Jedro

Odločanje o hrambi (v kazenskem postopku) zaseženih predmetov je v celoti v pristojnosti Republike Slovenije (oziroma njenih organov). Slednja se je v skladu z možnostjo, ki jo predvideva že tretji odstavek prej omenjenega člena, za takšno hrambo (in upravljanje zaseženih predmetov) v konkretnem primeru pogodbeno dogovorila z drugo tožencem (izvršiteljem). To pomeni, da je izpolnitev svojih (zakonskih) dolžnosti prenesla na sopogodbenika.

Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo, da naj bi že samo dejstvo, da so bili zaseženi predmeti, ki so bili v hrambi pri izvršitelju, uničeni v požaru (oziroma s kaznivim dejanjem), kazalo na to, da prostori niso bili zavarovani tako, kot bi po pravilniku in uredbi morali biti. To pa ustrezne obrazložitve obstoja vzročne zveze med opustitvami, ki jih sodišče prve stopnje očita drugo tožencu, in nastankom škodnega dogodka, ne predstavlja. Omenjeno vprašanje vzročne zveze pa ni pomembno le glede obstoja odškodninske obveznosti drugo toženca. Če namreč ni vzročne zveze med njegovim (nedopustnim) ravnanjem (opustitvami) in nastalo škodo, potem ob upoštevanju vsebine njunega (pogodbenega) razmerja ni videti, kako bi bila lahko ta podana v primeru prvo toženke (RS).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 5. 2017: - odločilo, da sta dolžna toženca tožniku v 15-ih dneh od prejema sodbe nerazdelno dolžni plačati 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 4. 2014 dalje do plačila (1. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (2. točka izreka), - odločilo, da sta dolžna toženca tožniku v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v znesku 1.114,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožila oba toženca.

3. Prvo toženka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijani 1. in 3. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Iz obrazložitve naj ne bi izhajalo, da je podana njena odgovornost. Pojasnjuje, kaj naj bi izhajalo iz Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami. Iz odločbe Ministrstva za pravosodje z dne 7. 1. 2004 naj bi izhajalo, da je imel izvršitelj v trenutku preverjanja pogojev oziroma ob samem vpisu v register pooblaščenih izvršiteljev sklenjeno zavarovanje odgovornosti. To pomeni, da je pogodbo o hrambi sklenila z usposobljeno in za to pristojno osebo. Minister za pravosodje je izvršitelju v letu 2003 podelil pooblastilo za hrambo zaseženih predmetov na podlagi dejstva, ker je ta izpolnil vse pogoje, ki jih določata uredba in pravilnik. Izvršitelj mora zagotoviti fizično in tehnično varovanje skladiščnega oziroma drugega prostora, kjer se hranijo zaseženi predmeti v skladu z zakonom, ki ureja zasebno varovanje. Iz določb ZIZ ne izhaja, da mora sama ves čas preverjati, ali izvršitelj še vedno izpolnjuje pogoje, ki jih je moral izpolnjevati ob samem vpisu v register na seznam pooblaščenih izvršiteljev. Vztraja, da je za škodo v celoti odgovoren drugo toženec. Izvršitelji kot nosilci javnega pooblastila so dolžni sami skrbeti za izpolnjenost vseh zahtevanih pogojev ves čas. Sama je bila zadolžena za preverjanje izpolnjevanja pogojev le na začetku (ob vpisu v register), ne pa tudi kasneje.

4. Obe ostali pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

5. Drugo toženec se pritožuje iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper njega v celoti (vse s stroškovno posledico), oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da ni imel oziroma nima nikakršnega pogodbenega ali drugega odnosa s tožnikom. Motor je prejel v hrambo od prvo toženke in ne od tožnika. Ker zanjo ni nikakršne podlage, nasprotuje svoji pasivni legitimaciji v tej pravdi. Navaja, da ni imel zavarovane svoje civilne odgovornosti, prav tako v prostorih, kjer je bil uničen tožnikov motor, ni imel alarma oziroma kamere. Sama kršitev oziroma neizpolnjevanje pogojev še ne predstavlja njegove krivdne odgovornosti in posledično utemeljenosti tožbenega zahtevka. Podana ni niti vzročna zveza. Prepričan je, da bi do uničenja tožnikovega motorja prišlo tudi v primeru, če bi imel sklenjeno zavarovanje, alarm in kamero, torej tudi v primeru popolnega spoštovanja (izpolnjevanja) pogojev iz uredbe in pravilnika. Glede vzročne zveze se sodišče prve stopnje tudi sicer v izpodbijani sodbi sploh ni izjasnilo. V nadaljevanju pojasnjuje, kako naj bi prišlo do škodnega dogodka.

6. Obe ostali pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Kot je to razvidno iz 506. a člena ZKP,1 je odločanje o hrambi (v kazenskem postopku) zaseženih predmetov v celoti v pristojnosti prvo toženke (oziroma njenih organov). Slednja se je v skladu z možnostjo, ki jo predvideva že tretji odstavek prej omenjenega člena, za takšno hrambo (in upravljanje zaseženih predmetov) v konkretnem primeru pogodbeno dogovorila z drugo tožencem (pogodba o hrambi in upravljanju zaseženih predmetov z dne 5. 4. 2013). To pomeni, da je izpolnitev svojih (zakonskih) dolžnosti (z ozirom na relevantne določbe Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami2 in Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja3) prenesla na sopogodbenika, to je drugo toženca. Slednji v zvezi s tem v pritožbi navaja, da (iz razloga, ker ni ne v pogodbenem in ne kakršnem koli drugem odnosu s tožnikom) njegova pasivna (stvarna) legitimacija ni podana. Tovrsten ugovor s podobnim pojasnilom je podal že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2017, a se sodišče prve stopnje do njega ni ustrezno opredelilo. Zgolj podane ugotovitve o drugo toženčevem ravnanju v nasprotju s prej omenjeno uredbo oziroma pravilnikom v tem oziru (posledično pa to velja tudi za zaključek o obstoju (podlage) njegove odškodninske obveznosti) ne zadoščajo.

9. Podobna ugotovitev pa velja tudi glede drugo toženčevega ugovora neobstoja vzročne zveze (kot ene od predpostavk, ki so potrebne za obstoj odškodninske obveznosti). Slednji namreč upravičeno navaja, da se sodišče prve stopnje do njegovih v zvezi s tem (v odgovoru na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2017) podanih trditev,4 ni izjasnilo. Sodišče prve stopnje je namreč (na 9. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) zgolj navedlo, da naj bi že samo dejstvo, da so bili zaseženi predmeti, ki so bili v hrambi pri izvršitelju, uničeni v požaru (oziroma s kaznivim dejanjem), kazalo na to, da prostori niso bili zavarovani tako, kot bi po (prej omenjenima) pravilniku in uredbi morali biti. To pa ustrezne obrazložitve obstoja vzročne zveze med opustitvami, ki jih sodišče prve stopnje očita drugo tožencu, in nastankom škodnega dogodka, ne predstavlja.5 Omenjeno vprašanje vzročne zveze pa ni pomembno le glede obstoja odškodninske obveznosti drugo toženca. Če namreč ni vzročne zveze med njegovim (nedopustnim) ravnanjem (opustitvami) in nastalo škodo, potem ob upoštevanju vsebine njunega (pogodbenega) razmerja ni videti, kako bi bila lahko ta podana v primeru prvo toženke.

10. Iz predhodno omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP6). V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje do omenjenih vprašanj oziroma ugovorov (drugo tožene stranke) jasno ter natančno opredeli.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami. 2 Uradni list RS, št. 22/2002, s kasnejšimi spremembami. 3 Uradni list RS, št. 54/2002. 4 V okviru katerih je med drugim navedel, da bi do uničenja tožnikovega motorja prišlo tudi ob izpolnjevanju vseh zakonskih pogojev. 5 Kar še posebej velja glede očitka, da ni imel sklenjenega zavarovanja odgovornosti. 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.