Jedro

Upravičenec do denacionalizacije je tudi tisti, ki mu je bila odvzeta pravica uporabe na zemljišču, ne glede na to, ali je to prejšnji lastnik zemljišča ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1358/99-9 z dne 25.10.2000 se tako spremeni, da se tožbi ugodi, točka 3 izreka odločbe tožene stranke z dne 7.7.1999 se odpravi in zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper 3. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 7.7.1999. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 19.8.1998, s katero je ta ugodila zahtevi A.R. in M.S.R. za denacionalizacijo zemljišča, parcele št. 974/37, vl. št. 406 k.o. Č. (1. točka izreka), ter odločila, da se za podržavljeno nepremičnino iz 1. točke izreka določi odškodnina v obliki obveznic SOD in sicer A.R. v vrednosti 2.544,29 DEM (2. točka izreka), M.R.S. v vrednosti 75.681,75 DEM (3. točka izreka) in da je zavezanec za odškodnino SOD (4. točka izreka). Tožena stranka je pritožbi delno ugodila, odpravila 1., 3. in 4. točko izreka navedene prvostopne odločbe in jih nadomestila z novo 1., 3. in 4. točko, ki glasijo: Ugodi se zahtevi A.R. za denacionalizacijo dela zemljišča, parcele št. 974/37 v izmeri 146 m2 (nova 1. točka), zahteva za denacionalizacijo ostalega dela zemljišča se zavrne (nova 3. točka), zavezanec za plačilo odškodnine SOD je dolžan izročiti obveznice v vrednosti 2544,29 DEM A.R. v roku 3 mesecev po pravnomnočnosti te odločbe (nova 4. točka). V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je bilo zemljišče parcela št. 974/37 podržavljeno A. in A.R. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki sta na tem zemljišču obdržala pravico uporabe, ki je z dedovanjem prešla na tožnico, razen na delu zemljišča v izmeri 146 m2, na katerem je imela pravico uporabe A.R. Navedeno zemljišče je bilo kasneje tožnici odvzeto iz posesti na podlagi več odločb, izdanih od leta 1974 do 1982, od katerih nobena ni bila izdana na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen.

Sodišče soglaša s toženo stranko, da za denacionalizacijo navedenega zemljišča ni podlage. Po 32. členu je mogoče vrniti nezazidano stavbno zemljišče le upravičencu - prejšnjemu lastniku zemljišča, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno in tudi odvzeto iz posesti na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen oziroma na način iz 4. člena ZDen. Ni pa po navedeni odločbi mogoča vrnitev podržavljenega zemljišča upravičencu - prejšnjemu lastniku, ki je imel na podržavljenem zemljišču pravico uporabe in mu ta ni bila odvzeta, temveč je bila ta pravica, in nepremičnina, na katero se je nanašala, predmet dedovanja. Pri denacionalizaciji je treba izhajati iz položaja osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način, ki ga je ZDen opredelil kot krivičnega. Prejšnja lastnika nista upravičenca do denacionalizacije, ker jima zemljišče ni bilo odvzeto, temveč je bila lastninska pravica spremenjena v pravico uporabe, ki pa je imela po vsebini enaka upravičenja kot lastninska pravica. Zemljišče je ostalo v uporabi prejšnjih lastnikov vse do njune smrti. Tožnica pa ni upravičenka, ker nikoli ni bila lastnica zemljišča, ampak je na njem podedovala le pravico uporabe.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča napačno. Zmotna je trditev sodišča, da je imel prejšnji lastnik na podržavljenem zemljišču upravičenja, ki so bila enaka upravičenjem lastnika. Prejšnji lastnik nacionaliziranega zemljišča z zemljiščem ni mogel prosto razpolagati, ampak je imel ne tem zemljišču le pravico uporabe, dokler zemljišča ni bil dolžan izročiti občini. S pravnim poslom pa je takšno zemljišče lahko prenesel le na občino, kar pomeni, da razpolaganje nedvomno ni bilo prosto. Ker v pravni posel ni privolila, ji je bilo zato zemljišče odvzeto iz uporabe z odločbo. Za denacionalizacijo morata biti izpolnjena le dva pogoja, to je podržavljenje na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen in državljanstvo. Oba navedena pogoja sta v tem primeru izpolnjena.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka, Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2000, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, zavzelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa odvzema zemljišča iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema zemljišča iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče ustavnega sodišča v isti odločbi je tudi, da bi moral v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je to prejšnji lastnik zemljišča ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje navedeno v izpodbijani sodbi, je sodišče napačno uporabilo določbe ZDen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano 3. točko izreka odločbe tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo v tem delu ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.