Jedro

Tožnik je z obravnavano tožbo kumuliral glavni (materialnopravni) zahtevek in postranski (materialnopravni) zahtevek (za plačilo pogodbene kazni). Za presojo dovoljenosti revizije je ključno, da sta dva zahtevka tudi v medsebojnem materialnopravnem razmerju glavnega in postranskega zahtevka; zahtevek za plačilo pogodbene kazni ima tako v tem primeru tudi v procesnem smislu naravo postranske terjatve.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe izročiti v posest stanovanje v stanovanjski hiši, stoječi na parc št. 605 in 606 k. o. ..., skupne površine 30 m², ki obsega dnevni prostor, kuhinjsko nišo, spalnico in kopalnico; da je toženec dolžan v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe tožniku plačati 9,506.673 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 1999 do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 1,635.786 SIT.

2. Toženec je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer zaradi nevročitve vabila na (zadnjo) glavno obravnavo, oziroma podrejeno pritožbo. Tudi zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje, je toženec vložil pritožbo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep.

4. Zoper to odločbo je toženec vložil laično revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da revizijsko sodišče odločbe sodišč nižjih stopenj razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da revizijsko sodišče odločbe sodišč prve in druge stopnje spremeni. Nesprejemljivo je stališče sodišč nižjih stopenj, da nevročitev vabila ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zaradi tega spodrsljaja sodišča toženec ni prišel na narok za glavno obravnavo - s čimer mu je bila kršena pravica do izvedbe dokazov kot sestavni del pravice do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) -, nova sodba v obravnavani zadevi pa je povsem drugačna od prve. Toženec opozarja, da ima pri pošti ... Koper za naslov G. poštni predal št. ...; tudi njegov prejšnji sedež - na P., ima poštni predal, in sicer št ... pri pošti .. Izola, tako da je bila vročitev vedno možna tudi na tem naslovu; opisano ravnanje pomeni, da je toženec ukrenil vse potrebno, da se zagotovi sprejem sodnih pošiljk. Po mnenju revidenta je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; prvostopenjska sodba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, pritožbeno sodišče pa teh ni odpravilo. Prav tako je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi, razlogi o odločilnih dejstvih pa so v očitnem nasprotju s podatki spisa.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

6. Toženec je bil 25. 10. 2007 izbrisan iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Sodišče prve stopnje je 21. 5. 2008 izdalo sklep, s katerim ugotavlja, da je pravdni postopek v konkretni zadevi od 25. 10. 2007 prekinjen (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Po podatkih sodnega registra je do izbrisa toženca prišlo po izdaji izpodbijanih odločb ter po vložitvi revizije (12. 9. 2007) in odgovora nanjo (24. 9. 2007). Ker so bila do izbrisa toženca opravljena vsa revizijska procesna dejanja, tudi revizijsko sodišče kljub prekinitvi postopka ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP lahko izda odločbo o reviziji(1).

7. Revizija ni dovoljena

8. Revizija je kot izredno pravno sredstvo dovoljena samo v tistih primerih, ki so v ZPP posebej določeni. Zakon jo omejuje glede na vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje(2), dovoljuje pa jo v nekaterih (taksativno naštetih) vrstah sporov ne glede na vrednost spornega predmeta. Merila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta so določena v 39. in naslednjih členih ZPP. Najprej je treba poudariti, da se kot vrednost spornega predmeta vzame le vrednost glavnega zahtevka; postranske terjatve, med katere sodi tudi pogodbena kazen, se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). Če je pravica do revizije - kot v konkretni pravdni zadevi, ki ne spada med izjeme iz tretjega odstavka 367. člena ZPP - odvisna od vrednosti spornega predmeta, premoženjski tožbeni zahtevek pa se ne nanaša na denarni znesek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. Da bi si torej stranke zagotovile pravico do revizije kot izrednega pravnega sredstva, morajo v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom aktivno ukrepati tako, da tožnik že v tožbi označi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP), toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja.

9. Tožnik je z obravnavano tožbo kumuliral glavni (materialnopravni) zahtevek (za izpolnitev pogodbe) in postranski (materialnopravni) zahtevek (za plačilo pogodbene kazni(3)). Za presojo dovoljenosti toženčeve revizije je ključno, da sta ta dva zahtevka tudi v medsebojnem materialnopravnem razmerju glavnega in postranskega zahtevka; s prvim nedenarnim namreč tožnik zahteva izpolnitev kupoprodajne pogodbe z dne 13. 8. 1996 (izročitev stanovanja), z drugim denarnim pa plačilo pogodbene kazni, ki je (bila) z isto pogodbo dogovorjena za primer prodajalčeve zamude z izpolnitvijo. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni ima tako v tem primeru tudi v procesnem smislu naravo postranske terjatve; tožnikova zahtevka se torej ne štejeta za dva samostojna procesna zahtevka, glede katerih bi se vrednost spornega predmeta presojala ločeno za vsak posamezen zahtevek posebej.

10. Tožnik (v tožbi) v zvezi s prvim (glavnim) zahtevkom vrednosti spornega predmeta (sploh) ni označil, prav tako (ustrezne) ugotovitve vrednosti spornega predmeta glede njega ni zahteval toženec. Drugi (postranski) tožbeni zahtevek se sicer nanaša na denarni znesek (42.083,12 EUR), ki presega revizijski prag, vendar se, kot obrazloženo, pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v konkretnem primeru ne upošteva (39. člen ZPP). Iz teh razlogov je bilo treba revizijo v delu, s katerim se izpodbija pravnomočno sodbo, zavreči (377. člen ZPP).

11. Revident (izrecno) izpodbija tudi pravnomočni sklep, s katerim sodišči nižjih stopenj nista dovolili vrnitve v prejšnje stanje. Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (primerjaj 384. člen ZPP). Ker sklep o vrnitvi v prejšnje stanje ni končne narave, revizija zoper ta sklep ni dovoljena(4) in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP (tudi) v tem delu zavrglo.

12. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec povrnitve revizijskih stroškov ne uveljavlja, tožnik pa je priglasil stroške za sestavo odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče je odločilo, da jih krije sam, saj jih glede na vsebino tega odgovora ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 116/2000 z dne 14. 6. 2001. Op. št. (2): V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT).

Op. št. (3): Pogodbena kazen je civilna sankcija, ki jo za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve določita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitvene obveznosti.

Op. št. (4): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 611/2007 z dne 30. 3. 2009.