročitvijo odločbe št. 2253-47/2020/5 z dne 8. 6. 2020, bi to lahko storil, da ne bi bil v položaju iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 19. Toženka bi v skladu s kriterijem "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" glede na jezikovno razlago določbe in glede na termin iz Recepcijske direktive II "priložnost", morala obrazložiti možnost(i) (priložnost(i)), ki jih je imel tožnik, da bi zaprosil za mednarodno zaščito v obeh različnih dejanskih situacijah, pa tega ni storil. 20. Toženka v svojem postopku ni raziskala kaj je tožnik delal v Sloveniji v času od 6. 6. do 8. 6. 2020, ko je bil prijet in glede na njegovo izpovedbo ugotavljala možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pač pa je zgolj pavšalno zaključila, da je imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito že iz razloga nahajanja na ozemlju Slovenije. Sodišče je na zaslišanju o tem obdobju tožnika zaslišalo. Ta je povedal, da je prišel v Slovenijo, da bi tu vložil prošnjo, se tudi napotil v azilni dom, ko mu je nek Eritrejec na avtobusni postaji povedal, da v azilnem domu prošenj čez vikend ne sprejemajo, zato tja ni šel in je spremenil svoj načrt, je pa tja nameraval v ponedeljek. Enako velja (v zvezi z pavšalnostjo zaključka toženke) za dan 8. 6.. Iz spisa izhaja, da je bil tožnik prijet 8. 6. 2020 ob 3. zjutraj v Šentilju ter da mu je bila 8. 6. 2020 vročena odločba 2253-47/2020/5 z dne 8. 6. 2020, s katero se je začel postopek vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji. V katerem časovnem obdobju, pred vložitvijo odločbe, bi imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito tega dne, pa tega ni storil, toženka ni raziskala in v izpodbijanem aktu navedla. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so ga avstrijski policisti izročili slovenskim okrog treh zjutraj, odločba 2253-47/2020/5 z dne 8. 8. 2020 pa mu je bila vročena okrog četrte ure zjutraj. Zatrdil je tudi, da je policistom povedal, da želi zaprositi za azil, ravno tako pa je želel vložiti prošnjo, ko je prišel v Postojno okrog 8 zjutraj. Pri ugotovitvi možnosti za vložitev prošnje za mednarodno zaščito gre za trditveno breme toženke, saj ta z izrekom ukrepa ne zatrjuje le prosilčevih možnosti, pač pa, da tega ni storil. Teh dejstev pa izpodbijani sklep nima. Dejanskega stanja v tem okviru sodišče ne more dopolnjevati (v skladu s 84. členom ZMZ-1 je predvideno le ustno zaslišanje prosilca).

21. Glede na navedeno, ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabljeno materialno pravo, tudi kolikor določba tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 vsebuje objektivni kriterij, je sklep toženke nezakonit, zato ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

22. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevala do preostalih navedb strank v postopku.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 6 Sodba SEU v zadevi C-534/11, Arslan, 63. točka obrazložitve.