Jedro

Tožena stranka (javna agencija) je druga pravna oseba s področja kulture, zato se na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUJIK za delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko uporabljata ZDR in splošni del ZJU, kolikor ZUJIK kot poseben zakon ne določa drugače. Zaradi zakonskih sprememb financiranja (krčenja sredstev za izplačilo plač) je bil podan ekonomski razlog za izvedbo ukrepov v smislu reorganizacije poslovanja. Tožena stranka (posredni proračunski uporabnik) je izvedla kadrovsko racionalizacijo. Zaradi zmanjšanega obsega proračunskih sredstev je iskala možnosti pridobivanja prihodkov na trgu in naloge, ki jih je dotlej opravljal tožnik, poverila pristojnemu ministrstvu, sodelavcem oziroma zunanjim izvajalcem. S tem je podan poslovni - organizacijski razlog, zaradi katerega je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih, potem ko tožniku ni mogla več zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 31. 7. 2012 nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi, ampak še traja, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 12. 2008, ga pozvati nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečih zneskov plače dalje do plačila, mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka pred in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačevala več kot tri plače ter najemala storitve in jih plačevala izključno iz sredstev državnega proračuna. Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo 50. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami), ki določa, da se toženi stranki le izjemoma zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna za tri plače. Določba 50. člena ZUJF toženi stranki ne dopušča „razpolaganja z neomejeno količino sredstev za materialne stroške“ niti ne omogoča financiranja študentskega dela. V nasprotju z določbo 50. člena ZUJF so bile sklenjene pogodbe med toženo stranko in resornim ministrstvom. Tožena stranka je za opravljeno študentsko delo, ki je po mnenju tožnika sicer imelo vse znake delovnega razmerja in je bilo nezakonito, kar iz izhaja iz odločbe Inšpektorata za delo Republike Slovenije, tudi po uveljavitvi ZUJF plačevala iz proračunskih sredstev. Nesprejemljivo je, da tožena stranka ni imela denarja za izplačilo plače ravno tožniku, imela pa je sredstva za izplačilo plač petim zaposlenim, plačilo storitev zunanjim izvajalcem ter za druge materialne stroške. Prav tako je po oceni tožnika nesprejemljivo, da sodišče prve stopnje ne upošteva odločitve pristojnega inšpektorja za delo, ki je ugotovil, da tožena stranka ni uporabila kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS, št. 181/1991) in da bi tožnik lahko opravljal delo študenta. Trdi, da se obseg dela pri toženi stranki ni zmanjševal, pri čemer je predložil tudi dokaze o njeni kadrovski podhranjenosti. Poslovni razlog ni podan, saj je bistven pogoj za zakonitost odpovedi, da pri toženi stranki, ki je izvajalec javne službe, ni dela. Ker tožena stranka izvaja javno službo, je država subsidiarno odgovorna za prevzete obveznosti tožene stranke (tudi za plače zaposlenih). Delo tožnika je bilo potrebno, saj v nasprotnem primeru tožena stranka ne bi „angažirala“ ministrstva in najemala zunanjih svetovalcev, tožena stranka pa je s prihodki iz prejšnjih let pokrila stroške za tekoče plače. Tožnik je pri toženi stranki edini pokrival vse programske faze delovnopravnega procesa razdeljevanja subvencij ter aktivno sodeloval pri vseh programskih in statusnih zadevah iz dejavnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov o primerljivosti dela med zaposlenimi pri toženi stranki. Poudarja, da so bili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaposleni štirje področni sekretarji s primerljivimi vsebinskimi elementi dela, zato bi morala tožena stranka uporabiti kriterije iz 31. člena KPND, na katere se je tožena stranka sklicevala tako v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot v kasnejši pripravljalni vlogi. Ker sodišče ni uporabilo kriterijev za določitev presežnih delavcev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za toženo stranko veljajo določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 s spremembami). Tožena stranka namreč ni javni sklad na področju kulture, zato se za delovnopravna razmerja ne uporabljajo določbe ZUJIK. Prav tako se v obravnavanem primeru po stališču tožnika ne uporablja določba 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Tožnik meni, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz neutemeljenega odpovednega razloga po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Med neutemeljene odpovedne razloge se uvršča tudi odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu, pri čemer ni pomembno, ali delavec koristi dopust v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. O tožnikovih prijavah zoper delodajalca sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnik zoper delodajalca vložil zahtevek za notranji nadzor tožene stranke, prijavo kršitev (pravic) osebnosti ter zaprosilo za zaščito prijavitelja pri Komisiji za preprečevanje korupcije. Po mnenju tožnika so na podano odpoved vplivale tudi prijave pred upravnimi organi, kar predstavlja neutemeljen odpovedni razlog. Ker se sodišče do konkretnih navedb tožnika ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zoper delodajalca vložil zahtevek za notranji nadzor tožene stranke, prijavo kršitev (pravic) osebnosti in dostojanstva ter zaprosilo za zaščito prijavitelja pri Komisiji za preprečevanje korupcije. Po mnenju tožnika naj bi te njegove aktivnosti vplivale na podano odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma predstavljale neutemeljen odpovedni razlog. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pri toženi stranki obstojal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZDR. Sodišče namreč ni ugotovilo, da bi predhodno obračanje tožnika na delovno inšpekcijo in druge institucije kakorkoli vplivalo na podano odpoved, tako da določbe 89. člena ZDR, ki med neutemeljenimi odpovednimi razlogi navaja tudi sodelovanje delavca v upravnem postopku zoper delodajalca, niso bile zmotno uporabljene. Razen tega je tožnik navedene vloge podal po prejemu obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri obračanju na institucije gre tako za tožnikovo reakcijo po seznanitvi z namero tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga, in ne za razlog, zaradi katerega je bila kasneje tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato očitana kršitev ni podana.

Zmotno je stališče tožnika, da za urejanje delovnopravnega razmerja med njim in toženo stranko ne veljajo določbe ZUJIK. Četrti odstavek 2. člena Zakona o Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije (ZJAKRS, Ur. l. RS, št. 40/2012) določa, da se za vprašanja, ki s tem zakonom niso urejena, uporabljata zakon, ki ureja javne agencije, in zakon, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo, to pa je ravno ZUJIK. V tem zakonu so posebne določbe, ki posegajo na področje urejanja delovnih razmerij zaposlenih na področju kulture. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZUJIK se določila tega zakona glede urejanja delovnih razmerij, razen drugega odstavka 45. člena tega zakona, v katerem je predvidena smiselna uporaba določb ZJU glede nekaterih delovnopravnih institutov, smiselno uporabljajo tudi za druge pravne osebe s področja kulture, torej tudi za toženo stranko. Navedeno pomeni, da se na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUJIK za delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko uporabljata ZDR in splošni del ZJU (v členih od 1 do 21, ki ureja skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih uslužbencev v celotnem javnem sektorju), kolikor ZUJIK kot poseben zakon ne določa drugače. ZUJIK tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določa, da delodajalec pogodbo za nedoločen čas redno odpove na način in pod pogoji kot jih določa zakon (prvi odstavek 55. člena), obenem pa, da se za poslovni razlog šteje tudi sprememba strateškega načrta javnega zavoda in iz njega izpeljan program ter kadrovski načrt, itd. (drugi odstavek 55. člena). Glede na to opredelitev je delodajalec pri redni odpovedi iz poslovnega razloga dolžan upoštevati določbe ZDR, saj ZUJIK, razen dodatne opredelitve poslovnega razloga, o tem nima drugih določb. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da se ne uporabljajo določbe drugega (posebnega) dela ZJU, od člena 22 dalje, v katerem se celovito ureja sistem javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ter posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Ker tožena stranka ni javni zavod oziroma je druga pravna oseba s področja kulture, je v skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZUJIK zanjo izključena smiselna uporaba določb drugega (posebnega) dela ZJU, torej tudi določbe 154. člena ZJU. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi zmotno oprlo na to določbo, kar pa ni vplivalo na siceršnjo pravilno in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga je vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 88. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. V primeru poslovnega razloga mora dokazati, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR. Pri tem sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot jo določa 6. člen ZDR.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 7. 2012. Tožena stranka je poslovni razlog utemeljila s finančnimi posledicami uveljavitve ZUJF, ki se kažejo v zmanjšanju financiranja delovanja tožene stranke oziroma zagotavljanju manjšega obsega sredstev za izplačilo plač zaposlenim. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZJAKRS, veljavnega v času podaje sporne odpovedi, je tožena stranka pridobivala sredstva za svoje delovanje iz državnega proračuna, na podlagi pogodbe z ministrstvom pristojnim za kulturo in ministrstvom pristojnim za znanost, iz prihodkov, pridobljenih s prodajo blaga in storitev na trgu, iz sponzorstva, donacij, dediščin in daril ter iz drugih prihodkov. Drugi odstavek istega člena je določal, da so prihodki tožene stranke namenjeni izvajanju dejavnosti in nalog tožene stranke, določenih v tem zakonu in aktu o ustanovitvi, zagotavljanju pogojev za delovanje tožene stranke in financiranju odhodkov, povezanih s tekočim poslovanjem tožene stranke, kot so stroški dela, stroški materiala in storitev, stroški amortizacije in drugi stroški.

Z določbo 50. člena ZUJF, ki je pričela veljati 31. 5. 2012, je bil dodan šesti odstavek 11. člena ZJAKRS, ki je določal, da se iz sredstev državnega proračuna, ki jih tožena stranka pridobi na podlagi pogodbe, sklenjene z ministrstvom, pristojnim za kulturo in znanost, lahko financira izključno izvajanje dejavnosti in nalog agencije (programski stroški agencije), ne pa tudi delovanje tožene stranke (stroški tekočega poslovanja agencije). Izjemoma se lahko, v primeru da izvenproračunski prihodki na letni ravni ne zadoščajo za pokrivanje stroškov delovanja agencije, iz sredstev državnega proračuna financira stroške dela do največ treh zaposlenih. Z uveljavitvijo navedene določbe je bilo torej izrecno omejena poraba proračunskih sredstev za izplačilo plač več kot trem zaposlenim. Z dopisom z dne 20. 6. 2012 je pristojno ministrstvo toženo stranko obvestilo, da bo toženi stranki zagotavljalo sredstva v obsegu in pod pogoji iz 50. člena ZUJF, hkrati pa je bilo toženi stranki naloženo, da mora svoje zahtevke za plačilo sredstev iz državnega proračuna prilagoditi zakonskim zahtevam. Iz priloženih pogodb med toženo stranko in pristojnim ministrstvom, katerih veljavnost oziroma skladnost z določbo 50. člena ZUJF se ne presoja v obravnavanem delovnem sporu, je razvidno, da se je znatno zmanjšal obseg sredstev, namenjenih financiranju delovanja tožene stranke oziroma pokrivanju stroškov dela v letu 2012. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da v času pred izdajo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni prejemala drugih sredstev kot iz državnega proračuna.

V opisanih okoliščinah je bila tožena stranka kot posredni proračunski uporabnik upravičena oziroma dolžna svoje poslovanje uravnavati tako, da je upoštevala citirane določbe ZUJF in ZJAKRS ter prejeta proračunska sredstva namensko porabiti tako kot določa 7. člen Zakona o javnih financah (ZJF, Ur. l. RS, št. 79/1999). Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je bil zaradi zakonsko sprememb financiranja (krčenja sredstev za izplačilo plač) podan ekonomski razlog za izvedbo ukrepov v smislu reorganizacije poslovanja. Tako se je svet tožene stranke v letu 2012 odločil za uporabo presežka prihodkov nad odhodki iz preteklih let v znesku cca 58.000,00 EUR za financiranje stroškov tekočega delovanja, namenjena predvsem pokrivanju stroškov izplačila odpravnin odpuščenim delavcem in upokojenemu direktorju. V tem okviru pa se je tožena stranka glede na lastno presojo in odgovornost lahko odločila tudi za kadrovsko racionalizacijo. Zaradi zmanjšanega obsega proračunskih sredstev je tožena stranka iskala možnosti pridobivanja prihodkov na trgu. V nastali situaciji je bila logična odločitev tožene stranke, da se osredotoči na opravljanje nalog programske narave, naloge, ki jih je dotlej opravljal tožnik, katerega delo je postalo nepotrebno, pa poveri pristojnemu ministrstvu, sodelavcem oziroma zunanjim izvajalcem. V odpovedi zatrjevana reorganizacija poslovanja je obenem torej predstavljala tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih, potem ko tožniku ni mogla več zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delovnih nalogah, ki jih je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da odpovedni razlog ni podan, ker se naloge, ki jih je opravljal tožnik, še vedno opravljajo.

Tožnik, ki ima zaključen magisterij, je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto področnega sekretarja, ki je v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke opredeljeno pod zaporedno številko … . Samo za to delovno mesto področnega sekretarja se je zahtevala pravna izobrazba (VII. stopnje), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo enako delu, ki so ga opravljal ostali trije javni uslužbenci na delovnem mestu področni sekretar. Zgolj enak naziv delovnega mesta drugih delavcev zato tudi ne pomeni, da je šlo za kategorijo medsebojno zamenljivih delavcev. Ker je zaradi zmanjšanega obsega proračunskih sredstev postalo nepotrebno delo na samostojnem delovnem mestu, ki ga je pokrival tožnik in za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, je bil podan utemeljeni poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se glede na obrazloženo strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku kljub drugačnim ugotovitvam inšpektorata za delo v obrazložitvi odločbe z dne 21. 8. 2012, na katero delovno sodišče ni vezano, ni bila dolžna oblikovati neke kategorije primerljivih delavcev in upoštevati kriterijev za določitev presežnega delavca po kolektivni pogodbi.

Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga dolžno presojati le obstoj potrebe za opravljanje del na samostojnem delovnem mestu področnega sekretarja, na katerem so se opravljale naloge s pravnega (kadrovskega) in finančnega (računovodskega) področja. Zaradi tega v tem sporu ni pomembno, ali je tožena stranka drugo področje dela (administracija oziroma poslovanje glavne pisarne) pokrivala s študentskim delom na zakonit način. Poleg tega je bila pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlenih sedem delavcev, zato v skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZDR zanjo ni veljala obveznost preverjanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Iz tega razloga niso pomembne pritožbene navedbe o tožnikovi sposobnosti opravljanja dela in nalog na ostalih delovnih mestih.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz naslova starševstva. Tožnik je pri toženi stranki vložil zahtevo za opravljanje dela s krajšim delovnim časom, posebno varstvo iz 115. člena ZDR pa uživa le delavec zaradi izrabe starševskega dopusta v obliki polne odsotnosti z dela. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da četudi bi tožena stranka zahtevi tožnika ugodila, bi bil tožnik zaradi izvrševanja pravice do krajšega delovnega časa zaradi starševstva le delno odstoten z dela, zaradi česar ne bi užival posebnega varstva pred odpovedjo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije stroške odgovora na pritožbo.