Jedro

V primeru finančnega leasinga leasingodajalec nima interesa postati lastnik stvari, prav tako tudi ni njegov interes, da v primeru odstopa od pogodbe dobi stvar vrnjeno. Pomen finančnega leasinga je financiranje, zaradi česar mora leasingodajalec dobiti vrnjena vložena sredstva, saj je v nasprotnem primeru zanje prikrajšan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati 542,76 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 8.243,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila, znesek 192,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2012 do plačila in pravdne stroške v znesku 1.553,92 EUR, stroške upnika (izvršilni postopek) pa je znižalo za znesek 50,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek oz. podredno, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ugovora, da pogodba o finančnem leasingu ni verodostojna listina. Sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za njeno zaslišanje, kljub temu, da je v ugovoru navedla, da bo tako dokazala, da ni dolžnica, da ne razpolaga z listino, da ji listina in terjatev nista znani, da sta pravdni stranki sicer v pravnem razmerju na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, vendar ne ve za domnevne obveznosti iz pogodbe. Meni, da je sodišče odločilo protispisno in izven meja postavljenih zahtevkov, ker je odgovornost tožene stranke, kot poroka, za škodo zaradi delne neizpolnitve pogodbenih obveznosti leasingojemalke, utemeljilo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti, medtem ko je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala le na podlagi sklenjene pogodbe. Trdi, da se v postopku ni imela možnosti izreči o škodi, ki se je v obrazložitvi pojavila kot presenečenje. Meni, da porok odgovarja le za izpolnitev obveznosti, za katere je prevzel poroštvo, ne pa za škodo, ki jo je povzročila leasingojemalka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Listina, ki predstavlja verodostojno listino po 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ima specifičen pomen le v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. Izvršilni postopek je strogo formalen postopek, v njem sodišče ne presoja dejstev o obstoju terjatve. Prav zato morajo listine, ki so podlaga sklepu o izvršbi, izpolnjevati določene formalne pogoje, da bi jim ZIZ priznal dokazno vrednost verodostojne listine (2. odst. 23. čl. ZIZ). Ko postopek izvršbe preide v pravdni postopek, sodišče tako listino ocenjuje kot vsak drug dokaz, po načelu proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Drugače povedano, tudi če neka listina ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine po ZIZ, v pravdnem postopku ni brez dokazne vrednosti (1).

Zaslišanje stranke je eden izmed dokazov za dokazovanje spornih dejstev. Da dejstva postanejo sporna, jih mora nasprotna stranka prerekati (2). Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi priznala obstoj pravnega razmerja s tožečo stranko na podlagi pogodbe o leasingu. Zgolj pavšalno je zanikala, da bi imela na tej podlagi kakšne obveznosti do tožeče stranke. V nadaljevanju postopka ni vložila nobene obrazložene vloge, niti svojih trditev ni konkretizirala na naroku za glavno obravnavo. Priznanih dejstev ni treba dokazovati, za priznana se štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ni obrazloženo zanikala (2. odstavek 214. člena ZPP). Zato preostane le še odgovor na vprašanje, ali je opustitev zaslišanja tožene stranke povzročila, da si sodišče ni moglo ustvariti objektivne slike o pomembnih dejstvih, torej ali so bila kršena pravila, ki se nanašajo na zaslišanje stranke v vlogi dokaznega sredstva. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno obrazložilo, da je ta dokazni predlog zavrnilo zato, ker je ocenilo, da dokaz za odločitev v tej zadevi ni pomemben, ker tožena stranka niti ni navedla za dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev predlaga svoje zaslišanje. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se dokazi izvajajo samo zaradi ugotavljanja odločilnih dejstev. Tožena stranka naj bi zaslišana izpovedala, da ni dolžnica tožeče stranke, da listine, ki je bila podlaga za izdajo predloga o izvršbi nima in je ne pozna, zato ne ve, na kakšni podlagi jo tožeča stranka terja za plačilo zneska, navedenega v izreku te odločbe. Zato opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem tožene stranke na dokazovanje odločilnih dejstev, ni mogla imeti nobenega vpliva.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o poroštvu, s katero se je tožena stranka kot porok in plačnik zavezala tožeči stranki izpolniti obveznost leasingojemalca po Pogodbi o finančnem leasingu avtomobila, če on tega ne bi storil. Ker leasingojemalec ni redno izpolnjeval svojih obveznosti plačevanja obrokov, je tožeča stranka po 26. členu pogodbenih pogojev odstopila od pogodbe.

V primeru finančnega leasinga leasingodajalec nima interesa postati lastnik stvari, prav tako tudi ni njegov interes, da v primeru odstopa od pogodbe dobi stvar vrnjeno. Pomen finančnega leasinga je financiranje, zaradi česar mora leasingodajalec dobiti vrnjena vložena sredstva, saj je v nasprotnem primeru zanje prikrajšan. V pritožbenem postopku ni sporno, da leasingojemalec ni v celoti izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti in da zato tožeča stranka utemeljeno zahteva od tožene stranke kot poroka in solidarnega plačnika izpolnitev neplačanih obveznosti leasingojemalca, ki so zapadle do odstopa od pogodbe v višini 2.824,97 EUR (neplačani obroki in zamudne obresti v znesku 76,02 EUR in stroški opomina 10,25 EUR). Sporno pa je, ali je sodišče prve stopnje, na podlagi trditvene podlage tožeče stranke, o presežku tožbenega zahtevka do 8.243,83 EUR, pravilno odločilo na podlagi določil prvega odstavka 111. člena OZ.

Pritožba nekritično prezre, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je zaradi kršitve pogodbe na strani leasingojemalca predčasno prekinila pogodbo o leasingu in da je zato leasingojemalec dolžan plačati poleg že zapadlih obrokov plačil tudi razliko, med zneskom še nezapadle glavnice ob prekinitvi pogodbe in zneskom kupnine dobljene s prodajo vozila (točka 26 B pogodbenih pogojev za finančni leasing) in da plačilo uveljavlja od tožene stranke A. M., ki se je v pogodbi o finančnem leasingu zavezal kot porok in plačnik. Nobenega dvoma ni, da tožeči stranki kot dolžnik za celo obveznost odgovarja tudi toženi, ki se je zavezal kot porok in plačnik. Zato tožeča stranka lahko zahteva izpolnitev obveznosti, bodisi od glavnega dolžnika, ali od poroka, ali pa od obeh hkrati.

Tožeča stranka je v trditveni podlagi navedla vsa pravno relevantna dejstva, da je sodišče lahko ugotovilo odškodninsko odgovornost leasingojemalca. Navedla je višino še nezapadlih obrokov glavnice (ki predstavljajo škodo kot izgubljeni dobiček), kršitev pogodbe z delno neizpolnitvijo (nedopustno ravnanje), ki je povzročilo prekinitev pogodbe (vzročna zveza) in odgovornost tožene stranke kot poroka in plačnika. Glede vseh teh dejstev se je imela tožena stranka ves čas postopka možnost izjaviti. Poleg tega je po obeh pravnih podlagah, po pogodbeni in po določilih OZ, posledica enaka. Tožena stranka je kot porok in plačnik dolžna tožeči stranki plačati še nezapadle obroke glavnice tako po 26. členu pogodbenih pogojev v prilogi A4 kot tudi po določilih OZ o odškodninski odgovornosti (1. odstavek 111. člena OZ in 1. odstavek 234. člena OZ).

Ker uveljavljani in po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (350. člen ZPP), je treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu s Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST), njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu.

(1) Sodba VSC Cp 281/2011, sodba VSL I Cp 1320/2009, sodba VSL I Cpg 955/2001. (2) Sodbe VS II Ips 599/2009, VIII Ips 201/98, II Ips 684/2006.