Jedro

Če delavec disciplinsko komisijo le obvesti, da ga ne bo na disciplinsko obravnavo, to ne pomeni, da je izostanek opravičen.

Izostanek je opravičen, če disciplinska komisija razlog za izostanek sprejme kot opravičljiv. Disciplinska komisija odloči ali izostanek opraviči ali ne. Ta njena odločitev pa je lahko predmet sodne presoje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo S zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu dne 1.2.1984 pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in da sta sklep disciplinske komisije z dne 13.12.1983 in sklep delavskega sveta z dne 30.1.1984 nezakonita, zato ima vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja tudi po 1.2.1984. Sodišče navaja, da je ugotovilo enako dejansko stanje kot so ga ugotovili disciplinski organi, in da so ti dejanje, ki ga je tožnik storil, pravilno okvalificirali kot hujše kršitve delovnih obveznosti v smislu 25. in 26. točke 131. člena pravilnika o delovnih razmerjih, zato so bile podane formalne in vsebinske možnosti za preklic pogojne odložitve izvršitve že izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče združenega dela SR Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo Sp zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sodišče v odločbi ugotavlja, da za zakonito odločitev ni bistvena odsotnost tožnika na disciplinski komisiji, saj je bil prisoten tako na seji delavskega sveta, ko se je obravnaval njegov ugovor in na obravnavi pred sodiščem, zato je ta pomanjkljivost bila odpravljena. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je tožnik storil hujše kršitve s tem, da je povzročal nered v temeljni organizaciji in da se je neprimerno in nedostojno obnašal do sodelavcev.

Tožnik je 26.11.1984 vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Za tem je tožnik še dvakrat vložil predlog za obnovo postopka, ta pa je bil obakrat zavržen kot prepozen.

Dne 13.5.1995 je tožnik po 72. oziroma 73. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih vložil predlog za obnovo postopka in revizijo zoper odločbo Sodišča združenega dela SR Slovenije Sp, v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Celju S. Delovno sodišče v Celju je s sklepom O odločilo, da se obnova ne dovoli. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je kot pritožbeno sodišče s sklepom Pdp zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V reviziji tožnik navaja, da mu je delovno razmerje dne 31.1.1984 prenehalo v času bolniškega staleža, kar je v nasprotju z ustavo in zakonodajo ter temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Očita se mu verbalni delikt, kar je neizpodbitna laž. Disciplinska komisija je 6.12.1983 grobo kršila procesno in materialno pravo, ker je obravnavo opravila v njegovi nenavzočnosti, čeprav je svoj izostanek 5.12.1983 opravičil direktorju, o čemer je direktor disciplinsko komisijo obvestil. Torej je svoj izostanek opravičil. Če ne bi šlo za skonstruiran proces, bi bila obravnava preložena. Imel je zdravniški pregled, zato je bil opravičeno odsoten. Bil je "trn v peti" pri toženi stranki, zato je moral za vsako ceno iz Petrola. Tudi Sodišče združenega dela v Celju je kršilo materialno in procesno pravo, saj delavcu po 206. členu zakona o medsebojnih delovnih razmerjih ni mogoče proti njegovi volji odpovedati delovnega razmerja, dokler je po zdravniških izvidih začasno zadržan oziroma nezmožen za delo. Ker mu je dolovno razmerje kljub temu prenehalo, se mu je zdravstveno stanje resno in dramatično poslabšalo. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in s tem potrdilo represijo političnih sodnikov. Tožnik še navaja, da če ne bi zatajila morala in etika sodnikov, sodniška zaprisega in neodvisno sodstvo, bi bila odločitev v njegovo korist. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodno odločbo, da ga oprosti in da se mu Petrol opraviči. Sodišče naj tudi odloči, da se mu prizna delovna doba od 31.1.1984, da se plačajo prispevki za pokojninsko zavarovanje, da se mu izplača plača z obrestmi, enajst regresov za dopust z obrestmi in za vsak mesec, ko ni delal, 2.000 DEM kot satisfakcijo za trajne tragične posledice.

Tožnik je 16.5.1995 vložil dopolnitev revizije, ki pa je sodišče ne povzema, ker je glede na to, da je vložena po roku za vložitev revizije, ne more upoštevati.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 72. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) so v zadevah, ki so pravnomočno končane do uveljavitve tega zakona, dovoljena samo pravna sredstva, ki so bila dovoljena do uveljavitve tega zakona. Iz spisu priložene vročilnice izhaja, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel že 14.6.1984, zakon o delovnih in socialnih sodiščih pa je začel veljati 13.5.1994, torej je bila zadeva že pravnomočno končana. Po določbi 1. odstavka 73. člena istega zakona je izjemoma zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen ZPP in 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih) - samo v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče to poudarja zato, ker se navedbe tožnika v reviziji nanašajo tudi na dejansko stanje.

V zvezi z navedbami v reviziji, revizijsko sodišče ugotavlja, da delovno razmerje na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja delavcu lahko preneha, tudi če je zaradi bolezni začasno nesposoben za delo (med bolniškim staležem). V času, ko je tožnik storil sporno hujšo kršitev delovne obveznosti, je veljal zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77,30/78 in 27/82), ki je v 4. točki 1. odstavka 167. člena določal, da delavcu preneha delovno razmerje v temeljni organizaciji, če mu je dokončno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je tak ukrep bil dokončno izrečen z dnem, ko je prejel sklep delavskega sveta z dne 30.1.1984, s katerim je bil njegov ugovor zoper sklep disciplinske komisije zavrnjen.

Kot je že navedeno, je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, torej na ugotovitev, da se je tožnik neprimerno obnašal do sodelavcev, da jih je žalil, s čemer je storil hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero je bil spoznan za odgovornega. Revizijsko sodišče pri tem samo navaja, da je tožena stranka lahko v splošnem aktu določila kot hujšo kršitev delovne obveznosti neprimerno obnašanje do sodelavcev. To je bilo skladno s takrat veljavnim 194. členom zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76), ki je določal, kaj se lahko v splošnem aktu določi kot hujša kršitev delovne obveznosti.

Disciplinska komisija je v določenih primerih lahko opravila obravnavo tudi, če se delavec v disciplinskem postopku obravnave ni udeležil. To je veljalo zlasti za primere, ko je delavec bil pravilno povabljen in svojega izostanka ni opravičil. Tožnik trdi, da je en dan pred obravnavo sporočil direktorju, da ga ne bo, ker ima zdravniški pregled. Glede na to, da je tožnik vabilo na disciplinsko obravnavo prejel znatno pred vabilom na zdravniški pregled, bi lahko svoj izostanek pismeno pravočasno opravičil in to disciplinski komisiji, vendar je čakal do zadnjega dne. Pri tem revizijsko sodišče dodaja, da obvestilo direktorju, da ga ne bo na disciplinsko obravnavo, še ne pomeni, da je izostanek opravičen. Izostanek je lahko opravičila, ali tudi ne, le disciplinska komisija, in to na podlagi iskazanih razlogov za izostanek. Zato disciplinski postopek ni bil nezakonit, če disciplinska komisija tožniku ni opravičila izostanka na podlagi obvestila direktorju oziroma ni sprejela njegovega razloga za izostanek, še zlasti upoštevajoč, da je obravnava bila že drugič in da tožnika tudi na prvo obravnavo ni bilo. Revizijsko sodišče tudi sprejema stališče nižjih sodišč, da je bila ta napaka odpravljena, ker je delavski svet kot drugostopni organ, dejansko ponovil disciplinsko obravnavo, saj je tožniku na seji omogočil, da je podal svoj zagovor in svoje stališče ter se izjavil o izpovedbah prič, ki jih je delavski svet sam zaslišal. Tožnik pravilno ugotavlja, da po 206. členu zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal takrat, delavcu ni bilo mogoče proti njegovi volji odpovedati delovnega razmerja, dokler je bil po zdravniškem izvidu začasno zadržan oziroma nezmožen za delo. Vendar tožniku ni bilo odpovedano delovno razmerje, ampak mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa oziroma preklica pogojne odložitve izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).