Jedro

Če je bila taksa pravilno odmerjena in je tožnik ni plačal, je sklep zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v zadevi U 504/2006 odmerilo tožniku na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) sodno takso za tožbo v znesku 15.200 SIT, za zahtevo za izdajo začasne odredbe v znesku 7.600 SIT, za sklep o zavrženju tožbe v znesku 9.500 SIT in za sklep o izdaji začasne odredbe v znesku 9.500 SIT. Poleg tega je odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe v znesku 9.500 SIT, za pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe v istem znesku ter za opomin v znesku 4.750 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da mora v skladu s 3. členom ZST tožnik plačati sodno takso za tožbo, za zahtevo za izdajo začasne odredbe in za sklepa o zavrženju zahteve in tožbe. Po določbi 4. člena ZST se sodna taksa plača takrat, ko nastane taksna obveznost, ta pa je nastala z vložitvijo tožbe sodišču oziroma z vročitvijo sodne odločbe tožnikovemu pooblaščencu, za pritožbi pa z dnem njihove vročitve (2. odstavek 4. člena ZST). Tožnik ob vložitvi pritožbe ni plačal sodne takse, zato je dolžan plačati tudi takso za opomin. Taksna obveznost znaša za tožbo 800 točk, za zahtevo za izdajo začasne odredbe 400 točk, za oba sklepa o zavrženju pa za vsakega po 500 točk. Po Sklepu o uskladitvi vrednosti točke v Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 41/2001, 77/2002) znaša vrednost točke 19.000 SIT.

V pritožbi tožnik navaja, da je 24.7.2006 vložil tožbo skupaj s Fakulteto ... Univerze ... in da je sodna taksa za tožbo bila plačana ob vložitvi tožbe. Pozneje je sodišče prve stopnje postopek po tožbi razdružilo in sedaj zahteva plačilo sodne takse tudi za razdružene postopke. Za takšno postopanje ni podlage. Tudi ni podlage za plačilo sodne takse za sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče prve stopnje o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo po lastni izbiri kar s tremi sklepi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilna. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 3. in 4. člena ZST, ki urejajo obveznost za plačilo sodne takse, glede izračuna višine taksne obveznosti pa je bila tudi pravilno uporabljena taksna tarifa.

Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločitev o razdružitvi postopka po tožbi, vloženi 25.7.2006, niso upoštevni, saj niso predmet presoje. Vprašanje sosporništva oziroma razdružitve postopka po tožbi, vloženi 25.7.2006 in sprejem odločitve po 1. odstavku 41. člena ZUS je bilo namreč presojeno s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 425/2006 z dne 19.9.2006 (1. in 2. točka izreka), pri čemer navedeni sklep predstavlja v preostalem delu tudi odločitev o glavni stvari, bil pa je potrjen s sklepom VS RS, št. I Up 1511/2006 z dne 9.11.2006. V obravnavani zadevi pa gre za odločanje v pritožbi zoper odločitev, ki je izdana na podlagi 1. odstavka 27. člena ZST in je pritožba zoper to odločitev dopustna samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (2. odstavek 27. člena ZST), kot je to v obravnavani zadevi, ko je sklep o odmeri sodne takse izdan po izdaji odločitve o glavni stvari.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določb 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.