Jedro

Tožena stranka je delo na delovnem mestu, na katerem je bil tožnik edini izvajalec, razdelila med nekatere preostale zaposlene, zaradi česar tožnikovega dela ni več potrebovala. Posledično mu je utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2009 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter ga od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od nje odvesti davek in prispevke, nato pa mu izplačati ustrezno neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik se z izpodbijano sodbo ne strinja, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal, da se pridobi poslovna dokumentacija v zvezi z delom tožnika in P.P., iz česar bi bilo razvidno, da sta tožnik in P.P., kljub temu, da sta oba opravljala delo na istem delovnem mestu, imela povsem drugačno vsebino del in nalog, ni izvedlo dokaza glede vpogleda v letna poročila tožene stranke za leta 2007, 2008 in 2009, iz katerih bi lahko zaključilo, da se obseg dela, tako kot je trdil tožnik, pravzaprav povečal in ne zmanjšal, ni izvedlo dokaza, da se vpogleda v poslovno dokumentacijo v zvezi z delovno dokumentacijo T.M. in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B.M., A.Č., T.S., ter prevoznikov J.C., R.B., B.H. ter U.P.. Navaja, da je sodba neobrazložena in sodišče zgolj povzema izpovedbe zaslišanj T.M. ter B.M., ki sta oba zainteresirana za uspeh tožene stranke v sporu, do izpovedb prič P.H., M.L., G.L. ter tožnika pa se sploh ne opredeli in povsem nekritično sledi navedbam in trditvam tožene stranke. Tožnik se vsekakor strinja z načelnim stališčem, da ima delodajalec pravico odločati o tem, kako bo organiziral delovni proces ter zmanjšal stroške poslovanje ter temu posledično stroške dela. V konkretnem primeru je bistveno, da reorganizacija, na katero se tožena stranka sklicuje, ni povzročila, da bi zaradi izvedene reorganizacije dejansko prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj ta dejansko še vedno obstaja tudi po formalni ukinitvi delovnega mesta. Po stališču tožnika je za ugotavljanje zakonitosti redne odpovedi pomembna vsebina in obseg del in nalog, ki se opravljalo na delovnem mestu samostojni komercialist, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik ter vsebina in obseg del in nalog, ki se opravljajo na delovnem mestu referent v logistiki, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi T.M., oziroma kot se je tekom dokaznega postopka ugotovilo, so to delo začeli opravljati tudi G.L., J.K. ter A.Č., poleg B.M.. Torej se dejansko obseg dela ni zmanjšal na 1,5 delavca. Glede na to, da se na obeh delovnih mestih, za katere imata sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik in T.M., dejansko opravlja vsebinsko povsem enako delo in sta delovni mesti med seboj tako primerljivi, bi tožena stranka morala odločati o presežnih delavcih na podlagi objektivno primerljivih meril. Tožena stranka je navidezno in formalno spremenila sistemizacijo ter ukinila delovno mesto tožnika z namenom, da se ga znebi. Po stališču tožnika pa bi sodišče moralo tudi preveriti ali je bilo mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delovnih mestih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Ker pa slednjega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno, izdaja izpodbijane sodbe pa je tako preuranjena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno. Sodišču tudi ni potrebno odgovarjati vse navedbe tožeče stranke, prav tako ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni. Sodišče je namreč pri vodenju dokaznega postopka vezano tudi na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu samostojni komercialist in da je tožena stranka dne 25. 8. 2009 sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta samostojni komercialist in odpremni referent (B2). Tožena stranka je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnih razlogov z dne 1. 9. 2009 in mu redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 9. 2009. Iz obrazložitve izpodbijane odpovedi izhaja, da je bila v podjetju opravljena reorganizacija dela in ukinitev delovnega mesta samostojni komercialist z namenom, da podjetje optimizira svoje delovanje in delo prerazporedi med ostale zaposlene oziroma združi del posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin in izpovedi zaslišanih prič (B.M., T.M., P.H., M.L. in G.L.) ter tožnika pravilno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljena in zakonita. Dokazno je zaključilo, da je pri toženi stranki prišlo do reorganizacije delovnega procesa v oddelku logistike in posledično do ukinitve delovnega mesta samostojni komercialist, delovne naloge tožnika pa so se razdelile med ostale že zaposlene v logistiki in skladišču. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša, da je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov (ukinitev delovnega mesta samostojni komercialist) pri toženi stranki obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določb 1. alinee 1. in 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta odločilna dejstva so, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela in sicer tako, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, prenesla na druge delavce in dejansko ukinila delovno mesto tožnika, kar je razvidno tako iz sklepa o ukinitvi delovnega mesta samostojni komercialist in odpremni referent (B2), kot iz izpovedb zaslišanih prič o tem, kako je pri toženi stranki delo potekalo potem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bilo delo, ki ga je poprej opravljal tožnik, razdeljeno med več delavce, zato so neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe, da se dejansko obseg dela ni zmanjšal na 1,5 delavcev, temveč da se je povečal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da se je direktor za ukinitev delovnega mesta tožnika dne 25. 8. 2009 (B2) in razdelitev tožnikovega dela med druge delavce (zaradi česar je dne 14. 9. 2009 prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - A15) odločil potem, ko se je seznanil s predlogom vodje logistike B.M. o organizaciji kadrov v oddelku logistika z dne 5. 6. 2009, 19. 6. 2009 in 7. 7. 2009 (B5, B6 in B7).

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker reorganizacija, na katero se tožena stranka sklicuje, ni povzročila, da bi zaradi nje dejansko prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko še vedno obstajala tudi po formalni ukinitvi delovnega mesta. Bistveno je, da se je tožena stranka odločila, da spremeni organizacijo svojega dela tako, da ukine delovno mesto samostojni komercialist in da naloge ukinjenega delovnega mesta prenese na obstoječa delovna mesta oziroma delavce. Bistveno tudi je, da je organizacijsko spremembo dejansko izvedla, tako da je delo, ki ga je prej opravljal tožnik, razdelila med ostale delavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovljenem dejanskem stanju štelo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Spremembe organizacije dela, ki se kažejo v tem, da se vse naloge enega delovnega mesta prenesejo na druge delavce, zaradi česar pride do ukinitve tega delovnega mesta, je prav gotovo organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela na ukinjenem delovnem mestu in s tem razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 268/2009 z dne 21. 3. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za manjše število delavcev, katerih delo je zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, oziroma za t.i. individualne odpuste. Navedeno je pomembno zaradi obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev, ki za delodajalca velja samo, če gre za večje število delavcev po 1. in 2. odstavku 96. člena ZDR. V takem primeru so seznam presežnih delavcev in kriteriji za njihovo določitev sestavni del programa (99. in 100. člen ZDR). V primeru t.i. individualnih odpustov pa takšnega posebnega programa delodajalcu ni potrebno izdelati in v primeru ukinitve delovnih mest, ki ima za posledico prenehanje potreb po delu vseh delavcev na takih delovnih mestih, tudi ni potrebe ne obveznosti po uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev. Le v primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih), pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca. Vendar le v primeru, da so taki kriteriji določeni, oziroma zavezujejo delodajalca in na podlagi dejanskih ugotovitev, da obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerim je možna izbira presežnih delavcev.

Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju delavca, kateremu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, primerjati tožnika z delavcem T.M., ker sta delovni mesti med seboj primerljivi. V skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo enemu odpovedana pogodba o zaposlitvi, je potrebno uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je v obravnavani zadevi prenehala potreba po delu samostojnega komercialista, ki ga je kot edini opravljal tožnik, tožena stranka utemeljeno ni oblikovala posebne kategorije primerljivih delavcev, pri katerih bi šele z uporabo kriterijev določila tistega delavca, ki mu preneha delovno razmerje, temveč je odločila, da delovno razmerje preneha tožniku. Sicer pa je imel T.M. pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu referent v logistiki, ki je po sistemizaciji delovnih mest tožene stranke spadalo v V. tarifni razred, medtem, ko je ukinjeno delovno mesto tožnika bilo razvrščeno v VI. tarifni razred.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi sodišče moralo tudi preveriti, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delovnih mestih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Kot izhaja iz listinskih dokazov in zaslišanja priče P.H., je tožena stranka preverila vse možnosti za prezaposlitev tožnika, pri čemer je ugotovila, da tožena stranka, razen neustreznih delovnih mest v družbi G. d.d., nima takšnega delovnega mesta, ki bi pomenilo ustrezno zaposlitev tožnika v smislu določb ZDR, prav tako pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali ga zaposliti na drugih delih ali ga dokvalificirati oziroma prekvalificirati za drugo delo, kar izhaja iz izpovedi priče P.H. (list. št. 62 in 63) in jo je sodišče v svoji sodbi tudi pravilno povzelo in dokazno ocenilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).