Jedro

S tem, ko je delavec v javnosti izrazil svoje mnenje o nepravilnosti pri toženi stranki, ni kršil Navodil o zagotavljanju javnosti dela tožene stranke, saj se ni izdajal za odgovorno osebo v javnem zavodu, v svojstvu katere bi podajal mnenje. Z izražanjem svojega mnenja tudi ni kršil 35. člena ZDR (prepoved škodljivega ravnanja), zato mu je bila disciplinska sankcija - opomin - izrečena nezakonito.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Razveljavi se sklep tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 10.10.2003. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 46.990,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 35.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2005 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o disciplinski odgovornosti tožnika in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 84.795,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno opira svoje ugotovitve na razlikovanje med ustavno pravico javnega nastopanja in obveznostjo javnega zavoda do dajanja javnih informacij. Javni zavod ne more z internim predpisom poseči v pravice, ki so posamezniku zagotovljene z ustavo, kar z navodilom tudi ni storil. Vsakdo lahko izraža svoje mnenje, ne da bi bil zgolj zato klican na odgovornost, mora pa se zavedati, da je izražanje mnenja lahko sankcionirano, če posega v ustavne pravice tretjih oseb. Tožniku izpodbijani sklep ne očita povzročitve posledic, ki jih je imelo njegovo javno izraženo mnenje, ampak mu očita izražanje mnenja v javnosti. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V disciplinski odločbi se tožniku očita, da ni upošteval delodajalčevih navodil o tem, kdo sme nastopati v javnosti v imenu zavoda in dajati informacije o vodenju le tega. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožnik kršil Navodilo, ki ga je tožena stranka sprejela 1.8.2003 o zagotavljanju javnosti dela. Oprlo se je na 45. člen Zakona o medijih (Ur.l. RS št. 35/2001), ki določa, da morajo biti informacije, ki jih daje javni zavod o vprašanjih s svojega delovnega področja za objavo preko medijev resnične, popolne in pravočasne. Način dajanja informacij za javnost uredi zavod s pravnim aktom in tudi določi odgovorno osebo, ki zagotavlja javnost dela. Ker tožnik ni bil odgovorna oseba, pooblaščena za dajanje izjav v javnosti, naj bi z izjavo, ki jo je dal za revijo MAG, kršil izrecna navodila tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožena stranka tožniku z Navodili ni preprečila ustavne pravice javnega nastopanja, saj je potrebno ločiti to pravico od pravice dajanja informacij za javnost. Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Tožnik se ni izdajal za odgovorno osebo in ni dajal informacij za javnost kot odgovorna oseba in v imenu zavoda. V javnosti je le izrazil svoje mnenje, za kar pa mu Ustava RS v 39. členu daje vso pravico. Med temeljne svoboščine sodi svoboda izražanja, ki pomeni svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Te ustavne pravice mu tožena stranka kot delodajalec ni mogla kratiti in kot pravilno ugotavlja pritožba, mu je s spornim Navodilom tudi ni. Tožnik bi kršil Navodila delodajalca, če bi se v javnosti izdajal za odgovorno osebo in bi kot tak v imenu zavoda dajal informacije javnega značaja. Vendar tega ni storil. Mnenje je izrazil kot delavec tožene stranke in kot predsednik sindikata. Res je sicer, da njegova izjava s sindikalnim delom nima nobene zveze in da je tožnik svojo funkcijo v sindikatu izrabil za druge namene. Kljub temu pa za očitano kršitev ni odgovoren. Kot pravilno navaja pritožba, vsak posameznik lahko svobodno uresničuje ustavno pravico svobode izražanja, ne da bi bil zgolj zaradi svojega ravnanja klican na odgovornost, mora pa se zavedati, da je lahko izražanje njegovih misli sankcionirano, če poseže v pravice tretjih oseb. Tožena stranka bi namreč lahko ugotovila odgovornost tožnika za morebitne posledice njegove izjave.

Delodajalec ima pravico od delavcev zahtevati lojalnost in tudi sankcionirati ravnanja, ki škodujejo njenemu ugledu. Tožnikova izjava bi lahko predstavljala kršitev delovnih in drugih obveznosti, če bi tožena stranka ugotovila, da je materialno in moralno škodovala ali bi lahko škodovala njenim poslovnim interesom. V 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) je namreč določeno, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Česa takega tožena stranka ni ugotovila in tega tožniku v izpodbijanem sklepu ni očitala; izrecno je celo navedla, da škodnih posledic njegove izjave ni bilo treba ugotavljati in da je bistvo kršitve v neupoštevanju delodajalčevih navodil. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo tožnikovo ravnanje za ravnanje v nasprotju z navodili delodajalca, ki ima znake kršitve delovne in druge obveznosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in zahtevku tožnika ugodilo tako, da je sklep o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 10.10.2003 razveljavilo.

Pri tem je potrebno tožnika opozoriti, da je postavil pravno povsem neustrezen zahtevek, saj iz njega ni razvidno bistvo - kateri sklep se izpodbija. V zahtevek ne sodi razlog, zaradi katerega se sklep razveljavi, bistveno je, kateri sklep se izpodbija. Zato je tožnik po nepotrebnem postavil primarni in podredni zahtevek (smiselno v povsem enaki vsebini).

Spremeniti je bilo potrebno tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je z zahtevkom uspel, zato mu je dolžna tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP povrniti stroške postopka, ki znašajo za tožbo in za pristop na prvi narok za glavno obravnavo po 160 točk, skupaj 320 točk oz. 35.200,00 SIT, povečano za DDV in stroške takse za tožbo (4.750,00 SIT) pa 46.990,00 SIT. Do zaključka glavne obravnave (do tedaj je po 3. odstavku 163. člena ZPP možno priglasiti stroške postopka) tožnik ni zahteval zakonskih zamudnih obresti od priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, zato mu jih v pritožbenem postopku ni mogoče priznati.

Tožena stranka v postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške postopka.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki znašajo za pritožbo 200 točk oz. 22.000,00 SIT, povečano za DDV in takso za pritožbo (9.500,00 SIT) pa 35.900,00 SIT.