Jedro

Povračilo plačanih prispevkov lahko uveljavlja tisti delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, po prikrajšanih delavcih, ki dejansko opravljajo delo na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

Ni mogoče sprejeti razlage, ki jo ponuja tožnik, da pogoje za povračilo plačanih prispevkov po citirani določbi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 izpolnjuje že s tem, da ima v problemskem območju z visoko brezposelnostjo sedež družbe.

Na tožniku je trditveno in dokazno breme, da delavci dejansko opravljajo oziroma so opravljali delo v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

Izrek

I. Postopek se v delu, ki se nanaša na tožbo zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-194/2017 z dne 11. 12. 2017, ustavi.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-165/2017-5 z dne 14. 9. 2017, št. 11064-170/2017-5 z dne 14. 9. 2017, št. 11064-180/2017-5 z dne 8. 11. 2017 zavrne.

III. Tožbi se v delu, ki se nanaša na odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-199/2017-4 z dne 11. 12. 2017, št. 11064-195/2017-4 z dne 11. 12. 2017, št. 11064-182/2017-4 z dne 20. 11. 2017, št. 11064-196/2017-4 z dne 11. 12. 2017, št. 11064-185/2017-4 z dne 20. 11. 2017, št. 11064-229/2017-4 z dne 12. 1. 2018, št. 11064-221/2017-5 z dne 19. 12. 2017, št. 11064-223/2017-3 z dne 3. 1. 2018, št. 11064-197/2017-4 z dne 11. 12. 2017 ugodi, citirane odločbe se odpravijo in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanimi odločbami zavrnil tožnikove vloge za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost po Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2). V obrazložitvah odločb št. 11064-165/2017-5 z dne 14.9. 2017, št. 11064-170/2017-5 z dne 14. 9. 2017 in št. 11064-180/2017-5 z dne 8. 11. 2017 navaja, da ima sicer delodajalec sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, vendar pa imajo delavci stalno prebivališče na drugih območjih, medtem ko so delo opravljali na terenu na območju Republike Slovenije, kar je na širšem območju od območja z visoko brezposelnostjo. V vseh ostalih odločbah prvostopenjski organ zavrnitev tožnikovih vlog utemelji s tem, da je tožnik delodajalec, ki ima sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, vendar pa imajo delavci, za katere uveljavlja povračilo plačanih prispevkov, stalno prebivališče izven problemskega območja.

2. Drugostopenjski organ je pritožbe zoper izpodbijane odločbe zavrnil. V obrazložitvah odločb, s katerimi je zavrnil pritožbe zoper odločbe št. 11064-165/2017-5 z dne 14. 9. 2017, št. 11064-170/2017-5 z dne 14. 9. 2017 in št. 11064-180/2017-5 z dne 8. 11. 2017 navaja, da ZSRR-2 in Uredba o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike (v nadaljevanju Uredba) določata pogoje ter postopek financiranja na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo, tj. na območjih, kjer so se gospodarske razmere tako poslabšale, da je stopnja registrirane brezposelnosti dosegla kritično mejo 17 %. Po 27. členu ZSRR-2 lahko delodajalec uveljavlja povračilo plačanih prispevkov, če ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. V tretjem odstavku 27. člena ZSRR-2 je določen še dodaten pogoj, in sicer da se delodajalcu povrnejo plačani prispevki le, če zaposli delavca, za katerega se lahko uveljavlja spodbuda za prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi 107 in 108. člena Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014/EU), na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Osnovni namen spodbude za zaposlovanje na problemskem območju z visoko brezposelnostjo je ustvarjanje novih zaposlitvenih možnosti na teh območjih. Zakon je treba razlagati glede na doseganje osnovnega namena te spodbude, torej ali se povečujejo zaposlitve na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo. V citiranih treh zadevah tožnik v postopku ni želel izkazati, kje delavec opravlja delo, saj je bil mnenja, da prvostopenjski organ nima pravne podlage za ugotavljanje takih dejstev. V ostalih odločbah drugostopenjski organ šteje, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, ker je tožnik zaposlil delavce, ki ne živijo na problemskih območjih z visoko zaposlenostjo.

3. Tožnik se s temi odločitvami ne strinja. Navaja, da niti ZSRR-2, niti Uredba ne določata, da bi moral delavec živeti in delati na problemskem območju oziroma opravljati dejavnost na problemskem območju ali imeti na tem območju prijavljeno stalno prebivališče. Iz teh predpisov izhaja, da je delodajalec, ki izpolnjuje pogoje po prvem odstavku 27. člena ZSRR-2 (ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju) ter je zaposlil delavca, ki ima v skladu z Uredbo 651/2014/EU, položaj prikrajšanega delavca, na podlagi zaposlitve pa je prišlo do neto povečanja števila zaposlenih, upravičen do enkratne pomoči v obliki povračila plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost. Edini pogoj, ki se nanaša na delavca, je ta, da gre za prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba 651/2014/EU. Tožnik ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo (območje ...), vsi delavci pa so prikrajšani delavci, saj izpolnjujejo več pogojev, ki so alternativno našteti v 4. točki prvega odstavka 2. člena Uredbe 651/2014/EU. Toženka je arbitrarno uvedla dodaten pogoj za prejem subvencije, tj. da je namen spodbude mogoče uresničiti zgolj v primeru, če delodajalec zaposli delavca, ki živi in dela na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, saj ZSRR-2 in Uredba tega ne določata. Osnovni namen spodbude je mogoče uresničiti tako, da mora imeti delodajalec sedež in dejansko izvajati dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, te pogoje pa tožnik izpolnjuje. Kraj opravljanja dejavnosti je kot pogoj določen za delodajalca in ne za delavca. Sicer pa lahko dejavnost opravlja le gospodarska družba, medtem ko delavec izvaja delovne zadolžitve na svojem delovnem mestu. Četudi bi bil kraj opravljanja dela relevanten, pa je potrebno upoštevati Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), po katerem velja, da če kraj dela v pogodbi ni določen, delavec opravlja delo na sedežu delodajalca. Ker delavci tožnika storitve varovanja glede na naravo te dejavnosti izvajajo v različnih krajih, kjer imajo poslovne prostore tretji subjekti, njegovi delavci v pogodbi nimajo navedenega točnega kraja opravljanja dela. Glede na to na podlagi 4. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 velja, da delo opravljajo na sedežu tožnika, tj. na območju ... in s tem na območju z visoko brezposelnostjo. V predmetni zadevi so relevantna dejstva, ali ima tožnik sedež in opravlja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ali je pri delavcih, za katere tožnik uveljavlja povrnitev prispevkov, podan kateri izmed alternativno naštetih pogojev za prikrajšanega delavca v skladu s 4. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe 651/2014/EU in ali je zaposlitev delavcev pri tožniku pomenila neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih 12 mesecih oziroma je podana katera izmed izjem. Toženka je ugotovila, da ima tožnik sedež na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ostalih relevantnih dejstev pa sploh ni ugotavljala. Tožnik zaposluje 151 ljudi in kot glavno dejavnost opravlja dejavnost varovanja, in sicer na območju .... Ta dejavnost se po naravi stvari izvaja tudi na drugih geografskih območjih. Na sedežu družbe, ki je v problemskem območju, pa ima vzpostavljene različne notranje službe, in sicer računovodsko službo, kadrovsko službo, administracijo in poslovodstvo. Toženka je nadalje bistveno kršila pravila postopka, saj izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, zaradi česar so tudi pravna sredstva zgolj navidezna. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi oziroma seji izpodbijane odločbe odpravi in vrne zadeve v nov postopek prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni vložila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5. Tožnik je dne 9. 7. 2018 delno umaknil tožbo, in sicer zoper odločbo toženke št. 110064-194/2017-4 z dne 11. 12. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11008-22/2018/2 z dne 24. 4. 2018. Zato je sodišče v tem delu postopek ustavilo (drugi odstavek 34. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Po 27. členu ZSRR-2 lahko povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost (v nadaljnjem besedilu: spodbuda za zaposlovanje) uveljavlja delodajalec ali delodajalka, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo... (prvi odstavek). Delavec, za katerega se lahko uveljavlja spodbuda za zaposlovanje, je prikrajšani delavec, kot ga opredeljuje Uredba 651/2014/EU (drugi odstavek). Delodajalcu, ki zaposli delavca iz prejšnjega odstavka na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, se za tega delavca, za obdobje enega leta, kot enkratna pomoč, povrnejo plačani prispevki delodajalca za socialno varnost iz proračuna Republike Slovenije (tretji odstavek).

8. Sodišče, enako kot že v zadevi I U 2521/2017 z dne 11. 6. 2019, sodi, da je potrebno zakonsko ureditev spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo iz 27. člena ZSRR-2 razlagati tako, da lahko uveljavlja povračilo plačanih prispevkov tisti delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, po prikrajšanih delavcih, kot jih opredeljuje Uredba 651/2014/EU, ki dejansko opravljajo delo na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih, in za zaposlene delavce, ki zanj delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo. Namreč že iz določb 25. člena ZSRR-2, ki predstavljajo pravno podlago tudi za predmetni dodatni začasni ukrep razvojne podpore, izhaja, da je namenjen problemskim območjem z visoko brezposelnostjo, na katerih se /.../ gospodarske razmere tako poslabšajo, da stopnja registrirane brezposelnosti doseže kritično mejo, pod pogojem, da z ukrepi razvojnih politik ni mogoče izboljšati gospodarskih razmer. Poleg tega iz obrazložitve k 27. členu Predloga ZSRR-21 izhaja, da je spodbuda regionalno naravnana in je njen cilj spodbujanje zaposlovanja v območju, kjer je brezposelnost bistveno narasla. Ob takih namenu in cilju zakona ni mogoče sprejeti razlage, ki jo ponuja tožnik, da pogoje za povračilo plačanih prispevkov po citirani določbi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 izpolnjuje že s tem, da ima v problemskem območju z visoko brezposelnostjo sedež družbe. Njegova razlaga namreč temelji na fikcijah, da delavci delo opravljajo na sedežu tožnika, ker kraj opravljanja dela v pogodbah o zaposlitvi ni naveden (četrta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1) ter da je kot sedež (družbe) določen kraj, kjer se vodijo posli oziroma deluje poslovodstvo družbe, kjer se torej nahaja administrativni in poslovodni del podjetja (30. člen Zakona o gospodarskih družbah). Pomena določbe 27. člena ZSRR-2 po mnenju sodišča ni mogoče ugotavljati ob uporabi institutov delovnopravne ter statusnopravne zakonodaje, ki so grajeni na pravni fikciji, ne pa na dejstvih in brez upoštevanja tožnikove dejavnosti, ki se po naravi stvari opravlja na več lokacijah oziroma geografskih območjih. Če je narava tožnikove dejavnosti taka, to z vidika uporabe obravnavane določbe prvega in tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 pomeni zgolj, da lahko tožnik povračilo plačanih prispevkov delodajalca uveljavi le za tistega delavca, ki delo opravlja na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ne more pa ga uveljaviti za tistega delavca, ki delo opravlja na lokacijah ali geografskih območjih izven problemskega območja z visoko brezposelnostjo.

9. Glede na tako razlago relevantne določbe prvega odstavka 27. člena ZSRR-2, kot jo je v predhodni točki obrazložitve te sodbe podalo sodišče, mora delodajalec za to, da lahko uveljavi povračilo prispevkov delodajalca, izkazati, da ima sedež na problemskem območju z visoko brezposelnostjo (upoštevaje Sklep o dodatnih začasnih ukrepih razvojne podpore za problemska območja z visoko brezposelnostjo), ter da na tem območju njegovi delavci dejansko opravljajo delo (v izvajanju njegove dejavnosti). Kot izhaja iz upravnih spisov v izpodbijanih zadevah št. 11064-165/2017-5 z dne 14.9. 2017, št. 11064-170/2017-5 z dne 14. 9. 2017, št. 11064-180/2017-5 z dne 8. 11. 2017, je tožnik izkazal, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež; ni pa ob vložitvi vlog prvostopenjskemu organu izkazal, da posamezni delavci, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov, na katerem od problemskih območij z visoko brezposelnostjo dejansko opravljajo delo. Zato ga je prvostopenjski organ pozval, naj okoliščino, kje delavci delajo, izkaže z dokumenti, kot so urniki, poročila o delu, potni nalogi. Tem pozivom ni sledil, ampak se je odzval z odgovori, da kraj, kjer delavci opravljajo delo, po določbah ZSRR-2 ni relevantna okoliščina.

10. Sodišče pritrjuje izpodbijanim odločitvam v zadevah št. 11064-165/2017-5 z dne 14.9. 2017, št. 11064-170/2017-5 z dne 14. 9. 2017, št. 11064-180/2017-5 z dne 8. 11. 2017 in kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno ter da je bilo dejansko stanje nepravilno ter nepopolno ugotovljeno. Tožnik ni izkazal, kar niti ni sporno, da delavci delo dejansko opravljajo v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, zato je toženka njegove zahteve pravilno zavrnila. Glede na relevantno določbo prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da delavci dejansko opravljajo oziroma so opravljali delo v kraju na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Prvostopenjski organ je odločitev oprl na razlog, da so delavci opravljali delo izven območja z visoko brezposelnostjo ter drugostopenjski, da se z zaposlitvijo delavcev ni zmanjšala brezposelnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, tožnik pa teh ugotovitev ne v pritožbah in ne v tožbi ne prereka kot nepravilnih, ampak je vztrajal ter še v tožbi vztraja, da te okoliščine niso relevantne. V tem pa po presoji sodišča nima prav. Kot je že navedlo v 8. točki obrazložitve te sodbe, je kraj, kjer delavec dejansko opravlja delo, relevantna okoliščina, na podlagi katere organ zaključi, ali je delodajalec izkazal, da dejansko opravlja svojo dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

11. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da glede na predpis kraj prebivanja delavca ni relevanten. Nosilni razlog za zavrnitev tožnikovih zahtev, ki ga je v citiranih odločbah zagovarjal drugostopenjski organ, je ta, da se z zaposlitvijo posameznih delavcev ni zmanjšala brezposelnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo; razlog je, kot je sodišče že navedlo, pravilen, saj tožnik ni izkazal zakonskega pogoja dejanskega opravljanja dejavnosti - po zaposlenih delavcih - v območju z visoko brezposelnostjo. Če pa je drugostopenjski organ ob tem, kot dodaten razlog za zavrnitev pritožb izpostavil še kraj, v katerem delavci živijo, in zaključeval, da ta kraj (Novo Mesto, Grosuplje) ni v območju z visoko brezposelnostjo, ta dodaten in nepotreben razlog, ob sklicevanju organa na sicer pravilni nosilni razlog za zavrnitev tožnikovih zahtev, na drugačno presojo sodišča ne more vplivati.

12. Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe o bistvenih kršitvah pravil postopka, ki naj bi jih organa zagrešila z neustrezno obrazložitvijo svojih odločb, zaradi česar naj bi bilo poseženo v pravico tožnika do sodnega varstva. Po presoji sodišča tožniku ni nedopustno poseženo ne v pravico do sodnega varstva ne v pravico enakega varstva pravic, saj sta odločbi obeh stopenj v zvezi z zahtevo tožnika za vsakega posameznega delavca razumljivi in v zadostni meri obrazloženi, ob tem ko je drugostopenjski organ razloge prvostopenjskega organa dopolnil, tako da je mogoče preizkusiti materialno pravno zakonitost odločitev. Hkrati pa se je, kar je bistveno, tožnik tudi mogel seznaniti z razlogi za odločitev in jih izpodbijati. Že v prvostopenjskih postopkih, ki se tičejo delavcev A. A., B. B. in C. C., je bil tožnik seznanjen, da je kraj dejanskega opravljanja dela zaposlenih delavcev (v izvajanju dejavnosti tožnika) relevantna okoliščina, ki pa je hoteno ni izkazal; tudi zato in glede na preostalo obrazložitev odločb je v celoti razumljiv nosilni razlog organov, da se z zaposlitvijo posameznega delavca brezposelnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo ni zmanjšala oziroma da posamezen navedeni delavec dela ni opravljal na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ter bi lahko tožnik tako podane razloge izpodbijal kot nepravilne. Vendar tega ni storil; ne zato, ker bi mu to onemogočali nejasno oziroma nepopolno ali nerazumljivo podani razlogi, ampak zato, ker drugače razlaga relevantno določbo 27. člena ZSRR-2. 13. Sodišče je moralo preveriti še to, ali je Uredba 651/2014/EU neposredno učinkovita v tem smislu, da se tožnik lahko neposredno sklicuje na njeno določbo, ki opredeljuje pojem prikrajšanega delavca. Uredba se uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da iz tega razloga tudi učinkuje neposredno. Za njen neposredni učinek je treba preveriti njeno vsebino in naravo obveznosti, ki jo vsebuje. Določba prava Unije ima neposreden učinek, če izpolnjuje te kumulativne pogoje:- vsebuje pozitivno ali negativno obveznost države članice, - je jasna, - je nepogojna, - ne potrebuje nobenih izvedbenih ukrepov, - državam članicam ne pušča nobene diskrecijske pravice.2 V konkretnem primeru Uredba ne učinkuje neposredno, saj tožniku ne daje pravice oziroma državi ne nalaga obveznosti, da mu izplača spodbudo za zaposlovanje, če bi zaposlil osebe iz 2. člena Uredbe 651/2014/EU. Namen te Uredbe tudi ni v tem, da bi zagotavljala državne pomoči, ampak nasprotno, določa, katere so sploh združljive z notranjim trgom pri uporabi 107. in 108. člena Pogodbe o Evropski uniji. Določbi teh členov namreč načeloma državno pomoč, ki bi izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem, prepovedujeta. Izjemoma določata primere oziroma okoliščine, v katerih je dopustna.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper odločbe št. 11064-165/2017-5 z dne 14. 9. 2017, št. 11064-170/2017-5 z dne 14. 9. 2017 in št. 11064-180/2017-5 z dne 8. 11. 2017 neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu zavrnilo.

15. Po presoji sodišča pa je utemeljena tožba zoper ostale izpodbijane odločbe. V njih je namreč toženka svojo odločitev oprla izključno na to, da so imeli delavci stalno prebivališče izven problemskega območja. Zaradi napačne razlage materialnega prava pa ni ugotavljala, kje so dejansko opravljali svoje delo. Ker je bilo v teh primerih napačno uporabljeno materialno pravo, je bilo posledično nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 te odločbe odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. Pri tem še poudarja, da je tožnik tisti, ki nosi dokazno breme za dokazovanje okoliščine, da so delavci opravljali delo na območju z visoko brezposelnostjo. Prvi odstavek 140. člena ZUP namreč določa, da mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. V postopku, ki se je uvedel na zahtevo stranke, je zato stranka za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem dolžna navesti in ponuditi dokaze.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji. V delu, v katerem je tožbi ugodilo in izpodbijane odločbe odpravilo, je bilo namreč že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V delu, v katerem je tožbe zavrnilo, pa dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanih upravnih aktov, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporno namreč ni, da ima tožnik sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, in da za delavce, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov delodajalca, ni dokazal, da delo dejansko opravljajo - v izvajanju njegove dejavnosti - na lokacijah na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, čeprav ga je toženka k temu pozvala.

17. Tožnik v tožbi očita, da organ v postopku ni ugotavljal naslednjih pravno relevantnih dejstev: (1) ali tožnik dejansko opravlja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, (2) ali delavci, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov delodajalca, izpolnjujejo pogoj za prikrajšanega delavca - v smislu določb 4. točke 2. člena Uredbe 651/2014/EU, (3) ali je zaposlitev delavcev pri tožniku pomenila neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih treh mesecih oziroma ali je podana izjema iz tretjega odstavka 22. člena Uredbe. Kot dokaze predlaga akt o ustanovitvi družbe, pogodbe o izvajanju storitev varovanja med tožnikom in naročniki, pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, redni izpisek iz poslovnega registra, zaslišanje svoje zakonite zastopnice. Sodišče se je v razlogih te sodbe že opredelilo, da je okoliščino, ali tožnik dejansko opravlja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, treba ugotavljati na način, da se ugotovi, ali tožnikovi delavci (za katere uveljavlja povračilo prispevkov) dejansko opravljajo delo na lokacijah na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Takih dokazov v zadevah, v katerih je bil k temu pozvan, tožnik hote ni predložil ne v postopku pred organoma prve in druge stopnje in ne v tožbi. Prej navedeni dokazi, ki jih predlaga v tožbi, so za dokazovanje navedene okoliščine neprimerni, saj se z nobenim od njih ne dokazuje lokacija opravljanja dela delavcev za relevanten čas, za katerega je tožnik uveljavljal povračilo prispevkov delodajalca, in tožnik tega niti ne trdi. Ker sodišče ne sprejema tožnikove razlage 27. člena ZSRR-2, zavrača prej navedene dokazne predloge kot nepotrebne, saj jih tožnik predlaga za izkazovanje pravno nerelevantnih dejstev (razen kolikor gre za dokazovanje sedeža, glede katerega pa niti ni sporno, da se nahaja v problemskem območju z visoko brezposelnostjo). Ob tem, ko sodišče pritrjuje zaključku organov, da tožnik ni izkazal, ob tem ko gre za kumulativno določene pogoje, zakonskega pogoja, da delavci, za katere je uveljavljal povračilo prispevkov, dejansko delajo na lokacijah v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, je nadaljnje ugotavljanje in razjasnjevanje dejanskega stanja glede ostalih pogojev (ali delavci štejejo za prikrajšane delavce v smislu 4. točke 2. člena Uredbe 651/2014/EU ter ali je izpolnjen pogoj „neto povečanja zaposlenih...“ v smislu določb tretjega odstavka 22. člena Uredbe) postalo za odločitev nepotrebno in bi tudi nasprotovalo načelu ekonomičnosti postopka. Zato sodišče predlagane dokaze zavrača kot nepotrebne, tudi kolikor so podani za ugotavljanje zadnje navedenih dejstev.

18. Glede na to, da je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščena odvetniška družba je zavezanka za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Poročevalec DZ, letnik 2010, z dne 9. 11. 2010 2 Verica Trstenjak, Maja Brkan, Pravo EU, GV založba, Ljubljana 2012, stran 228-232