Jedro

Tožnik niti ne trdi, da bi uporabil tuje pravne vire, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, znanje tujih jezikov ali pravno specialistično znanje, razen kolikor bi bilo mogoče v tem smislu razumeti navedbo, da gre za ustavno pritožbo z delovnopravnega področja. Da je v ustavni pritožbi izpostavil in obrazložil kršitve ustavnih pravic, kot navaja v tožbi, pa ne more šteti kot okoliščina, ki bi kazala na posebno težavnost storitve ali na uporabljeno specialistično pravno znanje, kajti navedeno je logično upoštevano pri določitvi nagrade, ki je določena za postopke pred Ustavnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožniku izplačajo stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice št. BPP 690/2015-1 v višini 634,40 EUR (v 1. točki izreka) ter da se v presežnem delu predlog tožnika za plačilo stroškov zavrne (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila A.A. kot upravičencu z odločbo BPP 690/2015 z dne 3. 12. 2015 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo v individualnem delovnem sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; za nudenje BPP je bil upravičencu dodeljen tožnik. Tožnik je v okviru nudenja BPP za upravičenca sestavil in vložil ustavno pritožbo. Za sestavo ustavne pritožbe je priglasil 1.000 EUR ter 22 % DDV. Organ za BPP je na podlagi presoje stroškovnika in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), upoštevaje obseg in težavnost odvetniške storitve ter ob dejstvu, da gre za nagrado, ki se izplača iz državnega proračuna odvetniku, priznalo nagrado za postopek v višini 500 EUR (tarifna številka 3470 Tarife), pavšal za poštne stroške in telekomunikacijske storitve 20 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 634,40 EUR. Organ za BPP je zavrnil predlog tožnika za priznanje višje nagrade, glede na to, da je ugotovil, da ne gre za zadevo, pri kateri je bilo potrebno uporabiti tuje pravne vire, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, pravno specialistično znanje ali znanje tujega jezika.

2. Tožnik v tožbi meni, da bi organ ne mogel priznati za ustavno pritožbo nagrade le v višini 500 EUR in se pri tem kot na razlog sklicevati na okoliščino, da se nagrada izplačuje iz državnega proračuna. ZOdvT pri nagradah v razponu ni predvidel (in takšna tudi ni sodna praksa sodišč, tudi organa za BPP ne), da se izplača najnižja nagrada v razponu, kadar gre za stroške oziroma nagrado, ki se izplača iz državnega proračuna. Pa tudi sicer sama ustavna pritožba nedvomno šteje med povprečne primere, ko se priznava nagrada v srednji vrednosti nagrade v razponu glede na 13. člen ZOdvT. Organ pa tudi ni navedel, zakaj ne bi šlo za povprečen primer. Tudi razlogovanje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je neprepričljivo in nesprejemljivo, saj bi se te okoliščine upoštevale le, kadar ne gre za povprečen primer. Sestava ustavne pritožbe, še posebej v primeru delovnopravnih zadev, nedvomno ni najbolj enostavna zadeva; kot je tudi v sami ustavni pritožbi, ki jo je organ pred izdajo sklepa imel na vpogled, moč videti, so bile izpostavljene in obrazložene vse kršitve ustavnih pravic upravičencu in glede na to nedvomno gre za povprečen primer, kot je bila tudi priglašena sama nagrada, torej v srednji vrednosti nagrade v razponu, kar je tudi sicer kot splošno pravilo uzakonjeno v 13. členu ZOdvT. Tega pa organ z ničemer ni upošteval. V dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje toženke, vpogled v spisne listine ter v ustavno pritožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano 2. točko izreka sklepa odpravi ter zadevo v tem obsegu vrne organu v ponovni postopek, da ta odmeri ter prizna vse nastale priglašene stroške ter jih naloži v plačilo toženki z rokom plačila 15 dni.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj.

4. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom tudi upravičencu do BPP, ki pa odgovora na tožbo ni podal. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna višina tožniku kot odvetniku priznanih stroškov za nudenje BPP po napotnici BPP 690/2015-1 A.A. kot upravičencu, v okviru katere je tožnik sestavil in vložil ustavno pritožbo v individualnem delovnem sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP tožniku priznal namesto zahtevane nagrade za postopek 1000,00 EUR (le) nagrado v višini 500,00 EUR. Pri tem se je skliceval na tar. št. 3470 Tarife ter navedel, da je v skladu z ZOdvT upošteval obseg in težavnost odvetniške storitve ter okoliščino, da se nagrada izplačuje iz državnega proračuna, priznanje višje nagrade pa je zavrnil glede na to, da ne gre za zadevo, pri kateri bi bilo potrebno uporabiti tuje pravne vire, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, pravno specialistično znanje ali znanje tujega jezika.

8. Po Tarifi se (med drugim) za postopke pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, po opombi 3.4.7 za vse vrste zadev, uporabijo nagrade, določene v podpoglavju 4.7 oziroma v tar. št. 3470, 3471 in 3472. Nagrada za postopek (med drugim) pred Ustavnim sodiščem je določena v tar. št. 3470, in sicer v razponu od 500,00 do 1.500,00 EUR.

9. Kadar so nagrade določene v razponu, se po 13. členu ZOdvT nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke; v povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

10. Da je organ za BPP pri odločanju o nagradi (pravičen) preudarek uporabil, kot to narekuje ZOdvT, iz izpodbijane odločbe izhaja. Kot organ v obrazložitvi odločbe navaja, je upošteval (med drugim) obseg in težavnost odvetniške storitve ter okoliščine, da pri sestavi ustavne pritožbe niso bili uporabljeni tuji pravni viri, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, pravno specialistično znanje ali znanje tujih jezikov.

11. Tožnik niti ne trdi, da bi uporabil tuje pravne vire, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, znanje tujih jezikov ali pravno specialistično znanje, razen kolikor bi bilo mogoče v tem smislu razumeti navedbo, da gre za ustavno pritožbo z delovnopravnega področja. Da je v ustavni pritožbi izpostavil in obrazložil kršitve ustavnih pravic, kot navaja v tožbi, pa ne more šteti kot okoliščina, ki bi kazala na posebno težavnost storitve ali na uporabljeno specialistično pravno znanje, kajti navedeno je logično upoštevano pri določitvi nagrade po tar. št. 3470, ki je določena za postopke pred Ustavnim sodiščem (in SEU ter ESČP).

12. V ostalem tožnik izpodbija zaključek organa o priznanju najnižje nagrade v razponu le še s trditvijo, da gre pri predmetni ustavni pritožbi za povprečen primer, in z navedbami, da ZOdvT pri nagradah v razponu ni predvidel, da se izplača najnižja nagrada v razponu, kadar gre za nagrado, ki se izplača iz državnega proračuna. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi organ že glede na navedene okoliščine, za katere tožnik določno niti ne zatrjuje ali izkaže, da bi bile nepravilno ugotovljene (neuporaba tujih pravnih virov, neuporaba posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij in neuporaba znanja tujih jezikov), ne mogel ocenjevati za sestavljeno ustavno pritožbo, da lahko ne gre za povprečen primer (postopka pred Ustavnim sodiščem), ki terja priznanje srednje vrednosti nagrade v razponu. Kolikor pa je organ v okviru preudarka pri določanju nagrade upošteval še, da se nagrada izplačuje iz državnega proračuna, je za to imel podlago v zakonu; ZOdvT namreč v 13. členu omogoča upoštevanje vseh okoliščin, ki so za določitev nagrade lahko pomembne, in ki jih navaja zgolj primeroma. Poleg tega pa med takimi okoliščinami zakon našteva tudi premoženjske razmere stranke; za tak primer, kjer so (slabe) premoženjske razmere stranke pomembne, pa v obravnavani zadevi nedvomno gre, saj se nagrada izplačuje iz naslova brezplačne pravne pomoči, ki se dodeli osebam s slabim materialnim položajem, prejeta sredstva pa mora upravičenec do BPP v določenih primerih tudi vrniti (46., 48. in 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči). Poleg tega se sredstva iz naslova BPP izplačujejo v breme državnega proračuna, kar je po mnenju sodišča glede na ureditev drugih nagrad v ZOdvT tudi lahko ena od okoliščin, glede na katero organ po pravičnem (prostem) preudarku v posameznem primeru določi nagrado, kadar je ta določena v razponu(1).

13. V zvezi z navedbami tožnika, da organ za BPP in tudi organi za BPP pri drugih sodiščih pri priznavanju nagrad, ki so določene v razponu, ne upoštevajo okoliščine, da se nagrada izplača iz državnega proračuna, sodišče dodaja, da ni navedel nobenih konkretnih primerov, glede na katere bi se sodišče do ugovora lahko vsebinsko opredelilo.

14. Glede na 13. člen ZOdvT in podane tožbene navedbe je po presoji sodišča organ za BPP preudarek pri določitvi nagrade uporabil v mejah pooblastila (upoštevane okoliščine so v okviru v zakonu naštetih in jih tožnik tudi ni uspel izpodbiti) ter v skladu z namenom pooblastila, da se, upoštevajoč relevantne okoliščine, nagrado določi v pravični višini.

15. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je lahko odločilo upoštevajoč dokumentacijo upravnega spisa; izven navedenega predlaganih dokazov ni izvedlo, ker tožnik dokaznih predlogov (že) ni ustrezno substanciral. 16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : ZOdvT namreč vsebuje tudi izrecno različno urejanje nagrad za izbrane odvetnike ter postavljene in dodeljene odvetnike, za katere se nagrada izplača iz državnega proračuna (6. poglavje); v zvezi s tem Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 404/2010 z dne 25. 5. 2011 razloguje, da je namen oziroma cilj nižjih nagrad za dodeljene in postavljene odvetnike znižanje finančnih sredstev, ki iz naslova BPP in zastopanja po uradni dolžnosti bremenijo državni proračun; nagrade za storitve teh odvetnikov namreč zagotavlja država, v drugih primerih pa prejmejo odvetniki plačilo od strank.