Jedro

Če je objavljena vsebina takšna, da omogoča njeno zanikanje s kratko navedbo konkretnih dejstev, golo zanikanje objavljenih dejstev ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala objavo(1) popravka z naslednjo vsebino: „S. milijoni v tujino Popravljamo vsebino izjav novinarja A. A. in intervjuvanca B. B., ki sta jih podala v oddaji „...“, v prispevku z naslovom „S. milijoni v tujini“ dne 15. 11. 2016 na programu ... TV, s strani ...: Ni res, da naj bi S. denar nakazoval v Švico, namesto, da bi ga delil slovenskim upravičencem.

Ni res, da Y od S. ali A. ni dobila niti evra.

Ni res, da naj bi denar v Švici brez kakršnegakoli obvestila poniknil. Ni res, da naj bi v letih, ko je S. milijone nakazoval v Švico, denar dobila le peščica avtorjev, ostali pa niso videli niti centa.

Ni res, da S. počne nekaj, za kar sploh nima dovoljenja.“

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za objavo popravka zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in povzema relevantno pravno podlago, teorijo in sodno prakso, ki opredeljuje pravico do popravka (40. člen Ustave RS, ZMed in številne judikate(2)). Trdi, da zahtevani popravek ustreza vsem citiranim normativnim zapisom in stališčem, zavzetih v odločbah, na katere se sklicuje. Poudarja, da je bistveno, da se prizadeti osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče (audiatur et altera pars) in da pravice ustavnega ranga ni mogoče ožiti na nižji normativni ravni. Sodišču očita, da zmotno meni, da odločitev o vrsti popravka (v ožjem ali širšem smislu) ni prepuščena prizadeti osebi. Primarna, temeljna pravica je izbira popravka v ožjem smislu (le z zanikanjem) in ni omejena. Prvostopno sodišče neutemeljeno zahteva podajo obširnih pojasnil, ki jih zakon v generalnem smislu omejuje, v konkretnem smislu pa prepoveduje – v smislu odklonitvenega razloga nesorazmernosti med dolžino popravka in spornega obvestila. Stališče sodišča prve stopnje utegne priti v poštev le pri zanikovanju t.i. vrednostnih sodb. Sodišče je tožeči stranki kot prizadeti osebi neutemeljeno odvzelo pravico izbire med popravkom v ožjem ali širšem smislu, z določitvijo načina uresničevanja te pravice pa poseglo v samo ustavno substanco povsem jasno določene pravice. Glede na nosilna sporočila spornega obvestila je zahtevani popravek zadostil ustavnim/zakonskim zahtevam. Sklicuje se še na stališče sodne prakse, da je po prvem odstavku 26. člena ZMed objava popravka pravilo in da se popravek le izjemoma ne objavi. Izjeme pa je treba tolmačiti ozko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba poudariti, da tožeča stranka v pritožbi večinoma le prepisuje posamezne dele različnih odločb, v katerih je bilo ugodeno zahtevam za objavo popravka, ne da bi konkretizirano in s primerjavo konkretnih okoliščin primerov navedla, zakaj so posamezna prepisana stališča relevantna tudi v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče na take pritožbene navedbe ni dolžno odgovarjati.

6. Sporni novinarski prispevek z naslovom „S. milijoni v tujino“ je bil dne 15. 11. 2016 objavljen v oddaji „...“, ki se je začela ob 19. uri na programu televizije ... TV. V njem je novinar A. A. obravnaval problematiko, da v določenem časovnem obdobju slovenski imetniki pravic AV del niso prejeli plačila iz naslova kabelske retransmisije AV del. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bistvo prispevka v tem, da je v spornem obdobju pravice iz naslova kabelske retransmisije upravljala tožeča stranka na podlagi začasnega dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, zbrana sredstva iz tega naslova pa nakazovala zasebni ustanovi A. v Švico, ta pa le nekaterim slovenskim imetnikom nakazvala sredstva iz naslova kabelske retransmisije njihovih AV del. Tožeča stranka je zahtevala objavo popravka z vsebino, ki je razvidna iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

7. V skladu s 26. členom Zakona o medijih (ZMed) lahko vsakdo, čigar pravica ali interes je bil prizadet z objavo določene vsebine, dosežene brezplačen popravek objavljene vsebine, in sicer z zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu in z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Objavo popravka, ki takega vsebinskega kriterija ne izpolnjuje, lahko odgovorni urednik po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed zavrne. Pravica do popravka tako nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija; tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, pa ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Pravice do popravka ni mogoče enačiti z dostopom do medijev, ki ni pravno zavarovana pravica. Pri presoji, ali je odgovorni urednik pravilno upošteval odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, je treba tako upoštevati namen instituta pravice do popravka, to je slišati tudi tistega, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah in interesih. Namen tega je, da se ljudje seznanijo tudi z drugo platjo zgodbe in si s tem lažje ustvarijo mnenje o zadevi oziroma odločijo, kateri od strani bolj verjamejo. Ta namen je lahko dosežen le z vsebinskim zanikanjem navedb v objavljenem obvestilu (prispevku).(3) Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora prispevek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera. V nekaterih primerih sicer zadošča že golo zanikanje nekega novinarskega sporočila, v večini primerov pa ne, vsebovati mora druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če je objavljena vsebina takšna, da omogoča njeno zanikanje z kratko navedbo konkretnih dejstev, golo zanikanje objavljenih dejstev ne zadostuje.

8. Popravek, ki ga zahteva tožeča stranka, ne zasleduje opisanega namena. Je brez vsebine in z ničemer ne zanika sporočilnega pomena objavljenega prispevka. Ta je v očitku protipravnega ravnanja tožeče stranke, ki naj bi denar namesto slovenskim avtorjem nakazovala v Švico podjetju A., kjer je denar nato poniknil, dobilo pa naj bi ga le nekaj slovenskih avtorjev. Gre za očitke, ki jih je mogoče zavrniti z navedbo konkretnih dejstev oziroma vsebinskimi pojasnili kot npr. koliko denarja in koliko slovenskim avtorjem je bilo nakazano, kako je potekala delitev sredstev med upravičenci, kakšna je bila pri tem vloga A. itd. Pritožbeno stališče, da golo zanikanje dejstev pomeni izvrševanje pravice do popravka v ožjem smislu, je po presoji pritožbenega sodišča zaradi prej navedenega materialnopravno zmotno, zaključek sodišča, da z zahtevanim popravkom, ki zgolj neargumentirano zanika posamezna dejstva, objavljena v spornem prispevku, tožeča stranka ne zasleduje namena pravice do popravka, pa pravilen. Podan je odklonitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 31. člena Zmed.

9. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Najkasneje v drugi oddaji „...“ na ... TV oz. v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe, na način, da bo objava popravka prebrana in objavljena s sliko, ter pri tem navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek.

Op. št. (2): I Cp 4714/2010, I Cp 1831/2015, II Ips 737/2007, II Ips 439/2007, II Ips 737/2007, VSL II Cp 4239/2010, II Cp 424672010 in II Cp 3477/2009. Op. št. (3): Prim. odločbe VSRS II Ips 154/2015, II Ips 218/2015, II Ips 3672011.