Jedro

V davčnem odmernem postopku je kot prodajo nepremičnine v smislu 1. odstavka 58. člena zakona o dohodnini upoštevati to, kar je predmet prodajne pogodbe. Tudi vprašanje, ali je bil s prodajo predmeta pogodbe dosežen dobiček, je presojati po določbah ZDoh glede na vsebino posamezne pogodbe, ne pa glede na motive, ki so vodili prodajalca pri sklepanju pogodb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 1.6.1994, s katero je davčni organ prve stopnje tožniku odmeril davek od dobička iz kapitala v znesku 257.806,00 SIT. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da sta tožnik in njegov brat na podlagi sklepa o dedovanju, ki je postal pravnomočen 15.11.1993, postala solastnika denacionaliziranega stanovanjsko - poslovnega objekta, in sicer vsak do 1/2. S kupoprodajno pogodbo z dne 16.3.1994 sta prodala H. in J.O. poslovni prostor in štiri stanovanja, kar predstavlja 298/1000-ski delež na celotni nepremičnini, za dogovorjeno kupnino 150.312 DEM oziroma za v pogodbi navedeno vrednost 11.874.648,00 SIT. V prvostopnem odmernem postopku je bilo ugotovljeno, da je znašala valorizirana vrednost tožnikovega deleža prodane nepremičnine v času pridobitve 4.959.225,18 SIT. Ta vrednost je bila odšteta od tožnikovega dela pogodbene cene nepremičnine, to je od zneska 5.937.324,00 SIT, od razlike pa še plačani davek na promet nepremičnin v znesku 118.746,50 SIT. Od tako ugotovljene osnove je bil odmerjen davek od dobička iz kapitala po stopnji 30 % v višini 257,806,00 SIT. Ker v sklepu o dedovanju vrednost podedovane nepremičnine ni bila navedena, je bila kot nabavna vrednost nepremičnine upoštevana vrednost nepremičnine na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kot je izhajala iz cenilnih zapisnikov sodnega cenilca B. z dne 19.8.1993 in sodnega cenilca F. z dne 23.5.1994, ki jih je predložil tožnik. Pri valorizaciji nabavne vrednosti so bili upoštevani indeksi rasti cen na drobno od meseca oktobra 1993 do meseca marca 1994. Ker je bil davek od dobička iz kapitala odmerjen skladno z določbami 58. in 59. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, dalje: ZDoh) ter 1. člena odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 20/91), tožena stranka pritožbi ni mogla ugoditi. Pritožbeni ugovor, da bi moral davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upoštevati kot nepremičnino celoten navedeni objekt, ki sta ga solastnika prodala sicer v treh ločenih sklopih, toda za skupno prodajno ceno 431.000 DEM, kar predstavlja celo manj, kot je bila prvotno ocenjena prometna vrednost, je tožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da je po zakonu o obligacijskih razmerjih predmet prodaje določen s prodajno pogodbo. Z njo se namreč uredijo pravna razmerja med prodajalcem in kupcem, zato se tudi upošteva pri ugotavljanju dobička iz naslova prodaje nepremičnin pri odmeri davka. To pa pomeni, da se kot nepremičnina v primeru prodaje objekta z več stanovanjskimi enotami šteje tisto, kar je predmet kupoprodajne pogodbe.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilne uporabe zakona. ZDoh namreč ne določa eksplicitno, kaj se pri prodaji nepremičnine v zvezi z odmero davka od dobička iz kapitala šteje za nepremičnino. Tožnik je prepričan, da je treba pri tem kot nepremičnino upoštevati celoten objekt. Tako je bil objekt obravnavan v postopku denacionalizacije, v zapuščinskem postopku in tako sta ga solastnika obravnavala tudi ob prodaji. Z vsemi interesenti sta se pogajala istočasno in sta tudi vztrajala pri prodaji nepremičnine kot celote, kar je zahtevalo od njiju, da sta morala pri prodaji posameznih delov te nepremičnine popuščati, medtem ko sta pri prodaji drugih delov dosegla višjo ceno, kajti le tako sta lahko dosegla izravnavo glede na ocenjeno vrednost nepremičnine kot celote. Ker sta prodajalca menila, da s tem ravnata v skladu z 58. členom ZDoh, sta tudi vse prodajne pogodbe istočasno predložila odmernemu organu, pri čemer sta z listinami dokazala, da dobička pri prodaji nepremičnine kot celote ni bilo. Stališče tožene stranke pomeni nedopustno naknadno tolmačenje pravne praznine v navedenem zakonu v škodo davčnega zavezanca, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Prav ima sicer tožnik, ko v tožbi zatrjuje, da ZDoh v nobeni od določb, ki urejajo primere in podlago za odmero davka od dobička iz kapitala, eksplicitno ne navaja, kaj je razumeti pod izrazom nepremičnina. Toda po presoji sodišča to še ne pomeni, da je s prodajo nepremičnine (prva alinea 1. odstavka 58. člena ZDoh) treba razumeti samo prodajo nekega objekta kot fizične celote. Za takšno pojmovanje namreč ni podlage niti v samem ZDoh (prim. 3 odstavek 59. člena, ki obravnava prodajo stanovanj, pridobljenih na podlagi odprodaje družbenih stanovanj), niti v civilnem pravu, ki dopušča delni promet lastninske pravice na nepremičnini bodisi v obliki odtujitve solastninskega deleža bodisi v obliki odtujitve etažnega dela stavbe (stanovanja ali poslovnega prostora), pač odvisno od posameznega primera ureditve lastninskopravnih razmerij na nepremičnini. Pravilno je torej stališče tožene stranke, da je treba kot prodajo nepremičnine v smislu ZDoh upoštevati to, kar je predmet prodajne pogodbe. Zato je tudi vprašanje, ali je bil s prodajo predmeta pogodbe dosežen dobiček, presojati po določbah ZDoh glede na vsebino posamezne pogodbe, ne pa glede na motive, ki so vodili prodajalca pri sklepanju pogodb, kajti slednji so za presojo navedenega vprašanja pravno nepomembni. Prav tako je pravno nepomembno, da se je sporni objekt v drugih postopkih (denacionalizacijskem, zapuščinskem) obravnaval kot celota, kajti v teh postopkih ni šlo za reševanje predhodnega vprašanja v smislu 144. in sledečih členov zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), od katerega bi bilo odvisno odločanje v davčnem odmernem postopku. Iz navedenega sledi, da je tožena stranka ZDoh v izpodbijani odločbi uporabila pravilno in sodišče njene razloge sprejema, zato je moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je - enako kot ZUP - smiselno uporabilo kot republiški predpis (2. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I).