Jedro

Ker je toženec prejemal otroški dodatek v določeni višini mesečno, čeprav do otroškega dodatka v takšni višini za to obdobje ni bil upravičen, ker so bili posredovani neresnični podatki ob vložitvi zahteve za priznanje pravice, in ker je bila izdana dokončna in pravnomočna odločba o spremembi pravice do otroškega dodatka, je toženec dolžan vrniti neupravičeno prejeti znesek otroškega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 263,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 93,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da ni kriv, da so mu najprej priznali otroški dodatek v višjem znesku, kasneje pa je bilo ugotovljeno, da ni upravičen do otroškega dodatka v takšnem znesku. Otroka sta svoji napotnici posojala drugim, tega denarja tudi nista prejela. Pokojnine ima 500,00 EUR, kredita 220,00 EUR, tako, da mesečno dobi le 280,00 EUR in vtoževanega zneska ne more plačati, saj imajo komaj za preživljanje. Dva sinova sta brezposelna, žena pa je že četrti mesec v bolnici, ker je zbolela za levkemijo. Prosi za odpis dolga.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dodatno pa poudarja naslednje.

Pravica do otroškega dodatka je eden izmed družinskih prejemkov iz 57. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP). Z otroškim dodatkom se staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po tem zakonu. Dohodkovni razred je določen v odstotku od povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji za koledarsko leto pred vložitvijo zahteve (65. člen ZSDP). Skladno z 72. členom tega zakona je skupni dohodek družine vsota vseh bruto dohodkov vseh družinskih članov, razen taksativno naštetih dohodkov od 1. do 8. točke.

Kot je določeno v 102. členu zakona morajo biti pogoji za pridobitev pravic izpolnjeni ves čas prejemanja pravic. Vsakdo mora sporočiti centru dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na priznanje pravice, njihovo višino in obdobje prejemanja, v 8 dneh, ko je taka sprememba nastala oziroma je zanjo zvedel. Če se v času priznanja pravic ugotovi, da so bili posredovani neresnični podatki ob vložitvi zahteve za uveljavljanje posamezne pravice po tem zakonu, center izda odločbo o prenehanju te pravice oziroma o njeni spremembi. Center pa zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev po tem zakonu (103. člen ZSDP).

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je Center za socialno delo ... z odločbo št. ... z dne 3. 7. 2003 tožencu za čas od 1. 5. 2003 do 30. 4. 2004 priznal pravico do otroškega dodatka v višini 27.930,00 SIT mesečno. Kasneje pa je pri kontroli podatkov z DURS, Center za socialno delo ... ugotovil, da toženec pri uveljavljanju pravice do otroškega dodatka ni navedel, da sta imela njegova otroka N. in B. prejemke in sicer N. v višini 364.536,00 SIT in B. v višini 547.164,00 SIT, zaradi česar je z odločbo št. ... z dne 21. 4. 2004 nadomestil odločbo z dne 3. 7. 2003 in za obdobje od 1. 5. 2003 do 30. 4. 2004 tožencu priznal otroški dodatek v višini 22.260,00 SIT mesečno. Toženec je bil glede na to odločbo, ki je postala pravnomočna, za obdobje od 1. 5. 2003 do 30. 4. 2004 torej upravičen do otroškega dodatka v višini 22.260,00 SIT mesečno, namesto v višini 27.930,00 SIT.

Ker je tožnik v obdobju od 1. 5. 2003 do 30. 4. 2004 prejemal otroški dodatek v višini 27.930,00 SIT mesečno, čeprav do otroškega dodatka v takšni višini za to obdobje ni bil upravičen in ker gre v konkretnem primeru za dejanski stan iz 103. člena ZSDP, je toženec v skladu s 3. odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) dolžan vrniti neupravičeno prejeti znesek. Gre za verzijsko terjatev, za katero je pomembno, da obveznost vrnitve obstoja tudi, če nekdo nekaj prejme na podlagi, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla in to, ali je prišlo do preplačila iz krivdnih razlogov, sploh ni relevantno. Toženčeve pritožbene navedbe, da za nastanek preplačila ni kriv, so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je toženec dolžan tožniku vrniti vtoževani znesek in sicer skupaj z zamudnimi obrestmi skladno z določbo 193. člena OZ, ki določa, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti dolgove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Toženčeve pritožbene navedbe, ki se nanašajo na socialno stanje, za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne. Za odločanje o odpisu dolga pritožbeno sodišče ni pristojno, ampak tožnik in je zato to vprašanje lahko le stvar dogovarjanja med tožnikom in tožencem oziroma mora takšno zahtevo toženec vložiti pri tožniku, da bo odločil, ali je njegov predlog za odpis dolga utemeljen ali ne.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.