Jedro

Toženčeva pasivnost, ki na tožbene trditve ni odgovoril, se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Dejanske trditve tožbe so zato neizpodbojna podlaga zamudne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoj strošek odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da se tožencu odpove najemna pogodba št. 254-DO-03/96 z dne 16. 5. 1996 za garsonjero v izmeri 28,90 m2 v pritličju večstanovanjske stavbe S. in da jo je toženec dolžan izprazniti v roku 60 dni. Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 225,00 EUR.

2. Toženec je v vlogi, ki jo je naslovil „Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pritožba“ navedel, da je zamudil 30 dnevni rok za pritožbo zaradi slabega zdravstvenega stanja oziroma, ker ni bil sposoben pravilno razumeti pomena svojih ravnanj in dogodkov ter ustrezno uravnavati svojih ravnanj. V pritožbi, ki jo, kot navaja, vlaga v primeru, če sodišče ne bi ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ta procesna kršitev je imela za posledico, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja. Ker ni imel možnosti sodelovanja v postopku, je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti. Navaja, da je tožeča stranka vedela, da je toženec 100% invalid, zato bi morala o vloženi tožbi obvestiti tudi CSD Domžale, saj je vedela, da toženec sam ne bo razumel pomena tožbe. Postopanje tožeče stranke nasprotuje moralnim pravilom iz 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Utemeljenost zahtevka pa tudi ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi oziroma so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta že v okviru obravnavanja toženčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje presodila tisti del pritožbenih trditev, ki se nanašajo na toženčevo sposobnost doumeti dogajanje v zvezi s postopkom in s katerimi je meril na vprašanje obstoja procesne predpostavke svoje pravdne sposobnosti, čeprav mu poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta. Sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe ni imelo razlogov za sum o obstoju toženčeve procesne sposobnosti. V pomanjkanje svoje procesne sposobnosti pa toženec ni uspel prepričati niti v postopku odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je v zvezi z navedeno predpostavko tudi izvedlo dokazni postopek z vpogledom v listine, ki jih je sodišču predložil toženec. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu I Cp 1985/2011 z dne 11. januarja 2012 tudi navedlo, da okoliščina, da je tožeča stranka obveščala CSD Domžale o postopanju in ukrepih v zvezi z odpravo razlogov za odpoved najemne pogodbe, ne daje nikakršne podlage, da bi CSD oziroma socialno delavko obvestilo tudi o začetem pravdnem postopku zoper toženca.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, češ da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka ter da so dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. V zvezi s slednjim očitkom tožeči stranki očita, da je v dokaz svojih navedb predložila zgolj lastna opozorila ter fotografije, iz katerih ni razvidna nastala škoda oziroma nesnaga povzročena po domačih živalih. S takšnimi trditvami ne utemeljuje nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, ampak prepričljivost dokazov. Pri tem gre za izpodbijanje dokazne ocene, ki pa v zvezi z zamudno sodbo ne more in ne sme biti predmet pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7. Toženec pa tudi neutemeljeno izpodbija t.i. sklepčnost tožbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v tožbi zatrjevana dejstva predstavljajo krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe iz 1., 3. in 5. točke 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), da je bil toženec večkrat predhodno pisno opozorjen na kršitev najemne pogodbe ter da mu je bil dan rok odpravo odpovednega razloga ter način odprave (tretji odstavek 103. člena SZ-1) ter da toženec v odrejenem roku kršitev ni odpravil. Toženčeva pasivnost, ki na tožbene trditve ni odgovoril, se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Navedene dejanske trditve tožbe so zato neizpodbojna podlaga zamudne sodbe. Iz omenjenih dejanskih tožbenih trditev pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede na omenjena določila SZ-1. 8. Toženčeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek postopka, zato ga je tožeča stranka dolžna kriti sama.