Jedro

Sodišče prve stopnje se v razlogih napadenega sklepa pravilno sklicuje na Komentar ZKP (GV Založba, Ljubljana 2004, stran 158), v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi to bilo v nasprotju tudi s 5. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za isto kazensko zadevo ne gre samo tedaj, ko zoper soobdolžence teče enoten postopek po določbi 32. člena ZKP, temveč tudi v primeru izločitve postopka zoper posameznega obdolženca.

Izrek

Pritožba odvetnika A.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 27742/2016 z dne 5. 12. 2017 sklenilo, da se odvetniku A.K. ne dovoli zagovarjanje obdolženega B.S. v kazenski zadevi prvostopnega sodišča I K 27742/2016. 2. Proti temu sklepu se je odvetnik A.K. pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer napačne uporabe člena 68. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve ustavnih in človekovih pravic ter jamstev v kazenskem postopku po določilih 19. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da dovoli zagovarjanje obdolženega B.S. po odvetniku A.K..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti napadenega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje, da se odvetniku A.K. ne dovoli zagovarjanje obdolženega B.S. je namreč pravilna. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa navaja tehtne in prepričljive razloge, s katerimi jo utemeljuje in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

5. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je odvetnik A.K. v istem kazenskem postopku že zagovarjal drugega obdolženca, in sicer J.M. in je prevzel zagovarjanje obdolženega B.S., ko je bil kazenski postopek s sklepom sodišča prve stopnje zoper obdolženega J.M. zaradi umika obtožbe zoper njega ustavljen. Navedeno je v skladu z listinami, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje v obrazložitvi sklepa. Pri tem ugotavlja, da je odvetnik A.K. v vlogi zagovornika J.M. najprej podal ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, ki je bila izrečena obdolžencem J.M., A.L., B.S. in S.G., zatem pa zagovarjal obdolženega J.M. na glavni obravnavi dne 26. 9. 2017, pri čemer je kot zagovornik sestavil pisni zagovor obdolženca (l. št. 348). S tem, ko je po umiku obtožbe zoper obdolženega J.M. in po izdaji sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zoper njega in obdolženega A.L., prevzel zagovarjanje obdolženega B.S., je po pravilni presoji sodišča prve stopnje nastala situacija iz prvega odstavka 68. člena ZKP, zaradi katere odvetnik A.K. ne more zagovarjati obdolženega B.S..

6. Sodišče prve stopnje se v razlogih napadenega sklepa pravilno sklicuje na Komentar ZKP (GV Založba, Ljubljana 2004, stran 158), v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje bi to bilo v nasprotju tudi s 5. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal "nasprotno stranko", pri čemer takemu položaju ustreza situacija, ko bi zastopal v istem kazenskem postopku dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za isto kazensko zadevo ne gre samo tedaj, ko zoper soobdolžence teče enoten postopek po določbi 32. člena ZKP, temveč tudi v primeru izločitve postopka zoper posameznega obdolženca.

7. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazložitvijo napadenega sklepa, da z odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, niso kršene pravice obdolženega B.S., ki mu jih daje Ustava v določbah 19. in 29. člena, saj navedeno stališče sodišča prve stopnje temelji na stališču, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče RS v odločbah Up-46/98 z dne 26. 5. 2000 in U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998, pri čemer se sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa sklicuje na prvo navedeno odločbo Ustavnega sodišča (stran 3 sklepa) in njene poudarke pravilno povzema v obrazložitev sklepa (točka 6). Pri tem v obrazložitvi pravilno razlaga, da s tem, ko sodišče zaključuje, da ni dopustno, da bi v predmetnem kazenskem postopku odvetnik A.K. zagovarjal obdolženega B.S., nista kršeni ustavni pravici iz tretjega odstavka 19. člena Ustave in 29. člena Ustave RS, saj sodišče obdolžencu ne odreka pravice do zagovornika in pravice do učinkovite obrambe njegovih pravic, ker si obdolženi lahko sam izbere drugega zagovornika.

8. Pravilnosti napadenega sklepa zagovornik s ponavljanjem stališč, ki jih je navedel že v odgovoru z dne 27. 11. 2017, katerega vsebino sodišče prve stopnje povzema v točki 3 obrazložitve napadenega sklepa, s pritožbo ne more omajati, saj je njegova stališča kot nepravilna s tehtnimi razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi napadenega sklepa, sklicujoč se na sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-46/98 z dne 26. 5. 2000, pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Okoliščina, da J.M. in B.S. soglašata s tem, da odvetnik prevzame zagovarjanje slednjega potem, ko je v istem kazenskem postopku zagovarjal prvega, na pravilnost napadenega sklepa z ničemer ne vpliva. Navedeno soglasje namreč ne more zaobiti določbe prvega odstavka 68. člena ZKP, na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje in ki ne dopušča, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnika A.K. zavrnilo kot neutemeljeno (3. točka 402. člena ZKP).