17. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., ki jo zastopa C. C., oba iz Ž., na seji senata dne 29. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba pritožnika A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 913/2002 z dne 29. 5. 2002 v zvezi z sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 00/00030 z dne 14. 3. 2002 in zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 98/00489 z dne 14. 6. 2002 se zavrže.

2.Ustavna pritožba pritožnice B. B. zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 98/00489 z dne 14. 6. 2002 se zavrže.

3.Ustavna pritožba pritožnice B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 913/2002 z dne 29. 5. 2002 v zvezi z sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 00/00030 z dne 14. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Domžalah je s sklepom št. In 00/00030 z dne 14. 3. 2002 ugodilo ugovoru po izteku roka dolžnice B. B. in delno ustavilo izvršbo, v drugem delu pa je štelo, da ugovor ni utemeljen in ga je odstopilo Višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi sklepa je pritrdilo stališču Okrajnega sodišča, ki se je oprlo na določbo takrat veljavnega 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), po katerem se v primeru, ko dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Tudi izrecen drugačen zapis dolžnice na potrdilu o plačilu na tak vrstni red poplačila dolga v primeru konkurence glavne obveznosti in stranskih terjatev ne more vplivati. Pritožnika v ustavni pritožni izpodbijata tudi sklep Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 98/00489 z dne 14. 6. 2002, s katerim je ugodilo ugovoru po izteku roka dolžnice B. B. in izvršbo delno ustavilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnika po vsebini zatrjujeta kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi bilo zaradi nerazumno visokih obresti, ki jih ni mogoče v celoti poravnati, ogroženo njuno premoženje.

B.

3.Po določbi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je bila s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Pritožnik A. A. ni bil stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba, njeni učinki pa se neposredno ne raztezajo nanj, kot to zmotno meni. Pritožniku z izpodbijano sodno odločbo niso mogle biti kršene njegove ustavne pravice ali svoboščine. Ustavno sodišče je zato njegovo ustavno pritožbo zavrglo.

5.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ker pritožnica ni izkazala, da bi zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 98/00489 z dne 14. 6. 2002 vložila pritožbo, za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo pritožnice B. B. zoper izpodbijani sklep zavrglo.

Pritožnica B. B. v ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 913/2002 z dne 29. 5. 2002 v zvezi z sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. In 00/00030 z dne 14. 3. 2002 po vsebini zatrjuje kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, vendar te kršitve z navedbami, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, ne izkaže. Pritožnica očitno napačno razume pomen ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Očitek, da je sodna odločba, ki posega v

premoženjskopravni položaj pritožnika, nepravilna, tudi če bi bil utemeljen, namreč še ne izkazuje kršitve te ustavne pravice. Po 50. členu ZUstS Ustavno sodišče izpodbijani posamični akt preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njim kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Stališče, ki ga je glede vrstnega reda poplačila dolga v primeru konkurence glavne obveznosti in stranskih terjatev v izpodbijanih sodnih odločbah (sklicujoč se na določbo 313. člena ZOR) zavzelo sodišče, pa z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ustavnopravno ni sporno. Zgolj dejstvo, da odločitev sodišč ni v korist pritožnice in da pritožnica pravo razume drugače kot sodišče, pa za sklep o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave ne zadošča. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge in tretje alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger